Jedro

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo, predviden v 3. odstavku 73. člena ZJU, ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi ZSPJS pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II in III izreka, tako da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015 priznati in obračunati dodatek k plači, in sicer v višini 20 % osnovne plače, od tega odvesti davke in prispevke in ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude posameznega zneska do plačila, v roku 15 dni. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.735,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 717,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep št. ... (pravilno: sklep št. ...) z dne 9. 7. 2013 in sklep št. ... z dne 28. 8. 2013, ki ju je izdala tožena stranka (točka I izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 9. 5. 2013 do 30. 6. 2015 priznati in obračunati dodatek k plači v višini 20 % osnovne plače, od tega odvesti davke in prispevke in ji plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude posameznega zneska do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del točke II izreka in zoper odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožnici prizna dodatek tudi za čas pred 8. 5. 2013 in od 1. 7. 2015 dalje, stroške postopka pa v celoti naloži v plačilo toženi stranki, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se ne strinja s stališčem in pravnim tolmačenjem sodišča prve stopnje, da vtoževani dodatek ne predstavlja čiste denarne terjatve. Tožnica je namreč do dodatka upravičena že na podlagi 73. člena ZJU v povezavi z 68. členom ZJU in na tej podlagi je tožena stranka vsem sodelavcem tožnice priznala in izplačevala pripadajoči dodatek. Priznanje dodatka ni bilo vezano niti na izdajo ustrezne določbe niti na ustrezen akt tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni pravilno zavrnilo dela zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 10. 2008 do 8. 5. 2013. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno, če že ne neutemeljeno, zavrnilo zahtevek za čas od 1. 7. 2015 dalje, saj je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po tem datumu. Delovno razmerje ji je bilo podaljšano s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 6. 2015, ki jo skupaj s pritožbo vlaga v spis. Po tej pogodbi tožnica opravlja dela in naloge v enakem in nespremenjenem obsegu, kot jih je opravljala do 30. 6. 2015. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, saj so praktično vsi potrebni stroški nastali v zvezi z zahtevkom, s katerim je tožeča stranka uspela, z zavrnilnim delom pa niso nastali nobeni stroški. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki so nastali toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da 3. odstavek 73. člena ZJU določa, da se lahko za delovna mesta iz 1. in 3. točke 1. odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi do 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma delovnem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva, soglasje k določitvi višje osnovne plače pa mora podati Vlada RS. Tako določitev 20 % višje osnovne plače ni avtomatična, ampak lahko vsak organ odloči, na katerih delovnih mestih se ta določi. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje v skladu z napotilom višjega sodišča, ni ugotavljalo diskriminacije, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba navaja, da tožnice, ki je bila edina zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec, ni bilo mogoče primerjati z drugimi enakovrednimi delovnimi mesti znotraj enote, zato diskriminatorno obravnavanje tožnice ne more biti podano. Tožnica se je primerjala le s sodelavcema A.A. in B.B., ki pa sta bila zaposlena na drugih delovnih mestih kot tožnica in sicer svetovalec I, zato za ugotavljanje morebitnega diskriminatornega obravnavanja tožnice ne prideta vpoštev. Poleg tega pa sta zaslišani priči C.C. in D.D. izpovedali, da se obseg in vsebina nalog, ki jih opravlja tožnica, ne more primerjati z nalogami, ki sta jih opravljala A.A. in B.B., saj so njune naloge bolj zahtevne, zato jima je bil tudi določen 20 % dodatek na osnovno plačo. Tožnice pa tudi ni mogoče primerjati z vsemi ostalimi višjimi svetovalci, zaposlenimi za določen čas na projektu E., saj gre za delovna mesta v drugih organizacijskih enotah, v okviru katerih imajo višji svetovalci druge naloge. Za odločitev v sporu tudi ni relevantno, ali so bila sredstva zagotovljena ali ne. Čeprav je imela tožena stranka sredstva zagotovljena, ima delodajalec še vedno diskrecijsko pravico, da se za dodatek k osnovni plači odloči ali pa ne. Obstoj finančnih sredstev je le predpogoj za oblikovanje predlogov za določitev tega dodatka. Razlog, da za delovno mesto, na katerega je bila razporejena tožnica, ni bila odločena 20 % višja osnovna plača, niso bile osebne okoliščine na strani tožeče stranke, ampak narava, vsebina in zahtevnost dela, kar je prepričljivo izpovedala priče D.D.. Poleg tega tožena stranka opozarja, da sklep št. ... z dne 9. 7. 2013 ne obstaja, zato je izrek sodbe sodišča prve stopnje neizvršljiv in v nasprotju s predloženimi listinami. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritožba je po njenem mnenju neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V zvezi z navedbami tožene stranke o neizvršljivosti izreka sodbe sodišča prve stopnje pa navaja, da je prišlo pri navedbi sklepa ... z dne 9. 7. 2013 do tiskarske napake, saj je prava številka sklepa ..., zato je izrek sodbe izvršljiv. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicujeta pritožbi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva razveljavitev sklepov tožene stranke in priznanje ter izplačilo dodatka k plači v višini 20 % osnovne plače. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v okviru projekta tehnična pomoč (projektno delo) zaposlena pri toženi stranki za določen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2007 za obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2015. Uveljavljana tožbena zahtevka temeljita na določbi tretjega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko za delovna mesta iz 1. (delovna mesta, vezana na osebno zaupanje funkcionarja) in 3. (projektno delo in začasno povečan obseg dela) točke prvega odstavka 68. člena ZJU v pogodbi o zaposlitvi določi do 20 % višja osnovna plača, kot je s predpisi določena za uradnika v določenem nazivu oziroma na delovnem mestu, če so za to zagotovljena finančna sredstva.

9. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 27/2015 z dne 24. 6. 2015 ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 2927/2013 z dne 23. 10. 2014, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Diskrecijsko pravico za odločanje o podaji predloga za soglasje vlade za določitev do 20 % dodatka na osnovno plačo namreč daje zakon le za posamezna delovna mesta, ne pa za posameznega javnega uslužbenca. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo izpodbijano sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, v preostalem pa ga je zavrnilo, kot je razvidno iz točke 1 obrazložitve te sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s toženko skladno s 3. točko 1. odstavka 68. člena ZJU v okviru projekta tehnična pomoč sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 28. 8. 2007 za določen čas od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2015 za delovno mesto višji svetovalec skrbnik aktivnosti ESS (Evropski socialni sklad). Za to delovno mesto so bila finančna sredstva zagotovljena, vendar vodja organizacijske enote za tožnico ni podal predloga za soglasje Vlade RS za določitev 20 % višje osnovne plače po 3. odstavku 73. člena ZJU. V okviru projekta tehnična pomoč je bilo organiziranih več enot oziroma služb. V projektni enoti za programe zaposlovanja so bila sistemizirana delovna mesta podsekretar, višji svetovalec in svetovalec (B3). Za delovno mesto višji svetovalec, za katerega je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je bil s sistemizacijo določen 20 % dodatek na osnovno plačo. V okviru projekta je bilo na delovnem mestu višji svetovalec zaposlenih več uslužbencev, ki so pred letom 2012 s toženo stranko sklenili pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in vsi, razen tožnice, so imeli določeno in tako prejemali 20 % višjo osnovno plačo, kar je razvidno iz prilog A10 in A11. Iz prilog izhaja tudi, da tožnica kot edina zaposlena na tem projektu ni prejemala 20 % višje osnovne plače. 11. Sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo pričama C.C. in D.D., da so vsi ostali zaposleni v tej projektni enoti opravljali bolj zahtevno delo kot tožnica, kar naj bi se izkazalo kasneje skozi delo teh zaposlenih. Ob sprejemu sistemizacije delovnih mest se je vedelo, katera delovna mesta so bolj zahtevna, zato je bil 20 % dodatek na osnovno plačo določen že v sistemizaciji in za tožničino delovno mesto višji svetovalec je bil ta dodatek določen (priloga B3). Sodišče prve stopnje je na podlagi tega tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri določitvi 20 % dodatka na osnovno plačo očitno ni upoštevala sedaj zatrjevanega kriterija zahtevnosti dela, saj so ta dodatek pri toženi stranki prejemali vsi javni uslužbenci, ki so se na projektu zaposlili pred letom 2012, toženka pa je prve predloge za soglasje vlade za določitev 20 % dodatka na osnovno plačo podala že v letu 2008. 12. Da zahtevnost dela, ki ga je opravljala tožnica, ni bila kriterij za nedodelitev 20 % dodatka na osnovno plačo, izhaja tudi iz e-mail sporočila - odgovora vodje kabineta ministrice z dne 20. 8. 2018 (A5 in A9) na tožničin dopis. Iz odgovora izhaja, da tožnica pri delu, očitno po mnenju njenih nadrejenih, ni izpolnila njihovih pričakovanj, zato ji ministrica predlaga, da pri svojem delu v prihodnje pokaže prizadevanje in opravi dela v skladu s pričakovanji in zahtevami nadrejenih in v kolikor bo to storila, ministrica ne vidi težav za dodelitev tega dodatka tudi tožnici. Na podlagi navedenega je očitno, da je tožena stranka ta dodatek štela kot dodatek za delovno uspešnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dodatek po 3. odstavku 73. člena ZJU ni namenjen nagrajevanju delovne uspešnosti javnega uslužbenca, saj je za delovno uspešnost ta upravičen do dodatka iz tega naslova. Tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo verjeti izpovedi priče D.D., da je bilo edino tožničino delo na delovnem mestu višji svetovalec manj zahtevno od ostalih delovnih mest. 13. Iz izseka sistemizacije (B3) je razvidno, da so opisi del in nalog v projektni enoti za programe zaposlovanja enaki za vsa delovna mesta (podsekretar - šifre DM ..., ... in ..., višji svetovalec šifra DM ... in svetovalec šifre DM ..., ..., ... in ...), zato je sodišče utemeljeno verjelo izpovedi tožnice, da so skrbniška dela, ki jih opravljajo javni uslužbenci v projektni enoti za programe zaposlovanja, enaka in da tožnica opravlja enako delo kot B.B. in A.A., ki sta sicer zaposlena na delovnem mestu svetovalec in prejemata 20 % dodatek k osnovni plači. 14. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do 20 % dodatka na osnovno plačo in posledično razveljavilo izpodbijana sklepa, pri čemer tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izrek sodbe v točki I izreka ni izvršljiv. Pri zapisu opravilne številke sklepa z dne 9. 7. 2013 je bila pomotoma izpuščena ene številka, saj je bilo zapisano ..., namesto pravilno ..., vendar se točno ve, katera sklepa je tožnica izpodbijala.

15. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da 20 % dodatek na osnovno plačo ni čisti denarni zahtevek in je zato tožnica do njega upravičena šele od podaje zahteve za odpravo nezakonitosti dalje. Pri odločitvi (da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 20 % dodatka na osnovno plačo za obdobje 1. 10. 2008 do 8. 5. 2013) je sodišče prve stopnje namreč zmotno izhajalo iz stališča, da tožnica za obdobje pred podajo zahteve za odpravo nezakonitosti pri določitvi in izplačilu plače pri delodajalcu, do priznanja in izplačila dodatka ni upravičena. Takšno stališče je veljalo za spore iz naslova prikrajšanja pri plači (če ni šlo za čiste denarne zahtevke) po predpisih, ki so veljali do uveljavitve novega plačnega sistema, ker je bila podlaga za obračun in plačilo plače dokončen (pravnomočen) sklep oziroma odločba delodajalca, katere spremembo je lahko javni uslužbenec dosegel le z vložitvijo zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu in nato s sodnim varstvom. Po uveljavitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pa glede določanja plače in ravnanja v primeru nezakonitosti, vključno z varstvom pravic pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo (če ne gre za čiste denarne terjatve), veljajo določbe ZSPJS kot specialnega predpisa in sicer določbe 3. in 3.a člena, po katerih je javni uslužbenec upravičen do izplačila razlik v plači za nazaj, če mu je izplačana nižja plača od pripadajoče. Tožnici je bila s tem, ko ni prejela 20 % dodatka na osnovno plačo po 3. odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela, in za delovna mesta, na katerih so zaposleni javni uslužbenci za določen čas delali isto delo in imeli določeno višjo osnovno plačo, finančna sredstva za to pa so zagotovljena, izplačana plača v nasprotju s predpisi. Za odločitev v tem sporu je bistvenega pomena določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da tožnici pripada 20 % višja osnovna plača od 1. 10. 2008 do 30. 6. 2015. Iz določbe 3. odstavka 3. člena ZSPJS izhaja, da je javni uslužbenec za obdobje veljavnosti novega plačnega sistema - od 1. 8. 2008 dalje - upravičen do zakonito določene plače za celotno obdobje, ko je bilo ugotovljeno prikrajšanje pri plači, ne pa šele od vložitve zahteve pri delodajalcu dalje. Iz navedenega izhaja, da je tožnica na podlagi navedenega upravičena do 20 % višje osnovne plače tudi za obdobje pred vložitvijo zahteve za višjo osnovno plačo, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi.

16. Neutemeljena pa so tožničina pritožbena navajanja, da je upravičena do višje osnovne plače tudi po 30. 6. 2015, ko se ji je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 12. 2007, ker je tega dne s toženo stranko podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2015. Tožeča stranka tega dejstva pred sodiščem prve stopnje ni navajala, prav tako tudi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2015 v spis ni predložila do konca naroka za glavno obravnavo 8. 10. 2015, zato je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo po stanju v spisu. Podaljšanje delovnega razmerja tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2015 je pritožbena novota. Tožeča stranka ni navedla razloga, zakaj tega dejstva in dokaza (pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2015) ni mogla navajati oziroma predložiti do konca naroka za glavno obravnavo, ki je bila 8. 10. 2015. Te pritožbene novote pa pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati.

17. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 10. 2008 do 8. 5. 2013 utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe skladno s 1. odstavkom 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Posledično se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka v sporu ni uspela le z majhnim delom tožbenega zahtevka, zato ji je na podlagi 2. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji). Potrebni stroški tožeče stranke so nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 409,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 378,00 EUR, nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 504,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter DDV v višini 22 % na odvetniške storitve in izdatke po tar. št. 2007. Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.599,42 EUR in stroške sodnih taks v znesku 136,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 1. odstavku 154. člena ter 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožeči stranki dolžna povrniti stroške, ki jih je imela s pritožbo in sicer stroške pritožbenega postopka v znesku 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih ter telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znese 665,63 EUR ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 52,00 EUR. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim k odločitvi ni bistveno pripomogla.