Jedro

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da nima več pravne koristi za vodenje pravde glede na nesporno priznanje terjatve v stečajnem postopku. Po tej ugotovitvi ni mogoča drugačna odločitev sodišča, kot je zavrženje tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 04. 06. 2010.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123853/2008 z dne 19. 12. 2008 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo. Ker je pri izdelavi sklepa z dne 24. 02. 2010 prišlo do očitne pisne pomote, razveljavljen sklep o izvršbi namreč ni razdeljen na posamezne točke, temveč na odstavke, je dne 04. 06. 2010 izdalo še popravni sklep, v katerem je izpodbijani sklep popravilo tako, da je citirani sklep o izvršbi okrajnega sodišča razveljavilo v 1. in 3. odst. izreka, tožbo pa zavrglo, pri čemer je v preostalem delu ostal citirani sklep nespremenjen.

Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa, da sklep spremeni in predmetni postopek na podlagi umika tožbe ustavi.

Pritožba je bila vročena stečajnemu upravitelju tožene stranke, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Postopek se je v tej zadevi začel na podlagi predloga o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi, nato pa ga je na ugovor tožene stranke razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in nadaljevalo z rednim pravdnim postopkom. Nato pa je ugotovilo, da je bil nad toženo stranko uveden stečajni postopek s sklepom St 30/2009 z dne 15. 05. 2009. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečaju z dne 22. 01. 2010 je bilo razvidno, da je bila vtoževna terjatev v celoti priznana, zato je skladno z določbami 8. odst. 301. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) prenehala pravna korist tožeče stranke za vodenje te pravde. Sodišče prve stopnje je posledično na podlagi 1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklep o izvršbi razveljavilo tudi v preostalem delu in tožbo zavrglo.

Pritožnica navaja, da je bila podana pravna korist tožeče stranke za vložitev izvršilnega predloga z dne 16. 12. 2008 tudi še v času, ko je bil navedeni sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, to je dne 29. 01. 2009, zato je treba šteti, da je bila podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Tožeča stranka je izgubila pravno korist za vodenje predmetnega spora šele dne 22. 01. 2010, ko je bil objavljen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani o preizkusu terjatev, iz katerega je bilo razvidno, da so bile terjatve tožeče stranke, ki so bile predmet izvršilnega postopka, v celoti priznane. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice ravnalo napačno, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker naj ne bi bila podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. V tej fazi postopka namreč ni več mogoče govoriti o pravni koristi za vložitev tožbe, saj se za vložitev tožbe šteje vložitev predloga za izvršbo in nato razveljavitev sklepa o izvršbi. Če je sodišče šele več kot eno leto po razveljavitvi sklepa o izvršbi pričelo s pravdnim postopkom, škodljivih posledic takšne pasivnosti sodišča ne more nositi tožeča stranka. Tožeča stranka bi namreč, če bi sodišče pravdni postopek pričelo pred majem 2009, ko je bil pričet stečajni postopek nad tožečo stranko, strošek sodne takse za vložitev tožbe prijavila v stečajnem postopku, kar sedaj ne more več storiti. Pritožnica še navaja, da sedaj nima več pravnega interesa za vodenje pravde, zato v celoti umika tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) in predlaga, da po ustavitvi postopka odmeri ustrezno sodno takso.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da nima več pravne koristi za vodenje pravde glede na nesporno priznanje terjatve v stečajnem postopku. Po tej ugotovitvi ni mogoča drugačna odločitev sodišča, kot je zavrženje tožbe. 274. člen ZPP določa, da sodišče po predhodnem preizkusu tožbo zavrže, če ni podana pravna korist za vložitev tožbe. Smiselno iz navedenega določila izhaja, da mora biti podana pravna korist ne le za vložitev tožbe, ampak ves čas postopka tudi za vodenje pravde. V nasprotnem primeru sodišče tožbo zavrže. Navedeno izhaja tudi iz določila 8. odst. 301. čl. ZFPPIPP. Umik tožbe, ki ga je tožeča stranka podala že po izdani končni odločbi skupaj s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, pa je glede na določilo 188. čl. ZPP prepozen in ga ni več mogoče upoštevati. Odločitev sodišča ne more biti drugačna zgolj zaradi taksne obveznosti tožeče stranke za redni postopek, ki jo je prvostopno sodišče odmerilo dne 01. 02. 2010. Tožeča stranka je imela glede na preizkus terjatev z dne 22. 01. 2010 možnost takoj po priznanju terjatve (in pred odmero sodne takse) tožbo umakniti, pa tega ni storila. Sedaj pa to ni več mogoče. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (353. čl. ZPP).