Jedro

Imetnik psa je širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Če bi bil lastnik živali, ki povzroči škodo, vselej štet kot imetnik oziroma odgovorna oseba, bi to zakon (OZ) tudi določil. Lastnik, ki je trajno prepustil skrb za žival drugemu (kot v predmetnem primeru, ko je prepustil celotno kmetijo, z živino in živalmi, sinu), ni (več) imetnik in ni odgovorna oseba, razen če jo je prepustil neprimerni osebi.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi za 1.800 EUR, torej v celoti.

II. Pritožba tožnice se zavrne in se v zavrnilnem stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 2.267,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonski i zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnico ugriznil toženčev pes (psica A. pasme marameško abruški ovčar), v posledici tega delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku ter tožencu naložilo, da tožnici plača 1.800 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2021 ter 600,91 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Toženec je proti sodbi pravočasno vložil pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej izpodbija dokazno oceno glede ugotovitve, da je toženko ugriznil prav njegov pes, saj meni, da to ni dokazano; v času škodnega dogodka je okrog traktorja, na katerem je bila tožnica, tekalo več psov. Nato pa se pritožnik osredotoči na očitek, da v času škodnega dogodka kljub lastništvu ni bil imetnik psice A., pač pa je bil to njegov sin B., kakor je tudi sodišče ugotovilo. Meni, da se sodišče brez ustrezne podlage v trditvah sklicuje na stališče, da naj bi brezskrbno prepustil psa drugemu, kar naj ne bi bilo skrbno ravnanje. Temu nasprotuje, saj ne ve, kaj naj bi bilo v njegovem ravnanju brezskrbno oz. neskrbno. Psica A. ni nevarna, psa pa je zaupal sinu, za katerega nihče ne trdi, da je za to neprimeren. Sin skrbi za kmetijo z več sto ovcami skrbi in ima za njihovo gonjo več psov, za navedeno je usposobljen, sam pa že vrsto let sploh ne živi več na domačiji, kar je sodišče tudi ugotovilo. Sklicuje se na sodno prakso (VSL I Cp 510/2021, II Cp 2279/2016), da ni solidarne odgovornosti imetnika in lastnika. Poleg tega podredno obrazloženo graja tudi višino prisojene odškodnine kot previsoko.

3. Tožnica se pritožuje glede stroškov. Meni, da je njen uspeh višji od 60%, in sicer meni, da je 80%, ker je treba upoštevati posebej temelj in višino zahtevka. Posledično meni, da je upravičena do višjega zneska stroškov, poleg tega ni dolžna kriti izrednih stroškov tega, da je tožnikov pooblaščenec iz Komende.

4. Obe pravdni stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbi druga druge in se zavzeli za zavrnitev nasprotnikove pritožbe, zaznamovali pa sta tudi stroške s v zvezi podanima odgovoroma.

5. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo relevantna dejstva glede podlage tožbenega zahtevka, vendar je napačno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi svojih ugotovitev toženca kot lastnika štelo za imetnika in posledično za odškodninsko odgovornega za tožničino škodo.

7. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je tožnico ugriznila ravno toženčeva psica A. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo zadostne in prepričljive razloge v 6. tč. obrazložitve na str. 3 - 5. Povzete so izpovedbe prič C. C., D. D. in obeh strank, nato pa je sodišče dovolj prepričljivo povedalo, da na njihovi podlagi kljub temu, da so bili na kraju tedaj trije psi, ocenjuje, da je tožnico ugriznila psica A. 8. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, je odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes, opredeljena v 158. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Ta člen pa ne predvideva solidarne odgovornosti imetnika in lastnika živali, ampak določa zgolj odgovornost njenega imetnika. Po 1. odst. 158. čl. OZ je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Po 2. odst. 158. čl. OZ pa je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Imetnik psa je torej širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Če bi bil lastnik živali, ki povzroči škodo, vselej štet kot imetnik oz. odgovorna oseba, bi to zakon (OZ) tudi določil. 9. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdo je bil v konkretnem primeru v smislu zgoraj citiranih določb OZ imetnik psa in je bil kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je glede pojma imetnika psa enotna in ustaljena. To je vsak tisti, ki mu je pes zaupan oziroma ga ima v varstvu, oskrbi in pod nadzorom, pa čeprav formalno pravno ni njegov lastnik.1 Smisel pravila je, naj riziko povzročitve škode nosi tisti, ki ima žival dejansko v oblasti. V nekaterih primerih se kot imetnika živali lahko obravnava tudi več oseb hkrati, ni pa predpisane solidarne obveznosti lastnika psa in imetnika, kadar to ni ena in ista oseba.

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec kmetijo oz. domačijo predal sinu, skupaj s tem pa mu je v oskrbo predal in zaupal tudi psico A. Sam v kraju, kjer je domačija in kjer je prišlo do škodnega dogodka, že nekaj let ne živi več. Za psico je skrbel sin B.; gre za ovčarskega psa, ki žene ovce na pašo in nazaj. (V času dogodka je bila psica prosta, brez nagobčnika, toženčev sin pa je bil v štali, kamor je bilo treba prignati ovce iz paše zaradi molže.)

