Jedro

Tožeče stranke so uveljavljale nadaljevanje delovnega razmerja po izbrisu družbe B. d.o.o. pri toženi stranki. Dejavnost te družbe se je nadaljevala v okviru družbe P. d.o.o., zato bi tožeče stranke nadaljevanje delovnega razmerja lahko uveljavljale le od družbe P. d.o.o. in ne od tožene stranke. Ker tožeče stranke tega od družbe P. d.o.o. niso uveljavljale, je potrebno tožbo zavreči, saj bi delavci od delodajalca prevzemnika lahko uveljavljali izpolnitev pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja s tožbo le v primeru, da bi predhodno pisno zahtevali izpolnjevanje obveznosti po 1. odstavku 204. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku I. točke razveljavi in tožba v tem delu zavrže ter v 3. točki sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v znesku 5.786,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2006 do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 842,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožečih strank iz poslovnega razloga zaradi prenehanja družbe B. d.o.o. z dne 25.7.2005, ugotovilo, da jim delovno razmerje ni prenehalo po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, ampak je trajalo do izbrisa družbe iz sodnega registra dne 27.10.2005. Toženi stranki je naložilo, da jim prizna pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do 27.10.2005, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek tožečih strank, da se je delovno razmerje po izbrisu družbe B. d.o.o. nadaljevalo pri toženi stranki, ki je tožeče stranke dolžna pozvati nazaj na delo in jim za ves čas, ko niso delali, priznati pravice iz delovnega razmerja, tudi plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je ustavilo postopek na plačilo odpravnine (po umiku tožb), dovolilo je spremembo tožbe na novo toženo stranko M. d.d. in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožujejo tožeče stranke iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile tožeče stranke nekoč zaposlene pri družbi M. d.d., nato je družba sprejela odločitev o ustanovitvi družbe B. d.o.o.. Delavci so na podlagi 73. člena ZDR avtomatično prešli pod B. d.o.o., s katero niso sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju je podjetje M. d.d. sprejelo odločitev o ukinitvi družbe B. d.o.o., delavcem pa so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Povsem jasno je bilo, da se bo proizvodnja, ki se je opravljala v okviru družbe B. d.o.o., nadaljevala, saj se njen ustanovitelj M. d.d. ukvarja prav s to dejavnostjo. Menijo, da so bile zato odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov neutemeljene, saj je potreba po njihovem delu še vedno bila in so po likvidaciji podjetja B. d.o.o. zopet avtomatično prešle v M. d.d.. Naloga M. d.d. je bila, da poskrbi za zaposlitev ljudi, ki so delali v okviru B. d.o.o. pri pravni osebi, ki je s proizvodnjo nadaljevala v istih prostorih in z istimi stroji. Menijo, da sami neposredno nimajo do podjetja P. d.o.o. nobenega zahtevka, saj z njim niso bili v nobenem pravnem razmerju, podjetje P. d.o.o. pa se tudi ni zavezalo prevzeti delavce M. d.d. se ves čas ukvarja z isto dejavnostjo, zato so delavci utemeljeno zahtevali nadaljevanje delovnega razmerja pri B. d.d.. Pritožujejo se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved nezakonita, bi moralo odločiti, da jim je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, saj z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški. Priglašajo pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožečih strank v pritožbi, v kolikor jih izrecno ne priznava ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da sta obe zaslišani priči V.S. in V.T. izpovedali o razlogih za ukinitev družbe B. d.o.o.. Tudi razlogi za odpovedi pogodb o zaposlitvi so bili obširno obrazloženi. Glede nadaljevanja dejavnosti navaja, da B. d.o.o. po prenehanju svoje dejavnosti dela, ki so jih izvajale tožeče stranke, ni prenesel na M. d.d., zato ne more priti do prenosa dejavnosti na podlagi 73. člena ZDR. Družba M. d.d. dejavnosti, ki jo je opravljal B. d.o.o., ni nikoli opravljala, zato ne more prevzeti na delo tožečih strank. Med družbo P. d.o.o. in družbo B. d.o.o. pa ni prišlo do sklenitve pogodbe o prenosu dejavnosti. Tožena stranka je kot ustanoviteljica družbe B. d.o.o. prevzela samo obveznosti plačila vseh morebitnih preostalih obveznosti družbe še v enem letu po objavi izbrisa družbe, vzpostavitev delovnega razmerja pa ne sodi med takšne obveznosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

