Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebinski razlogi za odločitev niso razvidni. Bistveno pomanjkljivi so tudi razlogi druge stopnje.

Vrednotenje vlog je bilo drugačno, kot je razvidno iz napotkov prijaviteljem pri sestavljanju vloge oziroma razpisni komisiji pri njenem točkovanju.

Zaradi napačnih pojasnil in zaradi njihove možne uporabe, se lahko poraja dvom v enako obravnavanje prijaviteljev na javnem razpisu, še zlasti, ker so se kriteriji, po katerih je bilo opravljeno točkovanje, spreminjali tudi še med postopkom razpisa ter pri tem upoštevali „dejavniki“ (kriteriji?), ki jih ni bilo v pojasnilih.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št. 671-256/2012-2 z dne 15. 1. 2013 se v III. točki izreka odpravi in v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 25,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Mestna uprava A. je kot prvostopni organ v zadevi Javnega razpisa za zbiranje predlogov za sofinanciranje programov, dodelitev domicila in dodelitev uporabe prostora programom Letnega programa športa v A. za leto 2013 ter zbiranje predlogov za sofinanciranje Programov mestnih panožnih športnih šol otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport za leto 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) vlogi tožeče stranke delno ugodila in tožeči stranki za program mestnih panožnih športnih šol otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport z nazivom B. – Program mestnih panožnih šol od zaprošenih 20.000,00 EUR odobrila sredstva v skupnem znesku 18.287,28 EUR (I. in II. točka izreka), v ostalem delu, to je za program z nazivom C. – Program mestne panožne šole – Tekm. Tenis in zaprošenih 20.000,00 EUR, pa vlogo tožeče stranke zavrnila (III. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da sta na Javni razpis prispeli 302 vlogi, da se je v nadaljnji postopek ocenjevanja uvrstilo 295 vlog ter da je vloge ocenila komisija, ki je pripravila predlog prejemnikov sredstev, ki je podlaga za izpodbijano odločitev. Tožeča stranka je zaprosila za sofinanciranje dveh, zgoraj navedenih programov mestnih panožnih športnih šol (C. in B.), ki jima je bilo dodeljenih 55 oziroma 61 točk. Ker program C. ni dosegel zadostnega števila točk iz 39. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za sofinanciranje izvajalcev letnega programa športa v A. (v nadaljevanju Pravilnik), se vloga v tem delu zavrne, v ostalem pa se vlogi z ozirom na dosežene točke ugodi in sredstva dodelijo v višini, ki je razvidna iz II. točke izreka sklepa.

Župan MOL je kot drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil. V razlogih navaja, da je bila vloga tožeče stranke na Javni razpis v pritožbenem postopku ponovno pregledana in ocenjena. Za program C. je tožeča stranka ponovno prejela 55 točk. Navedeno število točk je bilo dodeljeno na podlagi meril iz 38. člena Pravilnika. Sporno merilo 4 – Prednostni vrstni red programov mestnih panožnih športnih šol, pri katerem je tožeča stranka dosegla 4 točke, predstavlja le eno od meril iz 38. člena Pravilnika, ki so podlaga za skupno oceno. Pri ocenjevanju (po tem merilu) je bil po navedbah pritožbenega organa vsekakor upoštevan vrstni red, ki ga je pripravil Strokovni svet Teniške zveze Slovenije, v povezavi z ostalimi merili in na način, ki je predpisan s Pravilnikom. Pri spornem merilu 3 – Dolgoročni program organiziranosti in delovanja mestnih panožnih športnih šol za posamezno športno panogo, pri katerem je tožeča stranka dosegla 20 točk, pa se vrednoti kakovost programa po posamičnih starostnih kategorijah, kar lahko pripelje do dodelitve različnega števila točk pri istem vlagatelju, saj različni trenerji pokrivajo različne starostne kategorije športnikov, program pa se med njimi kakovostno razlikuje. Pojasnjuje še, da se na vsak nov javni razpis prijavijo tudi novi kandidati, kar posledično lahko pomeni drugačno dodelitev sredstev glede na predhodno leto. Prednostni vrstni red programov je v 38. členu Pravilnika predviden kot eno od meril, kar pa ne velja za lestvico klubov, ki jo je tožeča stranka priložila pritožbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na merila razpisa iz prejšnjega leta, pa drugostopni organ pojasnjuje, da se je v letu 2012 izteklo obdobje sofinaciranja športnih šol za obdobje od 2009 do 2012 ter da je z Javnim razpisom predvideno sofinanciranje za obdobje od 2013 do 2016. Tožeča stranka je v okviru razpisa iz prejšnjega leta z ozirom na tam zapisana merila (v 4. točki – Posebni pogoji za kandidiranje za razpis) dejansko izpolnjevala razpisne pogoje, medtem ko je tokratni Javni razpis nov, za razpisana sredstva pa kandidirajo tudi drugi, novi kandidati.

