Jedro

Asignantova obveznost v času, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev po asignaciji, miruje ter se ponovno aktivira, če asignator ne dobi izpolnitve od asignata. Asignacija tako ne pomeni dodatnega osebnega zavarovanja v korist upnika, temveč zgolj to, da se s poplačilom enega dolga poplačata dva dolga. Tako je posledica neizpolnitve obveznosti asignata do asignatorja zgolj to, da se bosta poplačala oba dolga vsak posebej, namesto da bi se s poplačilom enega dolga poplačala dva dolga.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se a) glede prvega toženca zavrne: zahtevek za plačilo 2.408,33 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 577.132,02 SIT od 9. 1. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 2.408,33 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; zahtevek za plačilo 727,82 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 174.413,76 SIT od 16. 1. 2004 do 31. 12. 2006 ter od zneska 727,82 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10.205,16 EUR od 9. 1. 2004 do 20. 2. 2004; b) glede drugega toženca zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 10.205,16 EUR od 9. 1. 2004 do 20. 2. 2004. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske

stroške v znesku 699,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za solidarno plačilo 28.084,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za plačilo zamudnih obresti od odvetniških stroškov od 27. 9. 2003 do 15. 1. 2004) pa zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je prvi toženec tožniku odškodninsko odgovoren za povrnitev škode, ki je tožniku nastala z plačilom preostanka kupnine družbi A. d.o.o., drugi toženec pa odgovarja za povrnitev škode kot solidarni porok prvega toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Presodilo je, da drugi toženec tožniku ne odgovarja za škodo, temveč zgolj za neizpolnitev pogodbe. Drugi toženec se je kot solidarni porok prvega toženca zavezal zgolj za primer neizpolnitve pogodbe o finančnem leasingu, ne pa za povrnitev škode.

3. Toženca vlagata revizijo. Menita, da sta svojo obveznost do tožnika po pogodbi o finančnem leasingu in asignacijski pogodbi izpolnili z izročitvijo avtomobila v komisijsko prodajo družbi A. d.o.o. Znesek prvotne obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu (polog z davkom in stroške zavarovanja) bi morala po asignaciji tožnika nakazati družbi A. d.o.o. V dogovoru s tožnikom in družbo A. d.o.o. sta namesto navedenega zneska izročila družbi A. d.o.o. avtomobil. Ta dogovor je pomenil nadomestno izpolnitev. Tako je zmotno stališče, da je dogovor o nadomestni izpolnitvi samostojen in od drugih udeležencev neodvisen dogovor. Prav tako menita, da sta sodišči selektivno obrazložili svojo odločitev in nista izvedli dokazov ki sta jih predlagala v zvezi sklenitvijo dogovora o nadomestni izpolnitvi. Sodišče ni utemeljilo s prepričljivimi argumenti, zakaj ni sledilo predlogom strank. Predlagata, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa zadeva vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da je tožnik družbi A. d.o.o. (od katere je kupil avtomobil) ostal dolžan plačati še del kupnine v višini 15.471,33 EUR; (2) da sta toženca (prvi kot leasingojemalec, drugi pa kot solidarni porok) sklenila s tožnikom pogodbo o finančnem leasingu (predmet je bil avtomobil, ki ga je tožnik kupil od družbe A. d.o.o.), na podlagi katere sta morala tožniku dne 6. 8. 2001 (na dan podpisa pogodbe) plačati 15.471,33 EUR (polog z davkom in stroške zavarovanja, kar je po višini ustrezalo preostanku kupnine); (2) da so istega dne prvi toženec, tožnik in družba A. d.o.o. sklenili asignacijo, s katero se je prvi toženec zavezal navedeni znesek plačati družbi A. d.o.o. , slednja pa, da bo navedeni znesek sprejela; (3) da se je prvi toženec z družbo A. d.o.o. dogovoril o drugačnem načinu izpolnitve svoje obveznosti, in sicer da bo A.M. družbi A. d.o.o. prepustil v komisijsko prodajo avtomobil, ki ga bo lahko slednja prodala, znesek pa bo lahko obdržala kot izpolnitev obveznosti prvega toženca po asignaciji; (4) da do prodaje avtomobila ni nikoli prišlo; (5) da je družba A. d.o.o. od tožnika izterjala preostanek kupnine, ki ji ga je slednji še ostal dolžan na podlagi prodajne pogodbe ter (6) da je prvi toženec preostale obroke po pogodbi o finančnem leasingu plačal tožniku. Revizijske navedbe, da je prvi toženec tudi v dogovoru z tožnikom izročil družbi A. d.o.o. namesto pologa avtomobil, pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo.

