Jedro

Drugi odstavek 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se izključujeta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora tožniku izplačati znesek 13.467,44 EUR, v primeru z zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in da mu mora plačati stroške postopka v znesku 1.500,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu mora toženka plačati znesek 2.878,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede tega, da mora toženka tožniku plačati znesek 10.589,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je znižalo znesek stroškov, ki jih mora toženka povrniti tožniku (na znesek 990,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 80,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 1/2024 z dne 30. 1. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se prvi in drugi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v slovenski vojski izključujeta.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je dikcija drugega odstavka 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/2019; v nadaljevanju Uredba) jasna, saj določa, da po vsakem (torej tudi desetem) zaključenem letu zaposlitve (v primeru pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za najmanj pet let) prejme nagrado v višini ene plače, po zaključenih desetih letih pa (še) nagrado v višini dveh plač. Če bi bil namen sestavljalca Uredbe takšen, kot meni višje sodišče, bi po koncu prvega stavka drugega odstavka 2. člena Uredbe zapisal "razen po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe, ko se namesto nagrade v višini ene povprečne plače izplača nagrada v višini dveh povprečnih plač". V tem primeru bi drugi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe odpadel. Zato je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik s toženko najprej sklenil pogodbo za opravljanje vojaške službe za določen čas desetih let (od 6. 9. 2010 do 5. 9. 2020)1. Na podlagi drugega odstavka 2. člena Uredbe2 je v tem sporu vtoževal posebno denarno nagrado v višini ene plače na podlagi prvega stavka te določbe kot nagrado za opravljeno deseto leto vojaške službe po pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe za določen čas desetih let, ki se je iztekla v septembru 2020 in še dve plači na podlagi drugega stavka te določbe kot posebno denarno nagrado za opravljenih deset let vojaške službe.

8. Revizijsko sporno v tej zadevi je le, ali tožniku (ki je imel položaj vojaške osebe) glede na Uredbo ob izteku prve deset let trajajoče pogodbe o zaposlitvi v septembru 2020 pripada posebna denarna nagrada le v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji po drugem stavku drugega odstavka 2. člena Uredbe (presoja sodišča druge stopnje), ali pa mu poleg te nagrade pripada tudi posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ki jo opredeljuje prvi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe (presoja sodišča prve stopnje, ki je sicer zmotno temeljila tudi na 3. členu Uredbe3).

9. Drugi odstavek 2. člena Uredbe ureja dve različni situaciji, ki sta podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade. V prvem primeru (prvi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe) je vojaška oseba, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let v Slovenski vojski, poleg posebne denarne nagrade iz prvega odstavka 2. člena Uredbe4 upravičena do posebne denarne nagrade v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno (naslednji mesec po končanem letu opravljanja vojaške službe). Če ima vojaška oseba sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za deset let, pa ji po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe (torej za opravljenih deset let vojaške službe) pripada posebna denarna nagrada, ki znaša dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. To določa drugi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe.

10. Drugi odstavek 2. člena Uredbe je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se ti nagradi izključujeta.5 Vojaška oseba je po navedeni določbi upravičena do posebne denarne nagrade v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji za vsako končano leto opravljanja vojaške službe (prvi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe), ko pa konča deseto leto opravljanja vojaške službe, mu za to leto namesto posebne denarne nagrade v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji pripada nagrada v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji (drugi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe). Tožnik je bil torej po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe upravičen do posebne denarne nagrade (le) v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

11. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da se prvi in drugi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe izključujeta (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revijskega postopka.

14. Revizijsko sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je nato ponovno sklenil še eno pogodbo za čas desetih let (od 6. 9. 2020 do 5. 9. 2030), kar pa za rešitev te zadeve ni pravno relevantno. 2 Iz podnaslova tega člena izhaja, da ureja nagrado ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. 3 Ta člen Uredbe govori o nagradi ob podaljšanju pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se predmet spora ni nanašal na to, ali pripada tožniku posebna denarna nagrada ob podaljšanju pogodbe o zaposlitvi. 4 Prvi odstavek 2. člena Uredbe določa, da se vojaški osebi ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, in sicer naslednji mesec po uspešno končanem temeljnem vojaškostrokovnem usposabljanju, če nima odsluženega vojaškega roka, ali ob nastopu vojaške službe, če ima odslužen vojaški rok. 5 Napačno je revizijsko stališče tožnika o tem, da iz Uredbe jasno izhaja, da je poleg posebne denarne nagrade za deseto leto opravljanja vojaške službe v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji za to isto leto upravičen še do posebne denarne nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač. Če bi Vlada RS, ki je izdala to Uredbo, hotela, da bi se vojaški osebi ob poteku desetih let opravljanja vojaške službe poleg posebne denarne nagrade iz drugega stavka drugega odstavka 2. člena Uredbe izplačala še posebna denarna nagrada, ki jo opredeljuje prvi stavek drugega odstavka 2. člena Uredbe, bi morala v drugem stavku drugega odstavka 2. člena Uredbe zapisati, da pripada vojaški osebi po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe poleg posebne denarne nagrade iz prvega stavka drugega odstavka 2. člena Uredbe še posebna denarna nagrada po drugem stavku drugega odstavka 2. člena Uredbe.