Jedro

Nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji. Pri udeleženki gre za specifično in akutno zdravstveno stanje zaradi katerega v tem trenutku niti ni zmožna oblikovati lastne volje o tem, ali zdravljenje sprejema ali ga odklanja, po mnenju izvedenke pa bo to lahko storila po izteku izrečenega ukrepa - pridržanja na zaprtem oddelku za čas dveh tednov. Izvedenka je izrecno opozorila, da se udeleženka čuti ogroženo od oseb, ki so vstopile v njen blodnjavi sistem (mednje sodijo tudi zdravniki, za katere meni, da ji škodijo enako kot vsi, ki v ta sistem vstopijo), pod vplivom bolezni pa bi se brez izrečenega ukrepa zaradi napačnega razlaganja situacije življenjsko ogrožala. Tako zdravstveno stanje udeleženke je po oceni pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

Treba je razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je A. A. zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v L. najdlje do 19. 3. 2015. 2. Odvetnik udeleženke v svoji pritožbi poudarja, da se zadržana oseba ne strinja v celoti z izdelanim izvedenskim mnenjem, prav tako pa mu ne bi smelo slediti sodišče, saj zadržana oseba ni z ničimer ogrožala svojega življenja ali življenja drugih niti ni povzročala premoženjske škode. Njeno bolezen bi lahko zdravili na odprtem oddelku, zato omejitev njene svobode ni dovoljena in je sodišče močno poseglo v njeno pravico. Njeno zdravstveno stanje se je le nekoliko poslabšalo, zato bi ji lahko nudili drugo obliko pomoči, zadostovalo bi že ambulantno zdravljenje. Večino tega, kar je povedala, se je izkazalo za resnično. Zgolj to, da je bila „v slabi koži“, ne opravičuje, da jo je treba zdraviti v zaprtem oddelku. Med pripovedjo je delovala zmedeno zaradi zdravil, ki jih je dobila in je bila močno zaspana. Iz pogovora z njo ni mogoče zaključiti, da gre za trajno prisotne blodnje, prav tako pa ni izkazano, da bi živela kot klošarka. Dejstvo, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, ne pomeni, da se ogroža na način, da je potrebno zdravljenje na varovanem oddelku. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Udeleženka v svoji pritožbi kot bistveno izpostavlja: da sodišče ni upoštevalo pravnega reda Republike Slovenije; da je bila na zdravljenje sprejeta s ponarejeno dokumentacijo; da sprejemna zdravnica ni upoštevala teh nepravilnosti; da so ji bili zaseženi predmeti; da ne razume, zakaj je bila na zdravljenje odpeljana v L.; da so jo odpeljali, čeprav je imela namen iti v Š., saj si lahko sama izbira, kje bo živela. Poudarja, da še danes ne ve, zakaj je bila odpeljana in da jo uničujejo z antipsihotičnimi zdravili, saj potrebuje le zaupno osebo za reševanje problematike, ter da se je pojavila oseba, ki ji namerno škodi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pri udeleženki gre za hudo psihotično poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije (diagnoze pritožnika konkretizirano niti ne izpodbijata), zato je sodišče prve stopnje presodilo, da potrebuje krajšo (natančneje dvotedensko) dodatno diagnostično opredelitev in ureditev zdravljenja z zdravili, kar je v njenem sedanjem psihičnem stanju možno le na varovanem oddelku. Ob tem ni zanemarljiva še ugotovitev, da je do kroničnega stanja bolezni udeleženke prišlo zaradi opuščanja predpisanega zdravljenja (tokratna hospitalizacija je tretja po vrsti), pod vplivom bolezni pa bi se brez izrečenega ukrepa zaradi napačnega razlaganja situacije življenjsko ogrožala.

