Jedro

Objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča. Enako je v našem primeru sodišče prve stopnje evidentno ugotovilo, da tožena stranka v smeri kakršnegakoli odtujevanja, zmanjševanja oziroma skrivanja premoženja ne ravna in tega tudi tožeča stranka v postopku ni zatrjevala. Le konkretno ravnanje v tej smeri pa je tisto, ki bi lahko vplivalo na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe, s tem bi bila izpolnjena subjektivna nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, pretekla poslovanja tožene stranke, ki sicer resda vplivajo na vprašanje plačevitosti tožene stranke do svojih upnikov, pa sama po sebi ne morejo vplivati na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se v zavarovanje denarne terjatve 8.600,00 EUR ter 2.208,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2023 do plačila ter 74,00 EUR izvršilnih stroškov: - prepoveduje organizaciji za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplača zgoraj navedeni denarni znesek z njenih računov, specificiranih v II-IV alineji pod točko I izreka izpodbijanega sklepa ter - prepoveduje toženi stranki odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarne pravice, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičninah, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi v korist upnika na nepremičninah, specificiranih v VI-IX alineji pod točko I izreka izpodbijanega sklepa in ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe, tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka (točka I izreka izpodbijanega sklepa).

Odločilo je še, da tožeča stranka nosi sama stroške v zvezi z začasno odredbo (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo spremembo oziroma podredno njegovo razveljavitev. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko prikrajšalo za pravico do izjave s tem, ko se ni ustrezno opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v predlogu, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni zatrjevala finančnega stanja iz bilanc za eno leto, temveč je na podlagi več zaporednih poslovnih let tožene stranke zatrjevala njeno tvegano poslovanje. Ne drži, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navedla, saj je konkretno, obsežno in natančno pojasnila finančno poslovanje s pomočjo razpredelnic v točki IV.4 predloga, do česar se sodišče ni opredelilo. Pojasnila je, da ima tožena stranka od leta 2019 visoke kratkoročne poslovne obveznosti, katerih višina predstavlja večkratnik čistega dobička v istem poslovnem letu. V letu 2023 je celo ugotovljen čisti dobiček nič, medtem ko so kratkoročne obveznosti v višini skoraj 100.000,00 EUR. Obstoj tveganega poslovanja je nadalje razviden iz postavke finančne obveznosti, v zadnjih dveh letih celo v višini skoraj 128.721,50 EUR, medtem ko so dolgoročne finančne obveznosti nič. Tožeča stranka je tudi z razpredelnico prikazala, da so od poslovnega leta 2019 drugi viri financiranja (kratkoročna in dolgoročna finančna posojila) nizki oziroma jih ni. Pojasnila je tudi, kaj pomenijo kratkoročne obveznosti z vidika tveganja, da torej tožena stranka takojšnjega poplačila ne bo zmogla, posledično pa bo ogroženo poplačilo terjatve tožeče stranke, pri čemer dolgoročnih poslovnih obveznosti nima, kratkoročne pa so zelo visoke, kar pomeni da mora imeti zadostna likvidna sredstva ali zmožnost ustvarjanja denarnega toka, da lahko te obveznosti poravna v naslednjih 12 mesecih. Kratkoročne obveznosti predstavljajo večje tveganje zaradi kratke zapadlosti in zahteve po plačilu, kar pomeni, da tožena stranka (ob ostalih nizkih finančnih virih) takojšnjega poplačila zagotovo ne bo zmogla, posledično pa bo ogroženo poplačilo terjatve tožeči stranki. Tožeča stranka je torej konkretno (s številkami) opisala tvegano poslovanje tožene stranke od poslovnega leta 2019 do poslovnega leta 2023. Da bi konkretno navedla sklenjene pogodbe, s katerimi je sklepala rizična posojila, pa je z vidika trditvenega in dokaznega bremena izven njenih spoznavnih zmožnosti. Bilanca stanja je verodostojna listina, ki odraža pravno vrednost premoženja tožene stranke, spreminjanje bilanc stanj skozi več poslovnih let pa logično kaže na poslovanje tožeče stranke oziroma zmanjševanje premoženja tožene stranke. Poleg tega je tožeča stranka pojasnjevala tvegano razpolaganje na podlagi same izjave tožene stranke, da se je prezadolžila in ni zmožna plačati dolga tožeče stranke, kar je očitno in jasno subjektivno ravnanje dolžnika, da bo izvršba terjatve otežena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do finančnega poslovanja, ki izhaja iz obdobja od 2019 do 2023, niti do izjave dolžnika, da se je prezadolžil, s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno ga je razlagalo v 7. in 8. točki obrazložitve, v točki 7, da zgolj iz podatkov ki izhajajo iz letnih poročil, ni mogoče sklepati tudi na verjeten obstoj drugih dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala subjektivno nevarnost ter v točki 8, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je vtoževana terjatev onemogočena ali precej otežena glede na konkretno in sedanje ravnanje nasprotne stranke. Pri tem je sodišče spregledalo, da lahko sicer sedanje ravnanje utemeljuje tudi tako, da umesti določena razpolaganja dolžnika v njegov širši položaj in v zvezi s tem upošteva njegova pretekla razpolaganja v primerljivih situacijah, sklicujoč se pri tem na stališče, sprejeto v sklepu I Cpg 1134/2015 z dne 8. 9. 2015. Iz izpostavljenih obrazložitev izhaja, da so pretekla ravnanja dolžnika tudi pravno relevantna. Sodišče je posledično materialno pravno zmotno presodilo pogoje iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev, da je tožečo stranko prikrajšalo za pravico do izjave s tem, ko se ni ustrezno opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v predlogu. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev ter svoje razloge prepričljivo in argumentirano obrazložilo. Tem razlogom se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju ter zgolj zaradi trditev v pritožbi kot odgovor nanje navaja naslednje:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da ni izkazala verjetnega obstoja nevarnosti, da bo z odtujevanjem, skrivanjem ali drugačnim razpolaganjem s premoženjem s strani tožene stranke tožeči stranki uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda, posledično pa se ni ukvarjalo z vprašanjem verjetnosti obstoja terjatve. Ugotovilo je, da je neznatna škoda zatrjevana zgolj na pavšalni ravni (kar pritožbeno ni sporno), medtem ko konkretnega in sedanjega ravnanja tožene stranke v smeri zmanjševanja njenega premoženja, ki bi vplival na uveljavitev terjatve tožeče stranke in bi pomenil subjektivno nevarnost odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem (kar je pritožbeno sporno), ni izkazala.

