Jedro

Bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe jenastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških predloga za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Javna agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 37287-1006/2025/15 z dne 30. 9. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi 128. in 179.i člena Zakona o letalstvu (v nadaljevanju Zlet) zavrnila vlogo za izdajo dovoljenja tožniku za gibanje in zadrževanje na javnem Letališču ... ter javnem Letališču ...(v nadaljevanju Dovoljenje). Ugotovila je, da je zoper tožnika vložena pravnomočna obtožnica (opr. št. V K 38070/2021), zaradi kaznivega dejanja po 227. in 235. členu KZ-1, da je tožnik v kazenskem postopku za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato je izdajo Dovoljenja na podlagi 6. točke prvega odstavka 128.a člena Zlet, ki določa, da Agencija zavrne izdajo dovoljenja za gibanje in zadrževanje na javnem letališču, če je prosilec v kazenskem postopku za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zavrnila.

2.Ministrstvo za infrastrukturo je z odločbo št. 37208- 2/2025/4 z dne 10. 12. 2025 (v nadaljevanju Odločba 10-12-25) zavrnilo tožnikovo pritožbo in ugotovilo, da niso nastali posebni stroški.

Tožnikove navedbe

3.Tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter posega v ustavno varovane pravice, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da sodišče izda tožniku dovoljenje za gibanje in zadrževanje na javnih letališčih.

4.Tožnik v tožbi v bistvenem navaja: (i) da je navedeno dovoljenje že imel in ga predhodna tri leta nemoteno uporabljal za opravljanje svojega dela; (i) da v celotnem obdobju imetništva dovoljenja ni storil nobenega letalskega ali drugega prekrška niti ni na kakršen koli način ogrozil varnosti letališča, kar potrjuje njegovo zanesljivost; (iii) da se toženka z restriktivno in togo interpretacijo 128.a člena ZLet po tožnikovem mnenju izogiba dolžnosti individualne presoje okoliščin, s čimer dejansko dopušča, da zakonski avtomatizem prevlada nad ustavnimi jamstvi. S sklicevanjem na načelo domneve nedolžnosti meni, da je izpodbijana odločba, ker temelji izključno na dejstvu obstoja kazenskega postopka, kar pomeni, da se tožniku pripisujejo negativne posledice, ne da bi bila njegova krivda kakorkoli ugotovljena, ustavno sporna. Meni, da izpodbijana odločba predstavlja prekomeren poseg v ustavno pravico, saj tožniku v celoti onemogoča opravljanje poklica na letališču. Tožnik je strokovno usposobljen in poklicno vezan prav na to področje, zato ima zavrnitev dovoljenja za posledico dejansko izgubo možnosti za preživljanje. Toženki očita, da ni opravila testa sorazmernosti, ni pojasnila, zakaj bi tožnik, ki še ni bil pravnomočno obsojen in se mu očitajo gospodarska kazniva dejanja, predstavljal takšno varnostno tveganje, da je nujna popolna prepoved dostopa do delovnega mesta. Tožnik še navaja, da je v postopku predložil potrdilo ... policije ..., iz katerega izhaja njegova nekaznovanost v državi, kjer začasno prebiva in dela, ki ga toženka neutemeljeno ni upoštevala. Navaja, da ZLet določa obveznost predložitve dokazila o nekaznovanosti, ne določa pa, da bi moralo biti to dokazilo izdano izključno s strani slovenskih organov. Toženki očita tudi kršitev načela materialne resnice, saj se je nekritično oprla zgolj na obstoj nedokončanega kazenskega postopka v Sloveniji.

