Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh sicer relevantnih dokazov, če glede na vse ostale ugotovitve oceni, da predlagani novi dokazi ni utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.I. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 26.1.2007 obsojenega V.I. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni 10 mesecev zapora za prvo in 2 meseca zapora za drugo dejanje, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 11. mesecev zapora. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 275,41 EUR. Po 1. odstavku 94. člena ZKP je priči Č.G. naložilo plačilo stroškov prisilnega privoda, nastalih po njegovi krivdi, po 2. odstavku 105. člena istega zakona pa oškodovano A.Ž. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.10.2007 zavrnilo pritožbi zagovornika in Okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR. S sklepom je kot neutemeljeno zavrnilo zagovornikovo pritožbo, vloženo zoper sklep senata sodišča prve stopnje z dne 25.2.2007. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, očitno sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, ko trdi, da izjave Č.G., ki jo je ta podal kot osumljenec policiji, sodišče ni izločilo iz spisa. Takšne izjave namreč v spisu ni, Č.G. pa je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom kot obdolženec, vendar zagovora ni podal, ker je izkoristil možnost, ki jo ima kot obdolženec. V nadaljevanju postopka pa Č.G. ni bil obdolženec, saj je državni tožilec podal izjavo o odstopu od pregona zoper njega. Č.G. je bil v postopku nato zaslišan kot priča na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je zelo natančno in obširno v sodbi ocenilo pričevanje Č.G. kot priče, tako v povezavi z navedbami obsojenega V.I. kot tudi priče oškodovanke A.Ž. Čeprav zahteva za varstvo zakonitosti odločno zatrjuje, da sta tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje zagrešili vrsto procesnih kršitev, predvsem pa kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da obe sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da vsebina izvedenih dokazov ni obrazložena, da ti dokazi niso pravilno upoštevani, pa je mogoče le ugotoviti, da temu ni tako. Sodba sodišča druge stopnje je v nasprotju s trditvijo zahteve za varstvo zakonitosti obširno odgovorila na vse pritožbene navedbe obrambe. Zato ker ni sledila stališčem obrambe, ta ne more trditi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne da bi posebej utemeljevali takšno stališče, je treba predvsem ugotoviti, da se zahteva za varstvo zakonitosti s ponavljanjem pritožbenih navedb v pretežni meri ukvarja z dejanskimi vprašanji, oziroma nasprotuje stališčem glede dejanskega stanja, ki je bilo povsem jasno in popolno ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati, saj gre za razlog, ki ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj je imelo v zbranih dokazih dovolj osnove za pravilno odločitev.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da sodišče iz spisa ni izločilo izjave Č.G., ki jo je dal policiji ter da je odločilo na podlagi take izjave, ki je za obsojenca obremenilna. V nadaljevanju očita sodbi sodišča druge stopnje, da ne vsebuje presoje pritožbenih navedb in da so njeni razlogi protislovni. V ostalem graja presojo pritožbenega sodišča, ki se nanaša na soočenje oškodovanke s „ključno pričo“, na zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca in na oceno oškodovankine izpovedbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Po navedbah vložnika zahteve, ki povzema vsebino pritožbene obrazložitve, so v tej zadevi bile storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je obsojencu bila onemogočena obramba. Trdi, da se izrek kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena KZ ne da preizkusiti, ker v njem ni opredeljena sila, glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ pa zato, ker gre za nejasno besedilo v navedbi „pretepal s pestjo po obrazu“, izrek pa je v zvezi s tem dejanjem tudi v nasprotju z razlogi. Nejasnost razlogov prvostopenjske sodbe oziroma njihovo pomanjkljivost vidi zahteva v odsotnosti ocene sicer naštetih izvedenih dokazov in v nejasnih besednih zvezah, ki zadevajo oceno oškodovankine izpovedbe. V ostalem se zahteva, čeprav opozarja na protispisnost, protislovnost in nejasnost ter odsotnost (naklep) razlogov prvostopenjske sodbe, spušča na področje dejanskega stanja. Z navedbo, da so nejasni razlogi glede zavrnitve dokaznega predloga za odreditev izvedenca psihiatrične stroke pa v bistvu uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice obrambe. Izpodbija tudi odločbo o kazni.

Iz sklepa z dne 17.9.2003 je razvidno, da je preiskovalna sodnica iz preiskovalnega spisa izločila tudi obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenega Č.G. Glede na to in ker se obvestila ne nahajajo v kazenskem spisu, kar pomeni, da jih je sodišče tudi dejansko izločilo, nasprotna trditev zahteve ni utemeljena, kakor tudi ne očitek, da je sodišče obvestila upoštevalo pri odločanju.