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, da se šteje, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjate, če izkaže upnik (v našem primeru tožeča stranka) za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika (v našem primeru tožena stranka) nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), hkrati pa mora biti poleg verjetnosti obstoja terjatve, torej kumulativno, izkazan še en pogoj, bodisi verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ) ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Tožeča stranka se je sklicevala na obstoj obeh pogojev (izkazan mora biti zgolj eden poleg verjetnosti obstoja terjatve), vendar kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka nobenega od njiju ni izkazala za verjetna.

8. Najprej ni utemeljena pritožbena graja o odvzeti pravici do izjave tožeči stranki češ, da se sodišče do njenih konkretnih in natančnih navedb v predlogu ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ima povsem obrazložene razloge, v katerih se je opredelilo do trditev tožeče stranke v predlogu, in sicer se je opredelilo tako do bilančnih podatkov,1 ki jih je izpostavila tožeča stranka, kot tudi do sporočila (SMS) tožene stranke z dne 1. 8. 2024.2 Slednje evidentno izhaja iz točke 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. S tem se izkaže pritožbena graja, da je bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave, s čimer zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, za neutemeljeno.

9. Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče ni upoštevalo bilančnih podatkov in pa SMS tožene stranke. Nasprotno, iz točke 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa evidentno izhaja, da se je sodišče do bilančnih podatkov, ki sicer kažejo na obstoj objektivne nevarnosti opredelilo in pojasnilo, da slednji subjektivne nevarnosti ne izkazujejo. Obstoj konkretne nevarnosti pa je tista, ki lahko utemeljuje verjetnost obstoja pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, in ki z verjetnostjo obstoja terjatve tvori predpostavko utemeljenosti izdaje začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Subjektivne nevarnosti tako ne morejo izkazovati bilančni podatki, pa četudi so bilančni podatki predloženi za tri leta nazaj. Bilančni podatki kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz njih je sicer moč sklepati o (slabem) finančnem položaju tožene stranke, za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve pa je potrebno izkazati nevarnost, da dolžnik, torej v našem primeru tožena stranka, s svojim ravnanjem, ko terjatve tožeči stranki ni poravnala, deluje v smeri odtujevanja oziroma zmanjševanja svojega premoženja, ga skriva ali kako drugače s svojim premoženjem razpolaga. Tega pa tožeča stranka ni izkazala. V drugem odstavku 270. člena ZIZ je jasno določeno, da je verjetno izkazana nevarnost zaradi (konkretnega) ravnanja dolžnika v smeri zmanjševanja premoženja, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve upniku onemogočena oziroma precej otežena. Bilance stanja za tri leta nazaj in pa sporočilo tožene stranke, da je prezadolžena oziroma ima finančne težave, tega pogoja ne izkazujejo. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena. Tvegano finančno poslovanje, na katerega kažejo bilančni podatki in priznanje tožene stranke o prezadolženosti (SMS), ne predstavljajo obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki bi utemeljevali izdajo predlagane začasne odredbe.