5.Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se mu do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, omogoči začasno dovoljenje za gibanje in zadrževanje na javnih letališčih. Meni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji in sicer: (i) težko popravljiva škoda: Zaradi izpodbijane odločitve tožnik ne more opravljati specifičnih delovnih nalog na letališču, za katere je strokovno usposobljen in licenciran. To zanj pomeni takojšnjo izgubo zaposlitve in vseh rednih prihodkov, kar neposredno ogroža njegovo eksistenco in zmožnost preživljanja. Meni, da narava dela na letališču zahteva neprekinjeno opravljanje poklica; daljša odsotnost z delovnega mesta bi za tožnika pomenila izgubo strokovne kontinuitete, zastaranje licenc in dejansko izločitev s trga dela, česar kasnejša morebitna denarna odškodnina po večletnem sodnem postopku ne more popraviti. Gre za t.i. "civilno smrt" na poklicnem področju, ki je po praksi ESČP nedopusten poseg v zasebno življenje posameznika. Tožnik meni, da je zagotovljena uravnoteženost interesov in varnosti, ker izdaja začasnega dovoljenja ne bi ogrozila javnega interesa ali varnosti letališča, saj je njegova prisotnost na letališču podvržena strogemu večstopenjskemu fizičnemu in tehničnemu nadzoru, ki izključuje kakršno koli samovoljno ravnanje in sicer: (i) stalno spremstvo pooblaščenih oseb; (ii) varnostni pregled pred vstopom; (iii) operativna vezanost na najavo; (iv) narava očitanih dejanj; (v) upoštevanje predhodne nekaznovanosti in zanesljivosti. Zato predlaga, da se mu do pravnomočne odločitve v tej zadevi podeli začasno dovoljenje za gibanje in zadrževanje na javnih letališčih.

6.Tožnik je navedel, da se je po vložitvi tožbe njegova socialna in finančna stiska kritično zaostrila, ker je 28. 1. 2026 umrla babica, katere stroške oskrbe v domu za starejše občane je kril tožnik. S smrtjo bližnje osebe so nastali visoki in nepredvideni stroški pogreba, ki jih je tožnik dolžan delno poravnati. Tožnik navaja, da mu je zaradi odvzema dovoljenja za gibanje na letališču v celoti onemogočeno opravljanje dela pri delodajalcu A. in je ostal brez vseh prihodkov prav v trenutku, ko so se njegovi nujni življenjski stroški zaradi višje sile (smrti v družini) skokovito povečali. Tožnik nima nobenih prihrankov, s katerimi bi lahko pokril te izredne stroške in hkrati zagotavljal lastno preživljanje. Navaja, da bo brez takojšnje izdaje začasne odredbe, škoda postala nepopravljiva, saj tožnik ne bo mogel poravnati nujnih obveznosti, kar vodi v neposredno izvršbo in dolgotrajno socialno ogroženost. Meni, da te okoliščine dodatno potrjujejo, da nujnost izdaje začasne odredbe prevlada nad morebitnimi zadržki toženke.

7.Tožnik je še navedel, da iz pogodbe o zaposlitvi (... s podjetjem A., z dne 15. 11. 2024) izhaja, da je tožnik neposredno vezan na opravljanje operativnih nalog na letališčih ..., ... in ... (člen 1.1). Narava dela (Aneks A) od tožnika zahteva, da storitve koordinacije oskrbe letal, posadk in potnikov izvaja neposredno ob zrakoplovu na ploščadi letališča. Poudarja, da so te naloge strogo operativno vezane na konkretne prihode in odhode letal strank podjetja A. . Ponavlja, da je tožnikovo gibanje v varovanem območju vedno namensko in podvrženo stalnemu večstopenjskemu nadzoru in sicer tehnični nadzor, fizični nadzor. Tožnik delo opravlja v neposredni bližini in v sodelovanju s pooblaščenim osebjem (posadka letala, letališki uslužbenci), kar izključuje kakršno koli nenadzorovano ali samovoljno gibanje. Tožnik meni, da brez izdaje začasne odredbe, ki bi tožniku omogočila pridobitev dovoljenja za gibanje na letališču, svojih pogodbenih obveznosti ne more izpolnjevati. To vodi v neposredno prekinitev pogodbenega razmerja, izgubo vira preživljanja in povzroča nepopravljivo škodo tožnikovi poklicni karieri, za katero je strokovno usposobljen in licenciran. Tožnik glede na to, da je predmetno delo predhodna tri leta opravljal brezhibno in brez kakršnih koli varnostnih incidentov, predlaga, da sodišče predloženi dokaz upošteva in predlagani začasni odredbi nemudoma ugodi.