5. Sodišča prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitve izvedenke (odvetnik je na naroku po pogovoru z udeleženko z mnenjem soglašal – list. št. 10), ter izpovedi udeleženke in njene mame, iz katerih izhaja, da so pri udeleženki prisotne nanašalne in preganjalne motnje, da je do svojega stanja povsem neuvidevna, da je čustveno nepristna in nagnjena k jezi in da sta presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da dejstvo, da udeleženka nima urejenega zdravstvenega varovanja, ni tisto, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da huje ogroža svoje zdravje (prvi odstavek 39. člena ZDZdr). Tudi hujše ogrožanje življenja oziroma zdravja drugih je, v razlogih izpodbijanega sklepa, ostalo na abstraktnem nivoju. Izvedenka je sicer pojasnila, da bi udeleženka pod vplivom bolezni, ob mišljenju, da jo konkretno ogrožajo osebe, ki jih doživlja kot sovražne in s katerimi je že vzpostavila stik ter navedla, da se je izogibajo, ker se je bojijo, lahko škodila tudi tem osebam. Toda sodišče prve stopnje bi moralo z izvedenko razčistiti, kakšna je nevarnost, da bi do tega prišlo, in o kakšni konkretni grožnji je glede na udeleženkino zdravstveno stanje možno govoriti. Iz razlogovanja sodišča ni jasno, ali je udeleženka res že vzpostavljala stik z osebami, za katere trdi, da so ji ukradli identiteto, na kakšen način ga je vzpostavila in kakšno grožnjo (je) tem ljudem povzroča(la), ali pa gre zgolj za udeleženkin miselni konstrukt, ki je plod njene duševne bolezni. Pač pa višje sodišče sodi, da ima izrečeni ukrep kljub vsemu podlago v določbi prvega odstavka 39. člena ZDZDr zaradi povsem specifičnega in akutnega zdravstvenega stanja nasprotne udeleženke.

6. Udeleženkino zdravstveno stanje je namreč ob tokratni hospitalizaciji posebej hudo. Gre za hudo poslabšanje paranoidne oblike shizofrenije, ki je prešla v kronificirano fazo s trajno prisotnimi blodnjami, pri čemer je njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitve, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. To je pomembno, kajti nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji. Udeleženka pa ima po ugotovitvah izvedenke, ki jih sprejema tudi sodišče prve stopnje, blodnje, da ji je bila ukradena identiteta ter da sploh ni ona tista, ki bi potrebovala zdravila oziroma zdravljenje. Izvedenka je izrecno opozorila, da se udeleženka čuti ogroženo od oseb, ki so vstopile v njen blodnjavi sistem (mednje sodijo tudi zdravniki, za katere meni, da ji škodijo enako kot vsi, ki v ta sistem vstopijo), pod vplivom bolezni pa bi se brez izrečenega ukrepa zaradi napačnega razlaganja situacije življenjsko ogrožala. Tako zdravstveno stanje udeleženke je po oceni pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr (ogrožanje svojega življenja), v povezavi z izvedenkinim predlogom (ki mu je sodišče sledilo v izreku izpodbijanega sklepa), da udeleženka potrebuje dodatno diagnostično opredelitev in ureditev zdravljenja z zdravili, kar je mogoče zagotoviti samo s krajšo/dvotedensko hospitalizacijo na zaprtem oddelku. Izvedenka je pojasnila, da bo izrečeni ukrep v tem času omogočil, da bodo zdravila delovala do te mere, da se bo dalo presoditi, ali so možne druge oblike zdravljenja, kar pomeni, da bo udeleženka po izteku izrečenega ukrepa morda sposobna oblikovati lastno voljo o svojem (ne)zdravljenju in njegovih oblikah. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje udeleženka povsem nekritična do svoje bolezni (same sebe niti ne dojema kot osebe z lastno identiteto, saj ji je bila po lastni izpovedi ta ukradena) in bi zdravljenje zato takoj opustila, kot je to že storila dvakrat v preteklosti, pritožbeno sodišče zaključuje, da so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Zaradi navedenega so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o domnevnih kršitvah udeleženkinih ustavno zagotovljenih pravic.

7. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.