Jedro

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretjega.

Odločitev zgolj o delni ugoditvi ugovoru tretje z materialnopravnega vidika sicer res ne upošteva značilnosti instituta skupnega premoženja zakoncev. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa šele pride do „delitve“ skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Medtem, ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim nedoločenim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Vendar sodišče prve stopnje, procesno pravno gledano, druge možnosti kot zavrniti ugovor tretje glede drugega solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah, sploh ni imelo. Ob dejstvu, da je upnik ugovoru glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah ugovoru tretje nasprotoval, sodišče za ugoditev le-temu oziroma za ustavitev izvršbe tudi v tem delu ni imelo procesnopravne podlage.

Pri ugovoru tretjega je odločilno le razmerje med tretjim in upnikom, saj gre za položaj, ko tretji trdi, da je upnik predlagal izvršbo na določeno stvar, na kateri ima sam pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedeno je razvidno tudi iz zakonske ureditve postopka z ugovorom tretjega, po kateri mora sodišče ugovor tretjega vročiti v odgovor le upniku in ne tudi dolžniku. Za odločitev o predlogu tretje za odlog izvršbe zato ni bistvena volja dolžnika oziroma (ne)obstoj njegovega soglasja s predlogom za odlog. Odločilno je, da je upnik z odlogom izvršbe v celoti soglašal, zato bi moralo sodišče skladno z načelom dispozitivnosti predlogu tretje glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin, glede katerih je bil ugovor zavrnjen, ugoditi.

Izrek

I. Pritožbi tretje A. A. se delno ugodi in se sklep delno spremeni: - v izpodbijani II.2. točki izreka tako, da se predlogu za odlog izvršbe na nepremičnine, glede katerih je sodišče v I.2. točki izreka ugovor kot neutemeljen zavrnilo, ugodi, in se izvršba na navedene nepremičnine odloži do pravnomočne odločitve v pravdi za nedopustnost izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe, - v izpodbijani III. točki izreka tako, da se odločitev o izvršilnih stroških tretje A. A. pridrži do pravnomočne odločitve o tožbi za nedopustnost izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe.

