Jedro

Po 39. in 32. členu ZDSS niso podani pogoji za vsebinsko obravnavanje odločbe toženca, če tožnik ni sprožil predhodnega postopka pri tožencu, temveč je vložil tožbo direktno na sodišče, zato se tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se tožba zavrže. Zoper sklep je vložil pritožbo tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Nesporno je in tega tudi pritožba ne osporava, izhaja pa to tudi iz priloženega spisa prvostopenjskega sodišča, št. Sp 186/92, da je tožnik v postopku, ki se je pri prvostopenjskem sodišču vodil pod navedeno številko, vložil predlog za sodno varstvo (sedaj: tožbo), datiran s 29.6.1992 zoper drugostopenjsko odločbo toženca - ZPIZ Slovenije, z dne 29.5.1992. Z njo je le ta zavrnil njegovo pritožbo zoper prvostopenjski sklep z dne 31.3.1992, s katerim je zavrnil tožnikovo zahtevo za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine.

Prvostopenjsko sodišče je z odločbo Sp 186/92 z dne 17.1.1994 tožnikov zahtevek, da mu je ZPIZ Slovenije dolžan izplačati akontacijo vojaške pokojnine zavrnilo kot neutemeljen. Tožnikovo (tedaj predlagateljevo) pritožbo je pritožbeno sodišče z odločbo, št. Psp 194/94, z dne 23.2.1995 zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Navedeno odločbo pritožbenega sodišča je takratni tožnikov pooblaščenec odvetnik T.F. prejel dne 25.4.1995 (povratnica k list. št. 85 v navedenem prvostopenjskem sodnem spisu).

Iz tožbe v spisu prvostopenjskega sodišča, št. Ps 503/97 je nesporno, da tožnik zoper navedeno odločbo pritožbenega sodišča ni vložil revizije.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb sedaj obravnavane pritožbe želi tožnik spremeniti izid opisanega postopka, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod št. Sp 186/92, tako, da je sedaj vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo kot pravno osebo ki naj bi, kot v pritožbi navaja, doslej ne bila ne tožena stranka, niti naj ne bi doslej v postopku sodelovala na kakršenkoli drug način; torej ne kot stranka, ne kot stranski intervenient. Zato tožnik v pritožbi meni, da je tožba zoper RS popolnoma samostojna tožba, ter prav tako, da v konkretnem primeru ni podana litispendenca kot posebno stanje pravde.

Zato tudi meni, da so podane vse procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, datirane s 5.5.1997, po vsebini.

Za tako pritožbeno stališče pa po zaključku pritožbenega stališča ni pravne podlage. Iz spisa prvostopenjskega sodišča, Sp 186/92 izhaja, da je bila v navedenem postopku Republika Slovenija, zastopana po takratnem Javnem pravobranilstvu RS, stranski intervenient na strani toženca - ZPIZ Slovenije. Vabljena je bila na glavno obravnavo z vabilom z dne 12.2.1993 s predlogom za sodno varstvo ter vsemi dotedanjimi obravnavnimi zapisniki, kar je razvidno iz zapisa v rokopisu na navedenem vabilu ter na vse nadaljnje glavne obravnave, vključno z zadnjo dne 17.1.1994. Odločba prvostopenjskega sodišča z dne 17.1.1994 je bila Javnemu pravobranilstvu kot zakonitemu zastopniku RS vročena dne 11.3.1994 (povratnica k list. št. 77 v prvostopenjskem sodnem spisu Sp 186/92). Tudi že navedena odločba pritožbenega sodišča je bila Javnemu pravobranilstvu RS vročena dne 25.4.1995. Zaradi obrazloženega prej navedena pritožbena trditev glede Republike Slovenije nima dejanske in pravne podlage.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da za obravnavo tožbe po vsebini niso podane procesne predpostavke, torej dokončna odločba pristojnega organa - ter da je tožnik vložil tožbo direktno na sodišče, brez presodnega postopka, zaradi česar za vsebninsko obravnavanje niso podani pogoji po 30. čl. in po 32. čl. ZDSS (Ur. l. RS, št. 19/94). Zato je pravilno postopalo s tem, ko je tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še pripominja, da bi šlo, v primeru, če bi sodišče tožbo, ki je sicer vložena proti RS, ne pa proti ZPIZ-u, obravnavalo po vsebini, tudi za kršitev načela ne bis in idem iz 2. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), po katerem mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če pa ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (kar je konkreten primer in kar je razvidno iz že navedenih podatkov iz spisa sodišča prve stopnje, št. Sp 186/92), mora tožbo zavreči. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.