7. Očitane procesne kršitve niso podane. Očitek revidentov, da je sodišče kršilo pravico do enake obravnave, s tem ko je neutemeljeno zavrnilo njune dokazne predloge, je neutemeljen. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, če meni, da so le-ti nepotrebni, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V predmetni zadevi so bili dokazi tožene stranke nepotrebni, saj je sodišče že na podlagi listinskih dokazov ugotovilo to, kar je tožena stranka zatrjevala (da je oseba A.M. družbi A. d.o.o. dala v komisijsko prodajo osebni avtomobil). Ali to pomeni tudi nadomestno izpolnitev, pa je vprašanje pravne kvalifikacije in ne dokazovanja. Trditev tožene stranke, da je družba A. d.o.o. vedela, da prvi toženec ni lastnik avtomobila, pa je za odločitev v tej zadevi nepomembna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tudi z zaslišanjem priče A.M. Nadaljnji očitek, da je odločitev sodišča pavšalna oziroma arbitrarna, pa je neobrazložen. Stranka mora procesne kršitve obrazložiti, saj revizijsko sodišče na njihov obstoj ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

8. Po oceni revizijskega sodišča je ugoditev zahtevku zoper prvega toženca na temelju odškodninske odgovornosti zmotna. Z asignacijo (nakazilom) pooblašča ena oseba (asignant) drugo osebo (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za odločitev (glede podlage zoper prvega toženca) v konkretnem primeru je bistvenega pomena, da z asignacijo ostane asignant še naprej dolžnik asignatarja. To pomeni, da asignantova obveznost v času, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev po asignaciji, miruje ter se ponovno aktivira, če asignatar ne dobi izpolnitve od asignata.

9. V obravnavani zadevi naj ne bi prvi toženec (asignat) izpolnil svoje obveznosti družbi A. d.o.o. (asignatarju), zato je slednja zahtevala plačilo preostanka kupnine od tožnika (asignanta). Tožnik je obveznost plačila kupnine izpolnil šele na podlagi sodbe VIII Pg 171/02 in torej plačal nekaj, kar je bil dolžan na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z družbo A. d.o.o. Izpolnitev pogodbene obveznosti pa ne more biti pravno priznana škoda. Kot je že bilo pojasnjeno, tožnikova obveznost plačila preostanka kupnine do družbe A. d.o.o. ni nikoli prenehala, le mirovala je. Tožnik tako ni plačal dolga namesto prvega toženca, kajti v takem primeru bi imel zoper njega regresni odškodninski zahtevek. Asignacija namreč ne pomeni dodatnega osebnega zavarovanja v korist upnika kot je npr. poroštvo (kjer porok plača namesto dolžnika), temveč zgolj to, da se s poplačilom enega dolga poplačata dva dolga. Tako je posledica neizpolnitve obveznosti prvega toženca družbi A. d.o.o. zgolj to, da se bosta poplačala oba dolga (preostanek kupnine ter polog s stroški zavarovanja po pogodbi o finančnem leasingu) vsak posebej, namesto, da bi se z poplačilom dolga prvega toženca do družbe A. d.o.o. poplačala oba prej navedena dolga.