Navedbe toženke

8.Toženka predlaga zavrnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

9.V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v bistvenem navaja, da niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe predvsem iz vidika prevladujoče javne koristi.

10.Navaja, da iz potrdila Okrajnega sodišča v ... z dne 12. 8. 2025 jasno izhaja, da je bila zoper tožnika pri okrožnem sodišču v Republiki Sloveniji vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti zaradi kaznivega dejanja po 227. in 235. člena KZ-1, iz česar izhaja, da je tožnik v kazenskem postopku za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 6. točke prvega odstavka 128.a člena Zlet, ki določa, da je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za gibanje tudi ta, da je prosilec v kazenskem postopku za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, izdajo Dovoljenja utemeljeno zavrnila.

11.Toženka meni, da tožnik ni uspel z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da mu je oziroma da bo zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja za gibanje nastala težko popravljiva škoda. Pravni standard "težko popravljive škode" je po ustaljeni sodni praksi visok in ne zajema vsake morebitne nevšečnosti ali premoženjske škode, ki jo je mogoče kasneje denarno ovrednotiti in povrniti. Tudi če bi tožnik uspel izkazati določeno težko popravljivo škodo, bi po mnenju toženke tehtanje interesov v skladu z načelom sorazmernosti narekovalo zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Javna korist v predmetni zadevi močno pretehta nad zasebnim interesom tožeče stranke. Javna korist v tem primeru je zagotavljanje varnosti civilnega letalstva. Toženka poudarja, da je zakonodajalec s 6. točko prvega odstavka 128.a člena ZLet jasno izrazil stališče, da oseba, ki je v kazenskem postopku oz. zoper katero teče kazenski postopek zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, predstavlja varnostno tveganje. Namen te določbe je varovanje javnega reda, varnosti in zaupanja v pravni sistem. Javna korist (varnost, red, zaupanje v pravni sistem) v tem primeru očitno prevlada nad zasebnim interesom tožnika za pridobitev dovoljenja za gibanje. Izdaja začasne odredbe bi po mnenju toženke pomenila neposredno nasprotovanje zakonsko opredeljeni javni koristi. Toženka je tako ravnala zakonito, ugotovila je obstoj kazenskega postopka in na tej podlagi zavrnila vlogo tožnika za izdajo dovoljenja za gibanje.

