Jedro

Za prenehanje pravice do odpravnine delavcem, ki so do uveljavitve novele ZJSRS 1999, izgubili zaposlitev v insolventnih organizacijah, ni bilo neposredne pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeči stranki je 9. 8. 1996 prenehalo delovno razmerje na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju ZPPSL). S tožbo je zahtevala izplačilo odpravnine, do katere bi imela pravico kot presežna delavka. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da za izplačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, ni zakonske podlage.

Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Poudarilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi specialnega zakona in ne na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. v nadaljevanju ZDR) kot splošnega delovno pravnega predpisa. Po stališču pritožbenega sodišča pravice do odpravnine, ki jo imajo presežni delavci po ZDR, ni mogoče z analogijo širiti tudi na delavce, ki jim delovno razmerje preneha zaradi finančne reorganizacije. Kasneje sprejetih predpisov, ki so tem delavcem priznali pravico do odpravnine, pa za nazaj ni mogoče uporabiti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku. V reviziji ponavlja pritožbene navedbe o tem, da ji pripada odpravnina kot tehnološkemu višku ne glede na to, da je bila kot višek spoznana v postopku prisilne poravnave. V času, ko ji je prenehalo delovno razmerje, je drugi odstavek 8. člena ZPPSL določal, da imajo delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi potrjene prisilne poravnave, poleg pravic po ZPPSL, tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Ker takega posebnega zakona še ni bilo, bi moralo nastalo pravno praznino sodišče zapolniti tako, da bi uporabilo splošni predpis, ki je urejal pravice tehnoloških viškov. Sklicuje se tudi na to, da drugačno pravno stališče pomeni neenako obravnavanje teh delavcev, saj jim po spremenjenih predpisih v letu 1997 in 1999 pripada odpravnina v obsegu, kot gre presežnim delavcem po splošnih predpisih. Meni, da ji pravica do odpravnine pripada že od uveljavitve ZPPSL (torej od leta 1993) naprej, kasnejši predpisi pa naj bi (leta 1999) le določili, v kakšnem obsegu ji pripada.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Ker revizija drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala (razen splošne navedbe, da vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tožeča stranka je uveljavljala izplačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja od delodajalca. Bistvena za odločitev je presoja, ali je za tako izplačilo obstajala pravna podlaga. Po določbi četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL imajo delavci, ki jim preneha delovno razmeje zaradi zmanjšanja števila delavcev v okviru finančne reorganizacije, enake pravice kot delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka. ZPPSL tem delavcem pravice do odpravnine ne daje, pač pa v drugem odstavku 8. člena določa, da imajo pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. V trenutku, ko je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo, takega posebnega zakona še ni bilo.

Namen ZPPSL je tudi odprava insolventnosti dolžnika s prisilno poravnavo in finančno reorganizacijo (drugi odstavek 1. člena ZPPSL). Ena od metod finančne reorganizacije je zmanjšanje števila zaposlenih delavcev. Gre za specialno normo, ki ureja pogoje za prenehanje delovnega razmerja delavcev v postopku finančne reorganizacije, njihovega pravnega položaja oziroma njihovih pravic pa ni uredila celovito. Za to je predvidela sprejem posebnega zakona. Ker zakonodajalec napovedanega posebnega zakona ni sprejel, je nastala protiustavna pravna praznina, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94).