II. Sicer se pritožba tretje A. A. zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v I.2. in II.1. točki izreka), potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tretje A. A. se pridrži za za končno odločbo o stroških postopka zaradi ugovora tretje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tretje delno ugodilo, tako, da je sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom in predmetom izvršbe Okrajnega sodišča v Mariboru I 669/2021 z dne 11. 6. 2021 v zvezi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I 434/2020 z dne 7. 12. 2020, I 1940/2021 delno razveljavilo, in sicer v delu, v katerem je dovoljena izvršba na nepremičnine: ID znak 000 do 17545/100000, ID znak 001 do ½, ID znak 002 do ½, ID znak 003 do ½, ID znak 004 do ½ in ID znak 005 do 3/8, izvršbo v tem delu ustavilo in opravljena izvršilna dejanja – zaznambo sklepa o izvršbi v tem delu razveljavilo (I.1. točka izreka), v neugodenem delu je ugovor tretje kot neutemeljen zavrnilo (I.2. točka izreka), predlog za odlog izvršbe na nepremičnine, glede katerih je sodišče ugovoru tretje v I.1. točki ugodilo, je zavrglo (II.1. točka izreka), predlog za odlog izvršbe na nepremičnine, glede katerih je sodišče v I.2. točki ugovor kot neutemeljenega zavrnilo, je zavrnilo (II.2. točka izreka) in zavrnilo tudi zahtevek tretje za povrnitev izvršilnih stroškov (III. točka izreka) ter zahtevek upnika za povrnitev izvršilnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tretja je A. A. iz Ljubljane (v nadaljevanju: tretja), je vložila pravočasno pritožbo zoper I.2., II. in III. točko izreka sklepa. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Glede odločitve, da se izvršba ustavi le glede ½ nepremičnin, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je glede te odločitve napačno povzelo navedbe tretje, da naj bi originarno pridobila solastninsko pravico ½ nepremičnin. Tretja je v ugovoru jasno navedla: - da so vse nepremičnine, ki so predmet izvršbe, skupno premoženje, - da sta deleža (bivših) zakoncev na skupnem premoženju na podlagi zakonske domneve enaka, - da je tretja na skupnem premoženju pridobila lastninsko pravico originarno, - da naj se izvršba izreče za nedopustno glede celotnih nepremičnin, pri čemer je izrecno navedla sodno prakso, VSL sklep I Cp 211/2020. Navedene sodne prakse se nato pri odločitvi ni upoštevalo, zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Skupno premoženje (bivših) zakoncev je namreč vse do delitve skupno, zato sta oba skupaj, kot kolektiv, nosilca lastninske pravice. Deleži na skupnem premoženju niso solastninski deleži, ker se institut skupnega premoženja razlikuje od instituta solastnine. Pri solastnini solastniki s svojimi deleži lahko samostojno razpolagajo, pri skupni lastnini pa ne. Upnik lahko poseže na premoženje dolžnika šele po tem, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje, oziroma šele po tem, ko upnik uveljavi zahtevek, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež (Cp 197/2019). Skupno premoženje tretje in dolžnika še ni bilo razdeljeno, kot je tretja jasno navedla v ugovoru, glede razdelitve teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1586/2019. Zato že zgolj ta okoliščina sama za sebe predstavlja oviro za izvršbo na nepremičnine, ki so skupno premoženje. V izvršilnem postopku do delitve skupnega premoženja ne more priti in ni mogoče uporabiti zakonske domneve polovičnega deleža na skupnem premoženju, zaradi česar je treba izvršbo na skupno premoženje ustaviti v celoti (VSL sklep I Cp 211/2020). Sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo prav nasprotno. Skupno premoženje je samo »razdelilo« na solastnino in na polovične deleže ter izvršbo ustavilo le za ½ nepremičnin, za drugo polovico pa je izvršbo pustilo v teku. Odločitev je zato materialnopravno napačna. Posledično je napačna tudi odločitev, da se zavrže oziroma zavrne predlog za odlog izvršbe glede nepremičnin, ki so predmet izvršbe. Ker se je upnik strinjal z odlogom izvršbe, je treba odločitev glede predloga za odlog spremeniti in predlogu za odlog izvršbe ugoditi. Če bi namreč prišlo do prodaje (deležev) nepremičnin, bi bila kasneje onemogočena delitev skupnega premoženja oziroma bi bilo s prodajo poseženo tudi v skupno lastninsko pravico tretje na predmetnih nepremičninah. Napačna je tudi odločitev glede stroškov tretje. Ugovoru je sodišče prve stopnje delno ugodilo, zato bi moralo že samo odločiti glede sorazmernega dela stroškov in jih priznati. Ker je glede ½ nepremičnin odločitev napačna, pa bi bilo tretji treba priznati stroške ugovora in predloga za odlog izvršbe v celoti oziroma pridržati odločitev o tem do odločitve o nedopustnosti izvršbe. Vsekakor pa je napačna odločitev o zavrnitvi zahteve tretje za povrnitev stroškov. Nedvomno bi upnik lahko ugotovil, da ima tretja na pravico na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo že, ko je predlagal izvršbo. Zaznamba spora je bila namreč pri teh nepremičninah vpisana že od 9. 12. 2018, torej pred predmetno izvršbo. Tretja priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZIZ lahko tisti, ki izkaže za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Ugovor se lahko vloži do konca izvršilnega postopka (drugi odstavek 64. člena ZIZ). Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora vroči sodišče upniku in ga opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena tega zakona tretje A. A. (tretji odstavek 64. člena ZIZ). Če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, se šteje, da je ugovor neutemeljen (peti odstavek 64. člena ZIZ). V kolikor je ugovor tretjega pravočasen, popoln, dovoljen in tudi izpolnjuje zakonsko zahtevo po pravo obrazloženosti ter je v njem pravica verjetno izkazana, pa je njegova nadaljnja usoda v izvršilnem postopku v celoti odvisna od (ne)aktivnosti upnika. Če namreč upnik v roku ne odgovori na ugovor ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče v celoti ali delno ustavi izvršbo (prvi odstavek 65. člena ZIZ). Če upnik v danem roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, pa sodišče ugovor zavrne (drugi odstavek 65. člena ZIZ). Vložnik ugovora lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora iz prejšnjega odstavka ali iz petega odstavka 64. člena tega začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ).

7. Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so torej pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost (to je, ali ima tretji na predmetu izvršbe res pravico, ki preprečuje izvršbo, ali ne).

8. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretjega (32. člen ZIZ).

9. V pritožbi tretja kot bistveno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, materialnopravno gledano, ugovoru v celoti ugoditi. Višje sodišče pojasnjuje, da odločitev zgolj o delni ugoditvi ugovoru tretje z materialnopravnega vidika sicer res ne upošteva značilnosti instituta skupnega premoženja zakoncev. Do delitve je namreč za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev.1 Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa šele pride do „delitve“ skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika2 (prim. sodbo VSRS II Ips 460/2008). Medtem, ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim nedoločenim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Vendar pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje, procesnopravno gledano, druge možnosti kot zavrniti ugovor tretje glede drugega solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah, sploh ni imelo. Ob dejstvu, da je upnik ugovoru glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah ugovoru tretje nasprotoval, sodišče za ugoditev le-temu oziroma za ustavitev izvršbe tudi v tem delu ni imelo procesnopravne podlage. Ureditev v 65. člena ZIZ mu tega ni dopuščala, saj zakon za primer upnikovega nasprotovanja ugovoru tretjega izrecno določa, da se o (ne)dopustnosti izvršbe odloča v pravdnem postopku. O materialnopravni (ne) dopustnosti izvršbe glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah tako sodišče prve stopnje ni bilo pooblaščeno odločati, temveč bo to stvar pravdnega sodišča v morebitni izločitveni pravdi, če bo tretja vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe skladno s tretjim odstavkom 65. člena ZIZ vložila. Pritožbeno sklicevanje ne zmotno uporabo materialnega prava in na sodno prakso v zvezi s tem za izpodbijano odločitev o delni zavrnitvi ugovora zato ni pravno pomembno in pritožba zoper I.2. točko izreka ni utemeljena.

