Jedro

V kolikor upnik ni jasno in nedvoumno obveščen o prevzemu dolga in pozvan k privolitvi vanj, prevzem izpolnitve od prevzemnika nima učinka privolitve v smislu 3. odst. 446. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (1. in 3. točka izreka odločbe) potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. Ig 99/00189, z dne

16.6.1999 v 1. točki izreka za znesek 650.364,30 SIT in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 99.152,60 SIT (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini sodne takse 15.200,00 SIT (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni navedlo razlogov za svoje zaključke, da tožena stranka ni izkazala prevzema dolga. Prvostopno sodišče je svoje zaključke temeljilo na oceni, da obvestilo z dne 22.1.1997 ne izkazuje, da sta upravnika (C. d.o.o. in P. d.o.o.) prevzela vtoževani dolg. Njun naslov na vtoževanih računih pa je ocenilo zgolj kot naslov za dostavo računov in tako sledilo trditvam tožeče stranke, da sta upravnika zgolj prevzemnika izpolnitve obveznosti tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja s takšno oceno prvostopnega sodišča. V obvestilu z dne 22.1.1997 (priloga A18) C. d.o.o. sicer navaja, da je s pogodbo o upravljanju P.O. L. na L. 4, prevzel vse obveznosti skupnega pomena ter, da se s to izjavo obvezuje poravnavati terjatve tožeče stranke do navedenega objekta, ki jih v nadaljevanju tudi navaja. Vendar pa je navedena izjava podpisana le s strani upravnika, C. d.o.o. in zato še ne dokazuje trditev tožene stranke o obstoju pogodbe med dolžnikom in C. d.o.o. o prevzemu dolga. Za pogodbo o prevzemu dolga sicer res ni predpisana pisna oblika, vendar pa domneva iz 3. odst. 446. člena ZOR, na katero se sklicuje tožena stranka, učinkuje le, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi (tako dr. Miha Juhart, stran 613 Obligacijskega zakonika s komentarjem (splošni del) GV Založba, Ljubljana 2003). Česa takega tožena stranka niti ni zatrjevala. Zato zgolj dejstvo prevzema izpolnitve od prevzemnika sama po sebi še ne dokazuje, da je upnik v spremembo dolžnika privolil. Upnik je že na podlagi splošnega pravila, da lahko izpolnitev opravi vsakdo, če se dolžnik s tem strinja, dolžan sprejeti prevzemnikovo izpolnitev (3. odst. 296. člena ZOR). V kolikor upnik ni jasno in nedvoumno obveščen o prevzemu dolga in pozvan k privolitvi vanj, prevzem izpolnitve od prevzemnika nima učinka privolitve v smislu 3. odst. 446. člena ZOR. Ob povedanem izpis prilivov, ki ga je predložila tožeča stranka zgolj kot prilogo delnega umika izvršilnega predloga (in ne tožena stranka v podporo svojih trditvam), ni pravno odločilen dokaz o obstoju domneve o privolitvi v prevzem dolga.

Še manj dokazuje trditve o prevzemu dolga dopis G. G. d.d. z dne

10.11.1997, s katerim je tožena stranka zgolj obvestila tožečo stranko, da je skupne prostore objektov P3, P4 in P5 v BS1/5 - K.P. prevzel v upravljanje P. d.o.o., Ljubljana ter jo prosila, da račune dostavlja upravljalcu skupnih prostorov, kar je v prid trditvam tožeče stranke, da sta upravnika zgolj prevzemnika izpolnitve, ter trditvam, da je njuna navedba na vtoževanih računih zgolj naslov za dostavo računov. Zato ni moč sprejeti trditev pritožnika, da je tožeča stranka z navedbo upravnikov na računih pristala na spremembo dolžnika.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res podala predlog za zaslišanje Z.V. in J.K., vendar le glede razmerja med toženo stranko in upravnikoma. Ker pa je pravno odločilno vprašanje, ali je tožeča stranka privolila v zatrjevani prevzem dolga in ali je bila ob zatrjevanem prevzemu sploh jasno in nedvoumno obveščena, v tej smeri pa zaslišanje ni bilo predlagano, izvedba dokaza s predlaganim zaslišanjem ne bi pripomogla k razjasnitvi odločilnega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče torej ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker predlaganih dokazov ni izvajalo.

Ker torej tožeča stranka privolitve upnika oziroma obstoja domneve o privolitvi tega v prevzem dolga ni izkazala, je prvostopno sodišče pravilno materialnopravno zaključilo, ko je preostalemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (1. in 3. točka izreka odločbe).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.