Zahteva tudi neutemeljeno očita sodbi sodišča druge stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Takšno kršitev lahko stori pritožbeno sodišče le, če ne presodi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva in če ne zavzame do njih stališča ter jih tudi ne obrazloži ustrezno. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče druge stopnje presodilo vse tiste pritožbene navedbe, ki so se nanašale na grajo prvostopenjske ocene izpovedbe oškodovanke ter v zvezi s tem navedlo razloge. Slednje velja tudi za presojo izpovedbe priče Č.G. in za presojo odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Zato ni podlage za sklepanje, da so v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje vsebovane pomanjkljivosti, ki predstavljajo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sicer pa zahteva v pretežnem delu ne soglaša s presojo obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, kar pomeni, da v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, na kar kaže tudi sklepni zaključek zahteve, da se „poraja dvom v resničnost ugotovljenih dejstev“, ker pritožbeno sodišče v celoti povzema prvo sodbo.

Obsojencu je v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ očitano, da je z uporabo sile prisilil oškodovano A.Ž., da je trpela spolno dejanje, ki ni obseženo v 180. členu KZ s tem, da jo je med vožnjo v osebnem avtomobilu kljub njenemu upiranju, ko ga je odrivala z rokami, otipaval po telesu, posebno po dojkah in spolovilu ter ji slekel hlače – kavbojke. V takšnem opisu obsojenčevega ravnanja v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe je v zadostni meri konkretizirana uporaba sile. Sicer pa je to v pritožbi uveljavljano pomanjkljivost ocenilo sodišče druge stopnje ter svojo presojo tudi razumno obrazložilo.

Opis dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ tudi ni nejasen iz razlogov, ki jih navaja in po svoje razlaga zahteva. Povsem isto velja za nadaljnje očitke, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, in sicer da se izrek ne da preizkusiti, ker vsebuje nejasno besedilo „pretepel s pestjo po obrazu“, da so razlogi nejasni oziroma so izostali glede presoje oškodovankine izpovedbe, da so protislovni v zvezi z ugotovitvijo, da je bila oškodovanka vinjena, kljub temu pa se je spominjala celotnega dogajanja in da so nejasni razlogi glede obsojenčevega naklepa. Na način kot ga uveljavlja zahteva, ni mogoče sklepati na popolno nejasnost razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo naklep.

Navedbe zahteve glede protispisnosti, nejasnosti in protislovnosti ter nesklepčnosti razlogov prvostopenjske sodbe v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 181. člena ZKP po vsebini pomenijo grajo ocene in razlage obsojenčevega zagovora ter izvedenih dokazov. Trditev, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve naklepa, ni utemeljena. Sodišče je namreč utemeljilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na 6. strani), da so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po 181. členu KZ ter navedlo vse ugotovljene okoliščine in dejstva, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in se opredelilo do vprašanja obsojenčeve prištevnosti ter obrazložilo vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalimi posledicami. Zato dejstvo, da sodba „besede naklep“ izrecno ne omenja, ne pomeni odsotnost razlogov o tem odločilnem dejstvu in s tem tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. To še posebej, ker gre tudi sicer za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le naklepno.

Po oceni vložnika zahteve je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca psihiatra, ki naj bi ocenil oškodovankino psihično stanje in motnje spomina oziroma zaznave, kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Iz tega in nadaljnje obrazložitve sledi, da naj bi izvedba tega dokaza odločilno vplivala na presojo oškodovankine izpovedbe. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo ter poudarilo, da ni podvomilo v verodostojnost oškodovankine izpovedbe, prav tako je izključilo možnost, da je oškodovanka pomešala dogodke in da so njene izjave posledica spominske vrzeli. Sodišče druge stopnje je s takšno prvostopenjsko odločitvijo soglašalo ter utemeljilo, da ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, ker je oškodovankina izpovedba podkrepljena tudi z drugimi dokazi. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavani zadevi gre sicer za pravno relevanten dokaz, vendar vložnik zahteve zgolj z nakazovanjem, da je zaradi vinjenosti oškodovankin spomin bil moten in da ni bila sposobna inkriminiranega dogajanja pravilno zaznavati, glede na vse ostale ugotovitve, predlaganega dokaza ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato ni mogoče sklepati, da je sodišče z zavrnitvijo predlaganega dokaza kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Odločba o kazenski sankciji zaradi nepravilne odmere kazni glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (1. dostavek 374. člena ZKP). Z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme uveljavljati kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Takšne kršitve pa zahteva za varstvo zakonitosti ne očita pravnomočni sodbi. Z vsemi ostalimi navedbami se zahteva v delu, v katerem povzema pritožbene navedbe, spušča v vprašanja dejanskega stanja, ki niso predmet tega preizkusa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega V.I. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 6. točko 2. odstavka 92. člena ZKP.