11. Na podlagi navedenih ugotovitev ni nobenega dvoma, da je bil edini imetnik psice A. toženčev sin, ne pa tudi toženec, čeprav je bil formalno njen lastnik. Pritožnik se v zvezi s tem poleg jasne zakonske ureditve ustrezno sklicuje na sodno prakso. Tako je v zadevi VSL I Cp 510/2021 to sodišče enako presodilo, da toženka, čeprav lastnica, ni tista, ki bi bodisi objektivno bodisi krivdno odgovarjala za škodo, ki jo je njen pes povzročil, ker v času povzročitve škode ni bila njegova imetnica (pes je bil na morju z njeno (odraslo) hčerko, ki je bila s psi vajena ravnati). Smiselno enaki poudarki so prepoznani tudi v zadevi II Cp 2279/2016; Prenos nadzora in varstva psa na drugega (imetnika) izključuje krivdo in posledično odškodninsko odgovornost lastnika (primarnega imetnika), zato lastnik/primarni imetnik in sekundarni imetnik nista solidarno odškodninsko odgovorna. Enako velja tudi, če gre za nevarnega psa in objektivno odgovornost, razen če bi lastnik psa zaupal osebi, ki ne bi bila usposobljena.

12. Drži sicer, da je nekoliko drugače presodilo sodišče v zadevi VSL I Cp 1303/2021, ko je do ugriza prišlo medtem, ko je bil pes pod nadzorom lastnikovega brata, češ da toženčev brat psa v konkretni situaciji ni ustrezno nadzoroval. Pes ni bil na povodcu, ni imel nagobčnika, prosto je tekal naokoli in niti, ko se je že zagnal proti psu v naročju tožnikovega očeta, ni reagiral. Toženec naj bi vedel, da psa v njegovi odsotnosti vodi na sprehod (tudi) njegov brat; naročil mu je, da ga mora voditi na povodcu, ki mu ga je kupil, nikoli pa tega ni preveril. Sodišče je v tistem primeru presodilo, da sta tožnik kot lastnik in njegov brat soimetnika psa in da odgovarjata solidarno po 186. čl. OZ. V tem postopku je sodišče zapisalo, da brezskrbno prepuščanje skrbi za psa drugemu, pa čeprav gre za odraslo osebo, ki je sposobna skrbeti za žival, ne ustreza standardu ustrezne skrbnosti imetnika živali. Vendar je treba ugotoviti, da je ta argumentacija sama zase pomanjkljiva in ne more predstavljati pravila, ki bi bilo drugačno, kot je določen v zakonu.

13. Določbo 158. čl. je treba razlagati tudi v povezavi s splošnimi določbami 149. do 153. čl. OZ. Po 150. čl. OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, po 1. odst. 152. čl. OZ pa namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Po 4. odst. 152. čl. OZ je za škodo, ki nastane od nevarne stvari, odgovoren tudi imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati.2 Zgolj sklicevanje na splošne določbe o solidarni odgovornosti, ki so drugačne od pravkar navedenih posebnih določb, zato ni ustrezno. Tudi splošno pravilo 1. odst. 186. čl. OZ (ki določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, te odgovarjajo solidarno), predpostavlja povzročitev škode s strani te osebe. Lastnik sam po sebi ne more biti štet za povzročitelja. Treba je torej upoštevati specialno pravilo 158. čl. OZ in določbe o imetništvu nevarne stvari. Iz povzetega torej izhaja naslednje: Lastnik, ki je trajno prepustil skrb za žival drugemu (kot v predmetnem primeru, ko je prepustil celotno kmetijo, z živino in živalmi, sinu), ni (več) imetnik in ni odgovorna oseba, razen če jo je prepustil neprimerni osebi. Pritožnik pravilno opozarja, da tožnica sploh ni zatrjevala, da bi toženec psa prepustil neprimerni osebi, torej da njegov sin ne bi bil usposobljen ali upravičen z njim ravnati. Podlage za to, da odgovarja za škodo, ki jo je tožnici povzročila psica A., njen lastnik, torej toženec, v tem primeru torej ni.

14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato se ni ukvarjalo z vprašanjem višine škode, posledično pa tudi ne z odmero tožničinih stroškov. Njeno pritožbo zoper zavrnilni stroškovni del je bilo po načelu uspeha treba avtomatično zavrniti (2. tč. 365. čl. ZPP).

15. O stroških je bilo treba odločiti na novo po načelu uspeha, saj je tožnica propadla v celoti, in je po 1. odst. 154. čl. ZPP toženec upravičen do povračila stroškov, ki so bili za pravdo potrebni. Te je odmerilo že sodišče prve stopnje na 1.985,96 EUR, čemur je tožnica po višini ugovarjala le glede potnih stroškov odvetnika, to pa utemeljeno. Drži, da je razmerje med odvetnikom in stranko zaupno razmerje in da je svoboda vsakega posameznika, da izbere odvetnika, ki mu zaupa, vendar nadpovprečno potrebni stroški, ki pri tem nastanejo, v skladu z določbo 155. čl. ZPP načeloma bremenijo stranko sâmo in jih ne more prevaliti na nasprotno stranko. Tudi nadobičajno večji potni stroški odvetnika so lahko zaradi določenih posebnih okoliščin sprejemljivi in tedaj sodijo v okvir potrebnih stroškov, vendar jih v tem primeru ni. Nobenega posebnega razloga ni videti v danem primeru, da bi v odškodninskem sporu pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju stranko zastopal odvetnik iz Komende. Stroške odvetnika za prihod iz Komende je bilo torej treba od toženčevih potrebnih stroškov zato odšteti, kar pomeni, da mu tožnica dolguje za postopek pred sodiščem prve stopnje 1.793,32 EUR. Potrebni pritožbeni stroški toženca znašajo 474 EUR (375 odvetniških točk za pritožbo (odgovor na tožničino ni bil smotrn) povečano za DDV in materialne stroške, ter sodna taksa 195 EUR). Skupni znesek stroškov, ki jih dolguje tožnica, je tako 2.267,32 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glej sodbo II Ips 247/97 z dne 1. 7. 1998 in sodbo II Ips 360/2001 z dne 21. 2. 2002 in II Ips 316/1998 z dne 24. 4. 1999. 2 Povzeto iz sklepa VSRS Sklep II Ips 339/2017.