Jedro

Ugotovitev sodišč, da tožnik ni dokazal, da bi zatrjevana škoda sploh bila posledica predolgega kazenskega postopka, je dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet presoje pred revizijskim sodiščem.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 74.504.018 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo glede zahtevane imaterialne škode v znesku 10.000.000 SIT ter glede stroškov postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Zavzelo je stališče, da med zatrjevano kršitvijo tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zatrjevano materialno škodo ne obstaja vzročna zveza.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je stališče sodišča druge stopnje o neobstoju vzročne zveze materialnopravno napačno. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba odgovoriti na vprašanje, kateri vzrok od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode je odločilen, torej tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do posledice. Pravno relevanten vzrok je tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. Dejstvo, da je nekdo v kazenskem postopku, res nujno ne pripelje do materialne škode. Vendar pa je na drugi strani splošno znano – in to je sam tudi zatrjeval, da je treba predložiti določena potrdila o nekaznovanosti oziroma o tem, da nekdo ni v kazenskem postopku. Tega pa tožnik ni mogel predložiti in se zato – in ne iz tako imenovanih družinskih razlogov – za zaposlitev ni odločil. Na družinske razloge se je skliceval le zato, da ne bi kompromitiral sebe in oseb, ki so mu dali priporočila. Glede na to je mogoče zaključiti, da vzrok za izgubljeni dohodek temelji prav v dolgotrajnem kazenskem postopku in so drugačne ugotovitve sodišča protispisne, brez podlage v izvedenih dokazih in v nasprotju s tožnikovo trditveno podlago. Ker je podano nasprotje med vsebino tožbenih navedb in tožnikovo izpovedbo na eni strani in razlogi sodbe na drugi strani, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka očitno ni podana. Več kot očitno revident izpodbija dokazno oceno, pri tem pa jo domala absurdno opredeli kot procesno kršitev. Utemeljenost njegove teze bi namreč pomenila, da bi bila procesno pravilna lahko le sodba, ki bi pritrjevala tožbenim navedbam in tožnikovi izpovedbi.

7. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava je v reviziji v veliki meri utemeljen z nedovoljenim izpodbijanjem dejanskih ugotovitev (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor gre za uporabo materialnega prava, pa je odločitev pravilna.

8. Sodišči sta odločitev o neobstoju vzročne zveze utemeljili z dejstvi, da je tožnik kljub uvedenemu kazenskemu postopku svoje novinarsko delo lahko opravljal, da je (zatrjevanemu) bodočemu delodajalcu sporočil, da odklanja službo iz družinskih razlogov, in da mu v kazenskem postopku ni bilo omejeno gibanje. Sodišči torej nista zavzeli stališča, da nastanek zatrjevane škode ni adekvaten vzrok predolgega kazenskega postopka, kar je izhodiščna teza revizije, marveč da tožnik ni dokazal, da bi zatrjevana škoda sploh bila posledica predolgega kazenskega postopka. Gre za dejansko ugotovitev, ki glede na že zgoraj navedeni tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti predmet presoje pred revizijskim sodiščem.

9. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev tožnikovih stroških revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).