Jedro

Pri odločanju o predlogu za napredovanje v naziv se uporabljajo predpisi, ki veljajo v času, ko se o zadevi odloča.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 04.12.2001 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi predloženih dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po 2. členu Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. V času prvega odločanja o predlogu za napredovanje (17.04.1996) je bil veljaven Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem šolstvu v nazive (Uradni list RS, št. 39/92 in 54/93), katerega 19. člen je določal, da je potrebno zahteve zaposlenih, ki so bile vložene do 27.07.1994, obravnavati po določilih Pravilnika iz leta 1994, v kolikor so določila tega Pravilnika za stranko ugodnejša. Tožena stranka je ugotovila, da tako Pravilnik iz leta 1992 kot Pravilnik iz leta 1994 v 2. členu med drugim določata, da lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci, zaposleni v vzgoji in izobraževanju, ki imajo strokovno izobrazbo, določeno z zakonom, oziroma jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela in so opravili strokovni izpit. Tožnica je bila v času vložitve predloga za napredovanje s strokovnim naslovom predmetni učitelj matematike in fizike zaposlena na delovnem mestu učitelja matematike v programih strojništva in usnjarstva. V času tožničine vložitve predloga za napredovanje je bil v veljavi Zakon o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89, v nadaljevanju ZUI), ki je v 1. odstavku 175. člena določal, da je v srednji šoli učitelj splošnoizobraževalnih in strokovnotehničnih predmetov lahko, kdor ima visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, v 3. odstavku istega člena pa, da se z vzgojnoizobraževalnim programom določi, katero smer in stopnjo strokovne izobrazbe mora imeti učitelj za poučevanje posameznega predmeta. Vzgojnoizobraževalne programe strojništva in usnjarstva je sprejel Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje dne 23.05.1991, objavil pa Zavod RS za šolstvo in šport v posebnih brošurah leta 1991. V pogojih za uresničevanje učnega načrta sta vzgojnoizobraževalna programa strojništva in usnjarstva pri kadrovskih pogojih za učitelja matematike določala, da lahko matematiko poučuje, kdor ima visoko izobrazbo pedagoške smeri matematike ali pedagoške smeri matematike s fiziko ali fizike z matematiko ali pedagoške smeri matematike v povezavi z nekim drugim predmetom ali visoko izobrazbo teoretične smeri ali uporabne smeri matematike z dodatno pedagoško andragoško izobrazbo. Tožnica torej navedenih pogojev ne izpolnjuje. V obrazložitvi se navaja, da je ZUI, ki je veljal v času strankine vložitve predloga za napredovanje, v 225. členu določal, da si morajo delavci v usmerjenem izobraževanju, ki na dan, ko je začel veljati ta zakon, nimajo strokovne izobrazbe, predpisane s tem zakonom, pridobiti strokovno izobrazbo najpozneje v petih letih od uveljavitve zakona. Če v tem roku ne pridobijo predpisane izobrazbe, ne smejo več opravljati vzgojnoizobraževalnega dela. Prvi odstavek 226. člena ZUI je določal, da lahko učitelji v srednjih šolah, ki so do dneva uveljavitve tega zakona najmanj 15 let opravljali vzgojnoizobraževalno delo, še najprej opravljajo vzgojnoizobraževalno delo, čeprav nimajo zahtevane stopnje strokovne izobrazbe, če so si pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo. Tožnica je do dneva uveljavitve ZUI dopolnila 10 let in 8 mesecev vzgojnoizobraževalnega dela, zato jo ta določba ne ščiti. Drugi odstavek 226. člena ZUI je določal, da lahko učitelji v srednjih šolah, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovnoteoretičnih predmetov in praktičnega pouka po Zakonu o srednjem šolstvu, še naprej opravljajo svoje delo, če so do uveljavitve tega zakona najmanj tri leta opravljali vzgojnoizobraževalno delo in so si pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo. Tožnica v času vložitve predloga za napredovanje ali ob sprejemu ZUI ni poučevala strokovnoteoretičnega predmeta ali praktičnega pouka, saj je matematika splošnoizobraževalni predmet, zato je tudi ta določba ne ščiti.