Sodišče sicer ob reševanju konkretnega primera lahko zapolnjuje pravne in zakonske praznine s pravno interpretacijo norme, ki ureja sporno razmerje ali z uporabo norme, ki ureja podobna razmerja. Vendar pri tem ne sme prestopiti meja svojih pristojnosti, ki izhajajo iz načela delitve oblasti na zakonodajno in sodno. Sodišče ne sme s preširoko razlago obstoječe pravne norme ustvarjati novih pravnih pravil, ker bi s tem poseglo v izključno pristojnost zakonodajalca. Enako velja tudi v primeru, ko bi sodišče z uporabo sicer navidez podobnih pravnih norm, dejansko uzakonilo neko pravico v bistveno drugačnem obsegu, kot pa je bil to namen zakonodajalca. Če bi bil namen zakonodajlca priznati delavcem v stečaju in v primeru finančne reorganizacije, enake pravice, kot jih imajo trajno presežni delavci po ZDR, bi to moral izrecno določiti. Iz zakonodajnega postopka pa ravno nasprotno izhaja namen, da se jim ne priznajo avtomatično in enako vse pravice kot presežnim delavcem po ZDR, predvsem pa, da se jim pravice ne priznajo v breme insolventnega podjetja, temveč iz posebnih finančnih virov. Zato v obravnavani zadevi uporaba določb ZDR o odpravnini trajno presežnim delavcem ni bila mogoča. Ustavno sodišče je s citirano odločbo naložilo zakonodajalcu, da v določenem roku sprejme poseben zakon, s katerim bo ustrezno uredil pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Zakonodajalec je poseben zakon sprejel šele leta 1997. Zakon o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 - v nadaljevanju ZJSRS) je določil pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca ter ustanovil poseben sklad za poravnavo obveznosti iz naslova teh pravic, in sicer iz sredstev, ki jih za ta namen zagotavljajo delodajalci in državni proračun. Med pravicami, ki se izplačujejo iz sredstev Jamstvenega sklada, so navedene tudi odpravnine (19. člen ZJSRS), ki gredo ob izpolnjevanju predpisanih pogojev vsem upravičencem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca po 2. 1. 1994, torej od uveljavitve ZPPSL dalje (30. člen ZJSRS). Vendar ZJSRS s tem ni uzakonil obveznosti delodajalca, da delavcem v primeru stečaja ali finančne reorganizacije izplača odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (čeprav je bil njegov namen ali namen predlagatelja zakona morda tak). Glede odpravnin je določil le, pod kakšnimi pogoji, po kakšnem postopku in do kakšne višine se izplačajo iz sredstev Jamstvenega sklada. Zakonska ureditev izhaja namreč iz predpostavke, da po temelju že obstaja obveznost delodajalca za izplačilo odpravnine. Po 28. členu ZJSRS je terjatev delavca proti delodajalcu (do višine pravic, zagotovljenih po ZJSRS) prešla na Jamstveni sklad, eden od pogojev za izplačilo iz sredstev Jamstvenga sklada pa je tudi predhodno uveljavljanje pravic po predpisih, ki urejajo delovna razmerja (18. člen ZJSRS). Pravne podlage za izplačilo odpravnine s strani delodajalca tudi ne daje odločba Jamstvenega sklada z dne 15. 6. 1998, s katero je bila tožeči stranki priznana pravica do odpravnine iz sredstev sklada (listina A6 v spisu).

Tudi novela ZPPSL v letu 1997 (Uradni list RS, št. 39/97) ni dala pravne podlage za nove pravice delavcev zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečaju. Po 4. točki drugega odstavka 160. člena ZPPSL so bile med terjatve, ki se poravnajo prednostno kot stroški stečajnega postopka, uvrščene tudi terjatve delavcev za odpravnino, torej le terjatve, ki so do začetka stečajnega postopka že nastale.

Šele z novelo ZJSRS v letu 1999 (Uradni list RS, št. 53/99) je bilo določeno, da imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo trajno presežni delavci po ZDR. Vendar velja določba prvega odstavka 19. člena novele ZJSRS le za naprej. Na podlagi 155. člena Ustave lahko samo zakon določi, da ima njegova posamezna določba učinek za nazaj. Uporaba novele ZJSRS pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka tožeče stranke za plačilo odpravnine s strani delodajalca, bi zato pomenila povratno veljavo zakona, ki pa je prepovedana in v neskladju z Ustavo.

Neutemeljeno je razlogovanje revizije, da naj bi tožeči stranki pravico do odpravnine dal že ZPPSL v letu 1993 in da naj bi novela ZJSRS leta 1999 določila le njen obseg. Določba četrtega (sedaj sedmega) odstavka 51. člena ZPPSL je res priznala delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku finančne reorganizacije, enake pravice, kot delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi stečaja. Vendar med temi pravicami ni pravice do odpravnine. Določba drugega odstavka 8. člena ZPPSL sama po sebi tudi ni dajala nobenih pravic. Pomenila je le (samo)zavezo zakonodajalca, da bo s posebnim zakonom določil, katere pravice bo tem delavcem priznal in v kakšnem obsegu. Iz take določbe pa ne izhaja, da bi jim že bila priznana pravica do odpravnine oziroma da bi jim bila zgolj z napovedjo zakonske ureditve že priznana enaka pravica kot delavcem, ki jim delovno razmerje preneha iz nujnih operativnih razlogov po ZDR.

Zakonska (ne)ureditev pravic delavcev, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca, sicer lahko vzbuja dvom v to, ali je bilo ravnanje zakonodajalca v skladu z Ustavo. Še posebej tudi glede na odločitev Ustavnega sodišča, da je treba urediti pravice odpuščenih delavcev v insolventnih podjetjih z veljavnostjo za nazaj - od uveljavitve ZPPSL dalje. Vendar ti pomisleki iz že navedenih razlogov na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati. Ker za priznanje pravice tožeče stranke, da ji je delodajalec dolžan izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja, ni bilo neposredne pravne podlage, je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, in je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).