Jedro

Prvostopno sodišče na naroku dne 10. 12. 2008, ko je zadevo zaključilo in odločilo, da se vsi ostali dokazni predlogi (razen vpogleda dokaznih listin) kot nepotrebni zavrnejo, te svoje odločitve ni obrazložilo. Tožeča stranka zato glede na to, da so tudi pisni listinski dokazi potrjevali utemeljenost njenega zahtevka, ni mogla sklepati, da gre za kršitev postopka. S kršitvijo 1. odstavka 286.b člena ZPP je bila seznanjena šele z obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 546,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 7 Ig 2005/05164 z dne 05. 07. 2005 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nastale pravdne stroške v višini 2.474,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postopalo zakonito. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, izdani plačilni nalog pa razveljavi, tožena stranka pa je dolžna povrniti tudi vse stroške postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Oporekala je uveljavljanim kršitvam.

V navedeni zadevi je prvostopno sodišče že enkrat odločalo in takrat tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedena sodba je bila s strani višjega sodišča kot pritožbenega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje predvsem na kršitev 286.b člena ZPP, saj tožeča stranka glede zavrnitve izvedbe dokazov s strani prvostopnega sodišča na naroku dne 10. 12. 2008 te kršitve do konca naroka ni uveljavljala. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso višjega sodišča v podobnih primerih. Prvostopno sodišče zato po njeni oceni v ponovljenem postopku ne bi smelo zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke K. H. in zakonitega zastopnika tožene stranke A. D., čeprav je bil slednji predlagan kot dokaz prav s strani tožene stranke. Očitno pa toženo stranko moti dejstvo, da je D. potrdil izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, s tem pa tudi vsa odločilna dejstva, ki jim je tožena stranka tekom postopka ugovarjala. Z zavrnitvijo teh dokazov kot nepotrebnih v prvem postopku, ki je bil zaključen z zavrnilno sodbo (dne 10. 12. 2008), pa je bilo po oceni pritožbenega sodišča v prvem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Med strankama je bil namreč zatrjevan ustni dogovor, ki je bil deloma potrjen tudi s predloženimi dopisi obeh strank. Pritožbeno sodišče je zato prvo sodbo prvostopnega sodišča, ki je zahtevek zavrnilo ne da bi izvajalo dokaze z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov povsem pravilno razveljavilo, saj vsi potrebni dokazi niso bili izvedeni, priložen dopis z dne 19. 05. 2004 pa je potrjeval navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka na plačilo vzorcev pristala. Iz navedb tožene stranke pa je bilo tudi razvidno, da je priznavala plačilo po sistemu „earn-back“.

Že iz gornjih razlogov je razvidno, da je sklicevanje na določbo 286.b člen ZPP neutemeljeno, saj je bila prva sodba nepravilna že iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prvostopno sodišče na naroku dne 10. 12. 2008, ko je zadevo zaključilo in odločilo, da se vsi ostali dokazni predlogi (razen vpogleda dokaznih listin) kot nepotrebni zavrnejo, te svoje odločitve ni obrazložilo. Tožeča stranka zato glede na to, da so tudi pisni listinski dokazi potrjevali utemeljenost njenega zahtevka, ni mogla sklepati, da gre za kršitev postopka. S kršitvijo 1. odstavka 286.b člena ZPP je bila seznanjena šele z obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

Tudi sicer ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku kršilo postopek zgolj zato, ker je zaslišalo oba zakonita zastopnika, ki sta ju obe stranki tudi pravočasno predlagali in to iz razloga, ker ju prvostopno sodišče v prvem postopku ni zaslišalo, tožeča stranka pa temu dejstvu v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP na naroku ni ugovarjala. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke potrdil dogovor, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, tako da je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje, ne more iti v breme tožeče stranke oziroma ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da se v tem postopku ta zaslišanja ne bi smela upoštevati. To bi pomenilo že zlorabo pravic tožene stranke, ki očitno ni zadovoljna z izpovedbo svojega zakonitega zastopnika.

Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke v pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker tožnik ni vložil ustreznega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v konkretnem primeru začel postopek z izvršilnim predlogom, ki se v skladu z 2. odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po ugovoru v pravdi obravnava kot tožba. Dodaten zahtevek tožeče stranke ni bil potreben, saj je že v izvršbi zahtevek oblikovan tako, da se ga lahko upošteva v izreku v pravdi. Glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo nikoli dvomov o tem vprašanju, ki ga je prvostopno sodišče povsem pravilno rešilo tako, da je sklep o izvršbi okrajnega sodišča vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice in obresti in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov. Seveda pa gredo tožeči stranki glede na uspeh tudi nadaljnji pravdni stroški v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je nadaljnje pravdne stroške tudi pravilno pravočasno priglasila v skladu s 1. in 2. odstavkom 163. člena ZPP. Povsem jasno je, da gredo stranki v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov. Zato so vsa nadaljnja razglabljanja tožene stranke v zvezi s tem neupoštevna. Samo dejstvo, da prvostopno sodišče še ni izdalo sklepa o povrnitvi stroškov priči, tudi ne vpliva na odločitev v tej zadevi.

Ne drži tudi, da bi prvostopno sodišče v navedeni zadevi napačno uporabilo materialno pravo. Ne gre za noben nesporazum med strankama, kot skuša to prikazati tožena stranka v pritožbi. Povsem pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta dogovorjeni način plačila po sistemu „earn-back“, kot ga je pojasnil zakoniti zastopnik tožeče stranke, potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in predlagana priča na strani tožene stranke A. D.. Da je tožena stranka dejansko pristala na plačilo dobavljenih vzorcev, pa priča tudi njen dopis tožeči stranki z dne 19. 05. 2004 (priloga A22). Tožena stranka je tako pristala na plačilo vzorcev po sistemu „earn-back“. Na pravilno ugotovitev dejanskega stanja je prvostopno sodišče tako pravilno materialno pravno zaključilo, da se je tožena stranka vzorce po zgoraj omenjenem sistemu zavezala plačati. Dejstvo, da ne gre za prodajno pogodbo, še ne pomeni, da tožeča stranka na podlagi drugačnega dogovora, ki je bil razjasnjen in v zadostni meri ugotovljen, vzorcev ni bila dolžna plačati. Zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev ni zasledilo, kot je bilo že povedano, pa so bile pravilno uporabljene tudi določbe materialnega prava. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je poravnati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in znašajo 546,80 EUR. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena in 1. odstavkom 165. člena ZPP.