12.Toženka poudarja, da Zlet določa zgolj postopek izdaje dovoljenj za gibanje in zadrževanje na letališču, ki ga mora pristojni organ (v tem primeru je to Javna agencija za civilno letalstvo Republike Slovenije) izvajati in zagotoviti. Sama zahteva za vse države članice Evropske unije pa izhaja iz Uredbe (ES) št. 300/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 o skupnih pravilih na področju varovanja civilnega letalstva in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2320/2002 (v nadaljevanju: Uredba 300/2008). Skupna pravila na področju varovanja civilnega letalstva so namreč vzpostavljena za preprečitev dejanj nezakonitega vmešavanja, skladno s Čikaško konvencijo in njeno Prilogo 17. Na podlagi 3. člena Uredbe 300/2008 varovanje v letalstvu pomeni kombinacijo ukrepov, osebja in materialnih virov, namenjenih varovanju v civilnem letalstvu pred dejanji nezakonitega vmešavanja, ki ogrožajo varovanje civilnega letalstva. Omejitev gibanja in zadrževanja na mednarodnem javnem letališču pa je eden izmed ukrepov. Splošni in posebni ukrepi, skladno s 4. členom Uredbe 300/2008 se izvajajo z namenom, da se v Evropski uniji zagotovi izvajanje skupnih standardov. Uredba 300/2008 v 4. členu namreč določa, da se splošen ukrep nanaša na načela zaposlovanja osebja. Podrobni ukrepi pa zajemajo zahteve za zaposlovanje. Del zahtev za zaposlovanje je tudi preverjanje preteklosti osebe, vključno z njeno kriminalno preteklostjo. Uredba 300/2008 namreč od držav članic Evropske unije zahteva, da preverijo zanesljivost osebja, in sicer standardno, lahko pa tudi temeljito. Povzema Izvedbeno uredba Komisije (EU) 2015/1998 z dne 5. novembra 2015 o določitvi podrobnih ukrepov za izvajanje skupnih osnovnih standardov za varovanje letalstva (v nadaljevanju: izvedbena uredba 2015/1998), da v točki 11.1.4 določa, da se v skladu z veljavnimi predpisi Unije in nacionalnim pravom pri standardnem preverjanju preteklosti vsaj: (a) ugotovi identiteta osebe na podlagi dokumentarnega dokazila; (b) zajame kazenska evidenca v vseh državah prebivališča najmanj v predhodnih 5 letih; (c) zajamejo zaposlitve, izobraževanje in morebitne vrzeli najmanj v predhodnih 5 letih. Ključno, da se predlog tožeče stranke za začasno odredbo (in tudi tožba) v celoti zavrne pa je po mnenju toženke v tem, da Izvedbena uredba 2015/1998 v točki 11.1.6 določa, da se temeljito ali standardno preverjanje preteklosti šteje za neuspešno opravljeno, če niso vsi elementi iz točk 11.1.3 in 11.1.4 zadovoljivo izpolnjeni ali če ti elementi na kateri koli točki ne zagotovijo potrebne stopnje zagotovila o zanesljivosti posameznika. Ravnanje Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije, ali pa pristojnega sodišča, v nasprotju z zahtevo navedene uredbe bi pomenilo kršitev načel prava EU (načelo neposredne uporabe, načelo supremacije).

Tožnik po mnenju toženke v postopku ni izkazal oz. je toženka kot pristojni organ po ZLet dokazala, da tožnik ne izkazuje zahtevanega (in ne samo potrebnega) standarda zanesljivosti posameznika. Že samo dejstvo uvedenega kazenska postopka zoper tožnika je namreč tisti varnostni zadržek, ki pomeni v okviru prava EU neizkazano zanesljivost. Kaznivi dejanji dajanja prednosti upnikom (227. člen KZ-1) in ponareditve ali uničenja poslovnih listin (235. člen KZ-1) sta gospodarski kaznivi dejanji, ki kažeta na nespoštovanje pravnega reda in potencialno nepoštenost, kar je relevantno za presojo primernosti osebe za pridobitev dovoljenja za gibanje. Toženka tako poudarja, da iz tega jasno izhaja, da tožnik ne izkazuje tiste zanesljivosti posameznika, ki ga pravo EU zahteva, da lahko pristojni organ izda potrebno dovoljenje za gibanje in zadrževanje na letališču. Zato ne drži tožnikova navedba, da se toženka izogiba dolžnosti individualne presoje tožnikovih. Izdaja začasne odredbe, s katero bi se tožeči stranki začasno omogočilo pridobitev dovoljenja, bi bila po mnenju toženke v neposrednem nasprotju ne samo s pravom EU, ampak tudi z zakonsko določenim varstvom javnega interesa in nasprotovanje namenu zakona. Sodišče bi s takšno odločitvijo začasno suspendiralo veljavnost zakonske norme, ki je namenjena preprečevanju tveganj. Javna korist, ki se kaže v zagotavljanju varnosti in preprečevanju zlorab, je v tem primeru bistveno pomembnejša od zasebnega interesa tožnika po pridobitvi dovoljenja za gibanje. S tem toženka tudi zavrača navedbo tožeče stranke, da bi tožena nesorazmerno posegla v pravico do dela tožnika. Zaposleni na letališču namreč dostopajo tudi do informacij, ki zaradi svoje občutljivosti niso javno dostopne. Toženka zavrača tožnikovo navedbo in meni, da tudi gospodarski kriminal (oz. osebnostne lastnosti storilcev) lahko pripelje do ogrožanja civilnega letalstva npr. z izsiljevanjem, ponarejanja listin, ki lahko razkrijejo (ali pa prikrijejo) vzroke za nastanek letalske nesreče. Tožena izpostavlja, da tožnik sam navaja, da je za področje dela v letalstvu strokovno usposobljen. To po mnenju toženke samo pomeni, da bi se tožnik moral zavedati vseh svojih ravnanj, ki lahko vplivajo na opravljanje del v letalstvu. Tožnik je v tem delu letalskih predpisov uka stranka. Zato ravnanje toženke ni arbitrarno ali pa diskriminatorno.

Toženka tudi zavrača tožnikov očitek, da je kršila načelo materialne resnice in da ni upoštevala potrdila o nekaznovanosti tožeče stranke (potrdilo ... policije ..., kjer tožeča stranka dejansko prebiva) in da je slednjega pavšalno in vnaprej zavrnila. Poudarja, da Zlet v 128. členu določa, kaj je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za gibanje in zadrževanje na letališču. Zadošča en sam razlog, da toženka ugotovi nezanesljivost posameznika po določbah prej navedenih predpisov EU. Pri tem se toženka čudi, da tožeča stranka izpostavlja potrdilo organa v državi, kjer tožeča stranka dejansko prebiva, ne izpostavi pa uvedenega kazenskega postopka v državi, kjer bi tožeča stranka želela delati (...). Pri tem toženka dodaja, da očitno tudi preživetje tožnika ni ogroženo, če dejansko prebiva v ... (po navedbi iz pritožbe), kjer bi moral imeti zagotovljena sredstva za preživljanje. S tem toženka zavrača tudi nujnost začasne odredbe iz tega razloga. Toženka zaključuje, da ZLet izrecno določa, da je že obstoj kazenskega postopka (in ne pravnomočna obsodba) zadosten razlog za zavrnitev zahteva za gibanje, da ni imela diskrecijske pravice, temveč je bila ob ugotovljenem dejanskem stanju dolžna pritožbo zavrniti. Če bi toženka ravnala drugače, bi kršila predpise EU. Ob tem toženka tudi poudarja, da je Republika Slovenija glede zagotavljanja varnosti in varovanja civilnega letalstva ves čas pod rednim nadzorom tako Evropske komisije kot Mednarodne organizacije za civilno letalstvo. Na tem področju Republika Slovenija ni prejela ugotovitev pristojnih organov za nadzor varovanja civilnega letalstva, da tožena stranka ne izvaja predpisov, skladno z njihovim postopkom (in namenom). Na tožbeno navedbo tožeče stranke, da se ta nikoli ne giblje v varovanem delu območju letališča samostojno, pa toženka navaja in poudarja, da je tožena stranka zavrnila tožeči strani gibanje in zadrževanje na letališču, ki se je začel na vlogo tožeče stranke. Toženka je ravno z izpolnjevanjem materialnega prava zavarovala ustavno varovane pravice vseh, ki potujejo v mednarodnem zračnem prometu in se zanašajo, da varnostni sistem države (članice EU) deluje. Toženka je še navedla, da je sistem nadzora letališča in preverjanja preteklosti, s katerim je bil tožnik seznanjen, zato, ker je javni interes, da se zagotovi varnost zračnega prometa nad pravico posameznika, zato predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in tožbe. Toženka ponavlja, da je s tožnikovim soglasjem preverila tožnikovo preteklost, ki je med drugim podpisal soglasje za zbiranje podatkov, preverjanje preteklosti in varnostno preverjanje na podlagi Zlet. Predlog za začasno odredbo je povsem neutemeljne, ker "nujnost" ni izkazana.