Tožeče stranke so bile v delovnem razmerju v družbi B. d.o.o., ki je prenehalo na podlagi sklepa družbenika - tožene stranke z dne 19.7.2005. Podlaga za prenehanje družbe je bila določba 456. člena v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 in naslednji), ki določa, da družba lahko preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Družba B. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra 27.10.2005. Tožečim strankam je prenehalo delovno razmerje na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), ki določa, da lahko delodajalec v skladu z določbami ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbo o zaposlitvi s 30-dnevnim odpovednim rokom, v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se proizvodnja po izbrisu B. d.o.o. iz sodnega registra ni prekinila, ampak se je neprekinjeno nadaljevala v okviru družbe P. d.o.o.. Le ta je nadaljevala s proizvodnjo z 22 delavci B. d.o.o., ki so z družbo P. d.o.o. sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku sodišča prve stopnje bi moral prevzemnik dejavnosti (P. d.o.o.) prevzeti vse delavce, zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožečim strankam nezakonita. Tožečim strankam je zato priznalo delovno razmerje do izbrisa B. d.o.o. iz sodnega registra.

Tožeče stranke se uveljavljale nadaljevanje delovnega razmerja po izbrisu družbe B. d.o.o. pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da bi tožeče stranke lahko uveljavljale nadaljevanje delovnega razmerja le pri družbi P. d.o.o., ki je nadaljevala s proizvodnjo in ne pri toženi stranki. V konkretnem primeru gre torej za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Osnovna značilnost prenosa (kriterije za opredelitev prenosa podjetja je evropsko sodišče izoblikovalo v sodni praksi) je dejansko ohranitev identitete podjetja in sprememba identitete nosilca podjema - delodajalca. Kot odločilni kriterij je štelo ohranitev identitete podjetja v smislu dejanskega nadaljevanja ali ponovnega začetka opravljanja enake ali podobne dejavnosti. V konkretni zadevi je jasno, da je med toženo stranko in družbo P. d.o.o. prišlo do prenosa podjetja v smislu Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov oziroma po direktivi prevzete določbe 73. člena ZDR. Družba P. d.o.o. je nadaljevala proizvodnjo z 22 delavci B. d.o.o., saj je tožena stranka gospodarski obrat (družbo B. d.o.o.) direktno oddala poslovnemu partnerju P. d.o.o. (poslovne prostore, delovna sredstva in tehnologijo). Tožena stranka je tako s svojim ravnanjem nezakonito obšla določbo 73. člena ZDR.

Tožeča stranka niso uveljavljale varstva pravic v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZDR pri družbi P. d.o.o., ki je nadaljevala dejavnost družbe B. d.o.o.. Po navedeni zakonski določbi ima delavec, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svojo obveznost izpolni. Delavec v takem primeru nima direktnega sodnega varstva po 3. odstavku 204. člena ZDR. Tožniki v tem delovnem sporu zahtevka do družbe P. d.o.o. niti niso postavili. Postavili so ga le proti družbi M. d.d., tudi v tem primeru brez predhodnega uveljavljanja pravic. Ker tožeče stranke niso uveljavljale varstva pravic po 1. odstavku 204. člena ZDR, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP na novo odločiti tudi o stroških postopka. Ker so tožeče stranke v sporu uspele v celoti, jim je tožena stranka po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške postopka. Ob upoštevanju prijavljenih stroškov ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003 in nadaljnji) je tožečim strankam priznalo 3600 točk za sestavo tožb, za narok 11.11.2005 3600 točk, po združitvi zadev pa je priznalo za dva naroka po 300 točk ter urnino 200 točk, za pritožbo 750 točk, skupno vrednost pa je zaradi zastopanja več strank povečalo za 100 %, skupaj 10 300 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov znašajo stroški 1.386.792,00 SIT, oziroma 5.786,98 EUR.

Tožeče stranke so priglasile pritožbene stroške in ker so s pritožbo uspele, so upravičene do stroškov za pritožbo v višini 750 točk, povečano za 100 % zaradi zastopanja več strank. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov znašajo stroški pritožbe, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožečim strankam 842,72 EUR.