Drugostopni organ še navaja, da ima tožeča stranka pravico do dostopa do informacij skladno z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja ter pravico do pregleda spisov skladno z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanj ZUP). Skladno z 39. členom Pravilnika pa se izbere in sofinancira stroške dela tistih trenerjev oziroma mestnih panožnih športnih šol, ki so pri vrednotenju zbrale višje število točk, oziroma so na podlagi doseženih točk višje na prednostni lestvici. Število izbranih in sofinanciranih stroškov trenerjev je omejeno z obsegom sredstev, določenih v letnem programu. V Javnem razpisu (III. Sofinanciranje programov, točka e) je bilo navedeno število trenerjev za izvajanje Programa mestnih panožnih športnih šol. Na podlagi skupne kvote in predvidene kvote za tenis ter na podlagi vrednotenja programa po merilih iz 38. člena ter načina izbora programov iz 39. člena Pravilnika, pri katerem je bil upoštevan tudi prednostni vrstni red, je tožeča stranka za sporni program prejela prenizko število točk, da bi se lahko uvrstila med sofinancirane programe, kar posledično pomeni, da je bilo treba njeno vlogo v tem delu zavrniti.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je obrazložitev drugostopnega sklepa sicer obširna, da pa pritožbenim razlogom posveti le kratek odstavek, kjer samo navede število točk, ki jih je tožeča stranka dobila v posameznih postavkah, ne navede pa razlogov, ki bi omogočili preizkus narejene ocene. Ker že prvostopni sklep ni v zadostni meri obrazložen, je obrazložitev bistveno pomanjkljiva, kar predstavlja kršitev tretjega odstavka 210. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku Javnega razpisa. Obrazložitev je zato v nasprotju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je tožeči stranki s tem onemogočeno učinkovito uveljavljanje sicer formalno predvidenega pravnega sredstva. S konkretnimi razlogi, ki so narekovali izpodbijano odločitev, tožeča stranka ni seznanjena, zato ji ne more nasprotovati. Kljub temu pa navaja nekatera dejstva, ki jih tožena stranka ni upoštevala pri odločitvi. Meni namreč, da obstaja velika verjetnost, da je bila izpodbijana odločitev arbitrarna in samovoljna. To še zlasti meni zato, ker so tudi merila, ki jih vsebujeta Pravilnik in Javni razpis, zelo ohlapna in abstraktna, in bi zato pristojni organ moral še posebej jasno in določno utemeljiti svojo odločitev. To bi moral storiti tudi v primeru, če bi šlo za diskrecijsko odločanje, saj je tudi v tem primeru treba omogočiti preizkus sprejete odločitve.

Izpodbijani sklep pa je po mnenju tožeče stranke nepravilen tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pri tem se sklicuje na 39. (pravilno: 38.) člen Pravilnika, ki vsebuje merila, po katerih se vrednotijo posamezne vloge za sofinanciranje stroškov dela trenerjev v programih mestnih panožnih športnih šol ter navaja, da je ocena za merila iz 1., 2., 5. in 6. točke sicer nesporna, da pa bi tožena stranka morala svojo odločitev tudi v tem delu obrazložiti in navesti, na čem temeljijo te ocene. Ne strinja se pa z ocenama v točkah 3 in 4, ker so v nasprotju z merili iz Pravilnika.

Pri merilu 3 je osnova za točkovanje ocena kakovosti obeh programov (individualnega in panožnega). Prednost imajo društva, kjer je trener zaposlen za 40 ur za delo z mlajšimi kategorijami in ustreznimi referencami. Tožeča stranka je v prijavi opisala način izvedbe programa (ki ga povzame) ter priložila Štiriletni program panožne športne šole tenis za obdobje 2013-2016 in dokument Teniške zveze Slovenije Razvoj in delovanje nacionalnih panožnih športnih šol v tenisu v obdobju 2012-20/20. Ker je program tožeče stranke pripravljen v skladu z drugim omenjenim dokumentom, tožeča stranka ne razume, kako je lahko po tem kriteriju dobila le 20 točk od možnih 30, saj meni, da je merilo določeno tako, da vsaka vloga, ki sledi panožnemu programu nacionalne zveze dobi največje možno število točk. Poleg tega je program namenjen izključno mlajšim kategorijam in bo trener z njimi delal na programu 41 ur tedensko in bi tudi zato morala tožeča stranka dobiti po tem kriteriju vse točke.

Še bolj sporna pa je ocena pri merilu 4. Pravilnik določa, da se pri tem merilu ocenjuje po prednostnem vrstnem redu, ki ga določa najvišji strokovni organ športne zveze. Enako izhaja iz navodil v Obrazcu 8 – Pojasnila meril in točkovanje, po katerih se vse vloge z ozirom na prednostni vrstni red razvrstijo v štiri razrede in če se preračunajo merila iz navodila za konkreten primer, je število točk, ki je bilo dodeljeno tožeči stranki (4 točke), nepravilno. Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, na podlagi katerega vrstnega reda je tožena stranka ocenjevala to merilo, vendar pa naj bi moral biti to prednostni vrstni red, ki ga je določil strokovni svet Teniške zveze Slovenije na 5. dopisni seji, ki je bila 28. 12. 2012 in s tem edini dokument, ki ga je v zvezi s tem razpisom izdal najvišji strokovni organ športne zveze. Na seznamu je 13 programov. Program tožeče stranke je na 7. mestu, se pravi na vrhu druge tretjine prijavljenih programov. Kljub temu je dobil le 4 točke, kar je bilo predvideno za programe v zadnji tretjini. Zato je ocena v nasprotju z materialnim pravom in kot taka nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločitvi ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da v zadevi ne gre za odločanje po prostem preudarku ter da je izpodbijana odločitev skladna z merili iz Pravilnika. Res pa je prišlo do napake v razpisni dokumentaciji pri Obrazcu 8, kjer so bila podana pojasnila meril in točkovanje, kakršno je bilo določeno v Pravilniku iz leta 2008 in ne pravilna, veljavna pojasnila meril in točkovanje, kot so določena v spremenjenem in veljavnem Pravilniku. Nakar tožena stranka v nadaljevanju navede in obrazloži točkovanje zavrnjenega programa tožeče stranke z nazivom C. – Program mestne panožne šole – Tekm. Tenis, po merilih iz Pravilnika, vključno s spornima meriloma 3 in 4 ter ugotavlja, da je skupno število točk 55. Nadalje navaja, da je bilo v javnem razpisu navedeno število trenerjev za izvajanje Programa mestnih panožnih športnih šol, tako skupno kot po posameznih športnih panogah. Ob upoštevanju tako predvidene kvote za tenis je bilo v sofinanciranje sprejetih osem trenerjev. Ker je bil trener iz programa tožeče stranke po ocenjevanju programov mestnih panožnih športnih šol na 10. mestu, se glede na omenjeno kvoto ni uvrstil v sofinanciranje.