10. Ne glede na vse navedeno pa višje sodišče še dodaja, da je tretja v obravnavani zadevi predlagala tudi odlog nepremičninske izvršbe, s katerim je upnik v celoti soglašal in mu je zato treba glede nepremičnin, glede katerih je bil ugovor tretje zavrnjen, ugoditi.3 Izvršba na nepremičnine (v celoti) se posledično zaenkrat niti ne bo opravljala. Glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah je sodišče prve stopnje predlog za odlog izvršbe sicer zavrglo (II.1. točka izreka), kar pa je tudi pravilno, glede na to, da je bilo v tem delu ugovoru tretje že tako ugodeno in izvršba ustavljena. Za odlog izvršbe glede solastnega deleža do ½ na konkretnih nepremičninah tretja posledično nima več pravnega interesa, saj se njen pravni položaj ne bi mogel v ničemer izboljšati, tudi če bi sodišče v tem delu o predlogu za odlog odločalo po vsebini (smiselno prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o delni zavrnitvi predloga za odlog izvršbe (II.2. točka izreka) in na odločitev o zavrnitvi zahtevka tretje za povrnitev izvršilnih stroškov (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je predlog za odlog glede nepremičnin iz I.2. točke izreka sklepa (to je glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin) zavrnilo, ker je ugotovilo, da tretja ni verjetno izkazala obstoja svoje lastninske pravice glede deleža nad ½ konkretnih nepremičnin (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Kot je še pojasnilo, se je upnik sicer s tem strinjal, vendar je tu še dolžnik, ki mora, če predlaga odlog izvršbe upnik, podati svoje soglasje k odlogu. S takšno utemeljitvijo delne zavrnitve predloga za odlog izvršbe višje sodišče ne soglaša. Drži, da je v primerih, ko se je izvršba že začela, za odlog izvršbe na predlog upnika potrebno dolžnikovo soglasje (72. člen ZIZ). Vendar se izpodbijani sklep nanaša na odlog izvršbe na predlog tretje, v zvezi z vloženim ugovorom le-te. Pri ugovoru tretjega pa je odločilno le razmerje med tretjim in upnikom, saj gre za položaj, ko tretji trdi, da je upnik predlagal izvršbo na določeno stvar, na kateri ima sam pravico, ki preprečuje izvršbo. Navedeno je razvidno tudi iz zakonske ureditve postopka z ugovorom tretjega, po kateri mora sodišče ugovor tretjega vročiti v odgovor le upniku in ne tudi dolžniku (65. člen ZIZ). Za odločitev o predmetnem predlogu tretje za odlog izvršbe zato ni bistvena volja dolžnika oziroma (ne)obstoj njegovega soglasja s predlogom za odlog. Odločilno je, da je upnik z odlogom izvršbe v celoti soglašal, zato bi moralo sodišče skladno z načelom dispozitivnosti predlogu tretje glede nepremičnin iz I.2. točke izreka sklepa (to je glede ½ solastnega deleža konkretnih nepremičnin, glede katerih je bil ugovor zavrnjen) ugoditi (prim. drugi odstavek 3. člena in prvi odstavek 316. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka izpodbijanega sklepa. O stroških postopka v zvezi z ugovorom tretjega je namreč mogoče odločati šele po tem, ko je znan končni uspeh ugovora tretjega, torej, ko se v pravdi odloči o zahtevku za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet oziroma, če tretji pravde ne začne, ko se izteče rok 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora. Šele takrat bo mogoče ugotoviti uspeh tretje v tem postopku, pri čemer pa je treba upoštevati tudi določbo 160. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede odločanja o stroških postopka v izločitveni pravdi.

13. Po povedanem je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v točki II.2. izreka tako, da se predlogu za odlog izvršbe na nepremičnine, glede katerih je sodišče v I.2. točki ugovor kot neutemeljenega zavrnilo, ugodi, in se izvršba na navedene nepremičnine odloži do pravnomočne odločitve v pravdi za nedopustnost izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe, v III. točki izreka pa tako, da se odločitev o stroških tretje pridrži do pravnomočne odločitve o tožbi za nedopustnost izvršbe oziroma do poteka roka za vložitev tožbe.

14. Sicer pa pritožba ni utemeljena, zato jo je višje sodišče, ki ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zavrnilo in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v I.2. in II.1. točki izreka), potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Iz razlogov, pojasnjenih v 12. točki razlogov tega sklepa, je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških tretje pridržalo za končno odločbo o stroških postopka zaradi ugovora tretje.

1 Prim. dr. Viktorija Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 352 in 360 in Vesna Rijavec v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 369, citirano v sodbi VSRS II Ips 460/2008. 2 Prim. dr. Viktorija Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 345 in 360, citirano v sodbi VSRS II Ips 460/2008. 3 Glej prva alineja I. točke izreka in 11. točka razlogov tega sklepa.