10. Glede na povedano je lahko zahtevek tožnika proti prvemu tožencu utemeljen zgolj na pogodbeni podlagi. Toženca sta s tožnikom sklenila pogodbo o finančnem leasingu, na podlagi katere sta morala tožniku 6. 8. 2001 plačati 15.471,33 EUR (primerjaj z 2. točko dejanskih ugotovitev). Toženca te obveznosti tožniku nista izpolnila. Ker pa lahko obveznost (kritno razmerje) asignata (prve tožene stranke) do asignanta (tožnika) preneha tudi z izpolnitvijo obveznosti asignata v korist asignatarja (družba A. d.o.o.), je revizijsko sodišče v nadaljevanju presojalo, ali je prva tožena stranka izpolnila obveznost v korist družbe A. d.o.o. Pri presoji tega vprašanje revizijsko sodišče namreč ni vezano na odločitev sodišča v pravdni zadevi VII Pg 171/02 med tožnikom in družbo A. d.o.o. 11. Stališče revidentov je, da je bila z izročitvijo avtomobila v komisijsko prodajo družbi A. d.o.o. izpolnjena tudi obveznost prvega toženca do te družbe, ker naj bi šlo za nadomestno izpolnitev. Takšno stališče pa je po oceni revizijskega sodišča materialnopravno zmotno. Dogovor o izročitvi avtomobila v komisijsko prodajo družbi A. d.o.o. in poplačilu njene terjatve do prvega toženca iz kupnine je namreč pomenil zgolj dogovor o izročitvi v prodajo, ne pa nadomestne izpolnitve. Z izročitvijo v prodajo dolžnik upniku izroči svojo stvar ter ga pooblasti, da opravi prodajo te stvari ter da se poplača iz kupnine. Pri nadomestni izpolnitvi pa se upnik in dolžnik dogovorita o spremembi predmeta obveznosti. V obravnavani zadevi je bilo dogovorjeno, da se družba A. d.o.o. poplača iz kupnine za avtomobil, ne pa, da že izročitev avtomobila pomeni izpolnitev obveznosti (primerjaj 3. točko dejanskih ugotovitev). Izročitev v prodajo torej še ne pomeni izpolnitve obveznosti. Dolžnikova obveznost namreč preneha šele takrat, ko upnik od kupca prejme kupnino. V konkretni zadevi pa do prodaje avtomobila in poplačila družbe A. d.o.o. iz kupnine nikoli ni prišlo (primerjaj 4. točko dejanskih ugotovitev). Prvi toženec tako ni izpolnil obveznosti do družbe A. d.o.o., kar pomeni, da tudi obveznost tožencev proti tožniku na podlagi pogodbe o finančnem leasingu oziroma poroštva še obstaja.

12. Zahtevek tožnika proti prvemu tožencu je tako deloma utemeljen na pogodbeni podlagi, torej pogodbi o finančnem leasingu. Po tej je še dolžan plačati polog z davkom in stroške zavarovanja v višini 15.471,33 EUR (preostale obroke je že plačal) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2001 dalje do plačila (tožnik je zakonske zamudne obresti za obdobje od 7. 8. 2001 do 9. 1. 2004 kapitaliziral in znašajo 10.205,16 EUR, vse skupaj zahteva 25.676,49 EUR); ne pa tudi odvetniških stroškov (727.82 EUR), stroškov postopka s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi (2.408,33 EUR) in zamudnih obresti zanje. To namreč ni bila vsebina obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu, kar pomeni, da tožnik kot upnik za izpolnitev obveznosti ne more zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člen OZ). Iz tega razloga je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v tem delu neutemeljen.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je revizijsko sodišče odločitev sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odvetniških stroškov, pravdnih stroškov in zamudnih obresti zanje spremenilo tako, da je v tem delu zahtevek zavrnilo še zoper prvega toženca (379. člen ZPP).

14. Revizijsko sodišče je v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugodilo reviziji še v delu glede teka zamudnih obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti (zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu). Tožnik s tem zahteva obrestne obresti, ki so prepovedane (375. člen OZ). Plačilo obrestnih obresti pa je mogoče zahtevati zgolj od vložitve tožbe dalje (t.i. procesne obresti, 381. člen OZ). Tožnik je vložil tožbo 20. 2. 2004. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo zahtevek zoper prvega in drugega toženca še v delu, v katerem zahteva tožnik še plačilo obrestnih obresti za obdobje od 9. 1. 2004 do 20. 2. 2004. V ostalem delu je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, kakršni so bili tožniku prisojeni za postopek pred sodišči prve in druge stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni vplivala, saj se uspeh tožnika ni bistveno spremenil. Toženca, ki sta z revizijo uspela v majhnem delu, pa morata tožniku povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in poročila stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost in 2 % materialne stroške in znašajo skupaj 699,98 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006, (Pravna mnenja I/2006, str. 7, z obr.).