Pri ocenjevanju je bil upoštevan prednostni vrstni red, ki ga je pripravil Strokovni svet Teniške zveze Slovenije v povezavi z ostalimi merili in na način, predpisan v Pravilniku. Prednostni vrstni red programov mestnih panožnih športnih šol je v 38. členu Pravilnika predviden kot eno od meril, kar pa ne velja za lestvico klubov, ki jo je tožeča stranka priložila pritožbi.

Pri merilu 3 pa se vrednoti kakovost programa po posamičnih starostnih kategorijah, zato lahko prihaja do dodelitve različnega števila točk pri istem vlagatelju, saj različni trenerji pokrivajo različne starostne kategorije športnikov, program pa se med njimi kakovostno razlikuje. Drugačna dodelitev sofinanciranja glede na predhodni javni razpis pa je lahko tudi posledica novih kandidatov in s tem novih vlog.

Tožena stranka v nadaljevanju podaja še oceno programa C. po merilih iz prvotnega Pravilnika in s tem na podlagi napačnih pojasnil ter točkovanja iz Obrazca 8, ki je bil v konkretnem primeru pomotoma v razpisni dokumentaciji. Pri tem ugotavlja, da skupno število točk, doseženih po prvotnih merilih, znaša 47 točk, kar pomeni, da se program tožeče stranke tudi po tej oceni ne uvršča med sofinancirane programe.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri dosedanjih stališčih in predlogih, s tem da tožeča stranka dodatno izpostavi kot sporno merilo 6 iz Pravilnika ter opozarja na sklep razpisne komisije z dne 10. 1. 2013, s katerim naj bi se spreminjala oziroma določala merila, ki jih ni bilo v razpisnih pogojih.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna III. točka izpodbijanega sklepa, to je v delu, v katerem se vloga za program C. zavrne.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebinski razlogi za odločitev niso razvidni. Bistveno pomanjkljivi so po presoji sodišča tudi razlogi druge stopnje, saj je navedeno samo, koliko točk je dosegla tožeča stranka po posameznem merilu ter splošne ugotovitve v zvezi z razpisom, ni pa odgovorjeno na ugovore, ki jih vsebuje pritožba. Na pritožbene ugovore je konkretno odgovorjeno šele v odgovoru na tožbo. Tako so v zvezi z merilom 3 šele v odgovoru na tožbo navedeni konkretni razlogi za oceno ter pojasnjeno, kateri dejavniki so se upoštevali pri oceni kakovosti programa. Prav tako se v zvezi z merilom 4 šele v odgovoru na tožbo navaja, na kakšen način je bil upoštevan prednostni vrstni red trenerjev ter obenem prizna, da so bila navodila, ki jih vsebuje Obrazec 8 iz razpisne dokumentacije, napačna ter da pri točkovanju pri merilu 4 (trenerjev) ni bilo razdelitve na tretjine, kot je veljalo pred spremembo Pravilnika. Na naroku za obravnavo pa se ob dodatnem (novem) nestrinjanju tožeče stranke z vrednotenjem merila iz točke 6 pokaže še, da so bila navodila napačna tudi glede točkovanja pri tem merilu ter da je najvišje število točk, ki jih je mogoče doseči pri tem merilu, po veljavnem Pravilniku 15 in ne več 20, kot je (ob dodatno izpolnjenem pogoju iz navodila) določal Pravilnik pred spremembo.

Navodila oziroma „Pojasnila in točkovanje“, ki jih vsebuje Obrazec 8 in s tem razpisna dokumentacija so bila torej nedvomno nejasna oziroma celo napačna, saj ne sledijo merilom iz veljavnega Pravilnika. Vrednotenje vlog je bilo torej drugačno, kot je razvidno iz napotkov prijaviteljem pri sestavljanju vloge oziroma razpisni komisiji pri njenem točkovanju. Že zato bi bilo treba po presoji sodišča tožečo stranko najkasneje v postopku s pritožbo opozoriti na storjeno napako in pojasniti veljavni način ocenjevanja ter ji s tem dati možnost, da se izreče o točkovanju, kakršno je bilo dejansko opravljeno. Ker pa je bila tožeča stranka z napakami v razpisni dokumentaciji seznanjena šele v odgovoru na tožbo oziroma (v zvezi s točkovanjem pri merilu 6) šele na naroku, ji po presoji sodišča možnost ugovora ni bila dana v zadostni meri in ima zato prav, ko trdi, da je bila prikrajšana za možnost, da so njeni ugovori učinkoviti.