10. Pritožba v zvezi s subjektivnim ravnanjem tožene stranke citira sodno prakso (VSL sklep I Cpg 1134/2015 z dne 8. 9. 2015), sklicujoč se pri tem na stališče, da so pretekla ravnanja dolžnika tudi pravno relevantna, kar pa je v danem primeru vzeto iz konteksta obrazložitve citiranega sklepa. Ugotoviti je, da je stališče izpostavljeno v citiranem judikatu identično stališču sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki mu pritrjuje sodišče druge stopnje. Tudi v izpostavljenem postopku sodišče ni ugotovilo dolžnikovega konkretnega in sedanjega razpolaganja s premoženjem. Izrecno je izpostavilo dejstvo, da objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča.3 Enako je v našem primeru sodišče prve stopnje evidentno ugotovilo, da tožena stranka v smeri kakršnegakoli odtujevanja, zmanjševanja oziroma skrivanja premoženja ne ravna in tega tudi tožeča stranka v postopku ni zatrjevala. Le konkretno ravnanje v tej smeri pa je tisto, ki bi lahko vplivalo na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe, s tem bi bila izpolnjena subjektivna nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, pretekla poslovanja tožene stranke, ki sicer resda vplivajo na vprašanje plačevitosti tožene stranke do svojih upnikov, pa sama po sebi ne morejo vplivati na vprašanje (ne)utemeljenosti začasne odredbe.

11. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zaključilo pravilno, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, niti neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (kar pritožbeno ni izpodbijano, sodišče prve stopnje pa se je do tega vprašanja obrazloženo opredelilo v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter posledično materialno pravno pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

12. Z navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so bile odločilnega pomena v tej zadevi, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13. V posledici navedenega se izkaže pritožba za neutemeljeno, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

14. Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 V sklop bilančnih podatkov spada razpredelnica, ki jo je na tej podlagi izdelala tožeča stranka. 2 V točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje naniza trditve tožeče stranke, na katerih utemeljuje obstoj pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, nato pa se v točki 7 obrazložitve opredeli do (teh) njenih trditev o zatrjevanem slabem finančnem stanju, pri čemer primeroma v pojasnilo kdaj je ta pogoj izkazan izpostavi tako sodno prakso kot tudi pravno literaturo. 3 VSL sklep I Cpg 1134/2015 z dne 8. 9. 2015: "Pritožbeno sodišče ne trdi, da vsakršno preteklo ravnanje tožene stranke nima nikakršnega vpliva na sedanje stanje. Ravno obratno. Tudi zakonsko besedilo: "da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena..." ne izključuje vpliva preteklosti na sedanjost. Stranka mora dokazati, da je uveljavitev vtoževane terjatve potencialno onemogočena glede na konkretno in sedanje ravnanje druge stranke (npr. spremembe v strukturi premoženja, obremenjevanje le tega premoženja s pravicami tretjih subjektov itd.), pri čemer lahko sedanje razpolaganje utemeljuje tako, da umesti določeno razpolaganje dolžnika v širši dolžnikov položaj npr. upoštevaje tudi njegova pretekla razpolaganja v primerljivih postopkih. Objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča. Če pa isti upnik zmanjšanje dolžnikovega kapitala poveže s preteklimi primerljivimi ravnanji dolžnika, to lahko pomeni, da je standard verjetnosti obstoja nevarnosti za izterjavo vtoževane terjatve dosežen, ker je podana subjektivna vez - v zvezi s konkretnim dolžnikom glede konkretnih razpolaganj s svojim premoženjem."