K I. točki izreka

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt.

Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Kot navedeno, je tožnik v konkretnem primeru predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj Upravno sodišče tožniku podeli začasno dovoljenje za gibanje in zadrževanje na javnih letališčih, torej izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker tožnik, upoštevajoč povzeta materialnopravna izhodišča, ni dokazal težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, na kar utemeljeno opozori toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč ne dokaže (niti) svoje trditve: (i) da izpodbijana odločba pomeni takojšnjo izgubo zaposlitve in vseh rednih prihodkov; (ii) da bi izpodbijana odločba neposredno ogrozila tožnikovo eksistenco in zmožnost preživljanja. Utemeljeno namreč toženka opozori na tožnikovo navedbo, da začasno prebiva in dela v ..., da ima očitno zagotovljena sredstva in da eksistenca zaradi izpodbijane odločbe ni ogrožena. Glede na to, da se izpodbijana odločba nanaša na ozemlje ..., tožnikova navedba, da dela v ..., upoštevajoč, da je tožnik predložil veljavno Pogodbo z A. (priloga A6), po presoji sodišča ne dokazuje, da bi bila zaradi izpodbijane odločbe eksistenca tožnika neposredno ogrožena, saj tožnik dela (tudi), posledično dobiva prihodke, (tudi) v ... . Tožnik pa ne prereka trditve toženke, da tožnik dela (tudi) v ... in da že zato tožnikova eksistenca zaradi izpodbijane odločbe ni ogrožena. Zavrnitev Dovoljenja in posledična omejitev dela po sklenjeni pogodbi z A. (priloga A6), tako ne dokazuje takojšnje izgube zaposlitve niti izgube vseh rednih prihodkov, kot trdi tožnik, upoštevajoč tožnikovo trditev, da dela (in začasno živi) v ... . Sodišče sicer šteje za dokazano, da tožnik zaradi izpodbijane odločitve ne more opravljati, kot trdi, specifičnih delovnih nalog na letališču, za katere je strokovno usposobljen in licenciran, kar pa težko popravljive škode v smislu določbe 32. člena ZUS-1 ne dokazuje. Tožnikove navedbe po presoji sodišča ne dokazujejo resne škode, ki bi tožniku neposredno pretila in jo je (začasno) odvrniti mogoče le z izdajo (začasnega) Dovoljenja. Sodišče ponavlja in s tem poudarja, da je bistven pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. Tega tožnik ni dokazal. Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Tožnik niti ni konkretiziral, da kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Obstajati mora torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Smrt tožnikove babice in zatrjevana posledična socialna in finančna stiska tožnika, ni v zvezi z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, zato za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe navedbe v zvezi s smrtjo tožnikove babice, kljub tragičnosti, niso relevantne.

Sodišče se ne opredeljuje do navedb strank v zvezi z drugim kumulativno zahtevanim pogojem za izdajo začasne odredbe in sicer presojo prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, ker že prvi pogoj, to je težko popravljiva škoda, za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni izkazan. Sodišče se do preostalih trditev strank v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče še pojasnjuje, da bo lahko tožnik argumente za svoje stališče o nezakonitosti izpodbijane odločbe uveljavljal v postopku odločanja o glavni stvari, kolikor je zadeva nujna pa lahko Upravnemu sodišču predlaga njeno prednostno reševanje.

Sodišče je po ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, na podlagi 32. in 63. člena ZUS-1 zavrnilo predlog za izdajo začasnega dovoljenja za gibanje in zadrževanje na javnih površinah do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

K II. točki izreka

Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-------------------------------

1 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

2 Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017, I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

3 Isti pogoj velja tudi za izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

4 Na primer sklep Vrhovenags doiašč RS I Up 213/2025 z dne 21. 11. 2025.