Sodišče pa po pregledu listin, ki so v spisih in določb Pravilnika, ki so veljale pred spremembo in po njej, ter po tem, ko je slišalo stranki, dvomi tudi v vsebinsko pravilnost izpodbijane odločitve. Ker so bila pojasnila iz razpisne dokumentacije napačna, je bilo po navedbah tožene stranke točkovanje vloge tožeče stranke opravljeno na podlagi določb veljavnega Pravilnika, pri čemer točkovanje po posameznih merilih iz Pravilnika tudi pojasni. In če se sodišče lahko strinja z navedbo tožene stranke, da bi bilo točkovanje pri merilu 6, kakršno je predvideno v pojasnilih (z ozirom na drugačno število točk) očitno napačno in v nasprotju z veljavnim Pravilnikom, ter da je bilo zato točkovanje utemeljeno opravljeno brez upoštevanja pojasnil, zgolj na podlagi Pravilnika, pa to po presoji sodišča ne velja, vsaj ne nedvoumno, za točkovanje pri spornih merilih 3 in 4. Omenjeni merili namreč v veljavnem Pravilniku nista opredeljeni oziroma opisani drugače kot v Pravilniku, ki je veljal pred spremembo. Drugačno je le število možnih doseženih točk. Sodišče tudi ni našlo določbe prej veljavnega Pravilnika, ki se omenja v odgovoru na tožbo, po kateri naj bi se kandidati pri merilu 4 uvrščali oziroma točkovali po tretjinah in s tem drugače kot po veljavnem Pravilniku. Merilo „Čas in vrsta delovnega razmerja trenerja“ pa je tudi obstajalo že pred spremembo, zato ni videti razloga, da bi obstoj tega merila (tudi) v veljavnem Pravilniku lahko vplival na drugačno točkovanje pri merilu 3 od tistega, ki je določeno v pojasnilih in ki kot prednostni kriterij pri točkovanju določa zaposlitev trenerja za 40 ur za delo z mlajšimi kategorijami in z ustreznimi referencami. Tako pri merilu 3 kot pri merilu 4 torej po presoji sodišča ni videti razlogov, vsaj ne očitnih, da bi ne bilo mogoče slediti pojasnilom (kot podrobnejši opredelitvi meril v razpisni dokumentaciji) tudi pri odločanju po novem Pravilniku in s tem tudi v konkretnem primeru. Hkrati pa se iz istih razlogov, zaradi napačnih pojasnil in obenem zaradi njihove možne uporabe, lahko poraja tudi dvom v enako obravnavanje prijaviteljev na Javnem razpisu, še zlasti, ker so se kriteriji, po katerih je bilo opravljeno točkovanje, spreminjali tudi še med postopkom razpisa ter pri tem upoštevali „dejavniki“ (kriteriji?), ki jih ni bilo v pojasnilih, med drugim takšni, za katere npr. za „dejavnik razpršenosti programa mestnih panožnih športnih šol“ pri merilu 3, ni videti neposredne povezave z vsebino oziroma opisom merila (Ocena kakovosti programa) po Pravilniku.

Ker navedene okoliščine, ki so po presoji sodišča za odločitev bistvene, tudi na naroku za glavno obravnavo niso bile pojasnjene v zadostni meri, je iz razloga kršitev pravil postopka treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje organu prve stopnje. Le-ta je pri ponovnem odločanju dolžan upoštevati stališča, ki jih je sodišče zavzelo v tej sodbi ter pri tem, ob doslednem upoštevanju načela enakega obravnavanja, v čimvečji meri odpraviti posledice, ki so nastale tožeči stranki zaradi nepravilne vsebine razpisne dokumentacije in torej iz razloga, ki je na strani tožene stranke.

Sodišče je tožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O stroških postopka je odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013).