V tožbi tožnica navaja, da je leta 1969 začela poučevati na OŠ AA v A, 06.01.1975 pa se je zaposlila v Poklicni kovinarski in usnjarsko galanterijski šoli B na delovnem mestu predavatelja matematike. Na dan vložitve predloga za napredovanje je tožnica v vzgoji in izobraževanju opravljala strokovno delo 25 let. Zahtevo za napredovanje v naziv je podala na podlagi 4. in 5. člena Pravilnika/92. Ob uveljavitvi ZUI, to je na dan 07.05.1980, je več kot pet let opravljala vzgojnoizobraževalno delo in si je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo, matematika pa je bila do sprejema ZUI na poklicni šoli strokovno teoretični predmet. Zakon o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij (Uradni list SRS, 26/70) v 6. členu izrecno določa, da ima izobraževalni program strokovni in splošnoizobraževalni del. Strokovni del obsega strokovnoteoretične predmete, saj zakon jasno govori, da splošnoizobraževalni del obsega le slovenski jezik in družbeno-ekonomske predmete. Zakon o srednjem šolstvu (Uradni list SRS, št. 18/67, 20/70, 31/71 in 18/74) pa je v 2. odstavku 37. člena določal, da so učitelji za strokovne teoretične učne predmete v poklicnih šolah lahko tudi tisti, ki so končali ustrezno predmetno skupino prve stopnje visokošolskega študija. Prav tako je v 17. členu Zakona o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij določeno, da so učitelji za strokovno teoretične in splošno-izobraževalne predmete v šolah lahko tisti, ki imajo najmanj izobrazbo ustrezne višje šole. Nadalje navaja, da je po 2. odstavku 226. člena ZUI lahko še naprej opravljala vzgojnoizobraževalno delo v srednji šoli, saj je izpolnjevala pogoje za poučevanje strokovno teoretičnih predmetov po zakonu o srednjem šolstvu in je do uveljavitve ZUI več kot tri leta opravljala vzgojnoizobraževalno delo in si je pridobila pedagoško andragoško izobrazbo. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da 2. odstavek 6. člena Zakona o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij predmeta matematika ne omenja, kar pa seveda ne pomeni, da ga šteje med strokovnoteoretične predmete. Matematika se poučuje in se je poučevala v vseh osnovnih in srednjih šolah, kar pomeni, da spada med splošnoizobraževalne predmete, torej med predmete, ki dajejo splošno izobrazbo. Strokovnoteoretični predmeti so predmeti v sklopu nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, ki se samo na določeni poklicni šoli poučujejo za pridobitev določenega poklica v določenem programu in obsegajo specifična strokovnoteoretična znanja. Tožnica je v času vložitve predloga za napredovanje v naziv poučevala matematiko po programih strojništva in usnjarstva. Programi v poklicnih šolah obsegajo splošnoizobraževalne predmete, med katere sodi tudi matematika, ki dajejo splošno izobrazbo, in strokovnoteoretične predmete, ki dajejo specifično znanje za opravljanje točno določenega poklica. V smislu navedenega je tudi razumeti 4. člen Zakona o srednjem šolstvu , ki je veljal pred ZUI in je krovni zakon citiranemu Zakonu o poklicnem izobraževanju in o urejanju učnih razmerij, ki navaja, da poklicne šole dajejo praktično in teoretično znanje, ki je potrebno za opravljanje dela v posameznih poklicih, pri katerih je potrebno zlasti praktično znanje ter razširjajo in poglabljajo splošno izobrazbo. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno napredovanje tožnice v naziv mentorice, v katerega lahko napredujejo pedagoški in drugi strokovni delavci v osnovnem in srednjem šolstvu. V času od 08.08.1992 do 27.07.1994 je napredovanje urejal Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93, v nadaljevanju Pravilnik/92), od 27.07.1994 dalje pa je napredovanje urejal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v nadaljevanju Pravilnik/94). Pravilnik/94 pa v 1. odstavku 19. člena določa, da se zahteve zaposlenih, ki so bile vložene do njegove uveljavitve obravnavajo po določbah Pravilnika/92, razen če so določila Pravilnika/94 zanje ugodnejša. Sodišče poudarja, da bi tožena stranka morala pri odločanju o predlogu za napredovanje v naziv uporabljati predpise, ki so veljali v času , ko je o zadevi odločila in ne v času vložitve vloge. Prav tako pa je potrebno pri odločanju uporabiti predpise, ki so za stranko ugodnejši (1. odstavek 19. člena Pravilnika/94). Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da je v času vložitve predloga, to je dne 01.07.1994, veljal Zakon o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89 in 35/89, v nadaljevanju ZUI), vendar pa v času odločanja ZUI ni več veljal. Z dnem uveljavitve Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 12/96, v nadaljevanju ZPSI) to je dne 15.03.1996, po določbi 92. člena, je namreč ZUI prenehal veljati. Tožena stranka je tako svojo odločitev oprla na neobstoječo pravno podlago in je zato njena odločba nezakonita. Določba 105. člena z zvezi s 5. točko 156. člena ZOFVI namreč glede napredovanja v nazive odkazuje na Pravilnik/94. Pravilnik/94, ki je stopil v veljavo 27.07.1994, zahteva tožnice pa je bila vložena 01.07.1994. Pravilnik/94 v 1. odstavku 19. člena določa, da se zahteve zaposlenih, ki so bile vložene do uveljavitve Pravilnika/94 obravnavajo po določbah Pravilnika/92, razen če so določila Pravilnika/94 zanje ugodnejša. Zato bi morala tožena stranka ugotavljati ali je Pravilnik/94 za tožnico ugodnejši, ter bi ga v tem primeru morala uporabiti pri odločanju o predlogu. V 2. odstavku 9. člena Pravilnika/94 je namreč določeno, da lahko zaposleni napreduje v naziv mentor, če je izpolnil 25 let delovne dobe v vzgoji in izobraževanju, če je uspešen pri svojem delu, ne glede na pogoje, ki so določeni v 1. odstavku 9. člena. Iz tožbenih navedb pa je razvidno, da je tožnica na dan odločanja izpolnila pogoj 25 let delovne dobe v vzgoji in izobraževanju, kar ima za posledico, da bi morala tožena stranka pri odločanju uporabiti določila Pravilnika/94, ki je za tožnico ugodnejši. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS). Tožena stranka mora v skladu z določilom 3. odstavka 60. člena ZUS izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča.