Jedro

V nesreči dveh vozil poškodovani potnik, ki je bil v enem od njiju, lahko toži za odškodnino samo imetnika enega ne glede na morebitno krivdo obeh (178/4 ZOR).

Tuja zavarovalnica mora ob ugovoru zavarovane osebe navesti zavarovalno vsoto, do katere je sklenila zavarovanje s svojim zavarovancem. Če tega ne stori, zanjo ne velja slovenski limit. Presoja višine odškodnine za negmotno škodo pri katastrofalni škodi (tetraplegija).

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke v izreku o podrejenem tožbenem zahtevku tako spremeni, da se razsodi: "Tožene stranke so nerazdelno dolžne plačati tožniku znesek 13,426.440,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 dalje do plačila, tožena stranka Norwich Union pa sama še 6,573.560,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne".

V ostalem se revizija tožeče stranke, v celoti pa revizije toženih strank zavrnejo kot neutemeljene.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z delno sodbo, s katero je odločilo o podlagi tožbenega zahtevka in o višini odškodnine za tožniku prizadejano nepremoženjsko škodo, je sodišče prve stopnje zavrnilo glavni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi plačale tožene stranke tožniku odškodnino v znesku 300.000,00 DEM s pripadki. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženim strankam naložilo v nerazdelno plačilo znesek 11,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1994 dalje do plačila. Višji podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Izrek o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo druge tožene stranke U. o. o. J., pritožbi ostalih dveh toženih strank ter pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in delno sodbo potrdilo.

Proti tej sodbi vlagajo revizijo vse pravdne stranke. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti. Dosojena odškodnina je prenizka. Tožnikova osebnost je uničena, prestaja pa fizično in duševno trpljenje najhujše stopnje. Tožnik je v celoti odvisen od tuje pomoči. Višina dosojene odškodnine tudi ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Izkazana je tudi bodoča nepremoženjska škoda (203. člen ZOR). Glede zavarovalne vsote tožeča stranka meni, da je sedaj limitirana v protivrednosti 360.000,00 DEM, tuja zavarovalnica (tretja tožena stranka) pa odgovarja za škodo do višine svoje zavarovalne vsote, ki pa doslej ni bila ugotovljena.

Prva in druga tožena stranka uveljavljata revizijske razloge iz člena 385 ZPP in predlagata izdajo revizijske odločbe v skladu s svojimi stališči. Med postopkom sta predlagali, da se o pravdi obvesti zavarovalnica "A.", pri kateri je bilo zavarovano vozilo, v katerem je bil tožnik poškodovan, vendar nižji sodišči o predlogu nista odločali. Napak je uporabljena določba 178. člena ZOR. Za škodo sta odgovorna oba udeleženca prometne nezgode, torej zavarovanec nemške zavarovalnice (A.) in zavarovanec angleške zavarovalnice (tretje tožene stranke). Zavarovalna vsota je bila valorizirana od uveljavitve odloka o določitvi najvišje zavarovalne vsote, ne pa od škodnega dogodka dalje. To je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Razlika med valorizacijama na prvi ali drugi način je občutna. Če je čas od izdaje sodbe do vročitve toženi stranki nenavadno dolg, morajo teči zamudne obresti od dosojenega zneska od dneva vročitve sodbe, ne pa od dneva njene izdaje.

Tretja tožena stranke tudi uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje je napak zavrnilo pritožbo glede zavrnitve predlagane stranske intervencije tretje tožene stranke na strani prve in druge tožene stranke. Za tretjo toženo stranko je ta pravda, kolikor teče med tožečo stranko na eni strani ter prvo in drugo toženo stranko na drugi strani, spor med drugimi. Tožene stranke namreč niso enotni sosporniki. Druga tožena stranka je obsojena na plačilo kot likvidacijski biro obiskane države, vendar pa te države ni več in torej tudi likvidacijskega biroja ni več. Sodba proti navedeni toženi stranki je nična. Sicer pa nobena od toženih strank za vtoževano odškodnino ni odgovorna. Zavarovanec tretje tožene stranke, Anglež J., ni bil udeležen v prometni nesreči, v kateri je nastala škoda in torej za to škodo ne odgovarja. Proti navedenemu šoferju ni tekel kazenski postopek. Soudeležba pri nastanku škode je bistveni predpogoj za uporabo določbe četrtega odstavka 178. člena ZOR.

Solidarne odgovornosti toženih strank ni, zato tudi niso pasivno legitimirane v sporu. Sicer pa je tožeča stranka zahtevala odškodnino na podlagi zelene karte, zaradi česar za škodo jamči samo likvidacijski biro, ne pa izdajatelj zelene karte. Zavarovalno vsoto je dopustno valorizirati le od škodnega dogodka dalje, ne pa od dneva, ko je bil sprejet odlok o njeni višini. Razpoložljive zavarovalne vsote v času sojenja pri sodišču prve stopnje je torej le za znesek 6,481.170,00 SIT.

Revizije so bile vročene vsem pravdnim strankam in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Pravdne stranke na revizije druga drugi niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njih ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Revizija tožeče stranke je deloma utemeljena, revizije toženih strank pa niso utemeljene.

Pritožbo druge tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrglo. Revizija prvih dveh toženih strank v tej smeri odločitve ne izpodbija. Revizijsko sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in v tem obsegu ni ugotovilo nepravilnosti.

Svoj intervencijski interes na strani prvih dveh toženih strank tretja tožena stranka ponovno pojasnjuje s stališčem, da je spor med tožnikom in prvima dvema toženima strankama zanjo spor med drugimi (206. člen ZPP), ker tožene stranke niso enotni sosporniki. Ne glede na razlago izpodbijane sodbe, po kateri intervencijski interes tretje toženke izključuje ravno določba 206. člena ZPP (ne gre za spor "med drugimi", saj v njem tudi sama nastopa kot solidarni zavezanec), pa na izid te pravde zavrnitev predlagane intervencije ni vplivala. V izpodbijani sodbi je posebej zapisano, da "ni izkazano, da bi svoje interese tretja tožena stranka bolje zavarovala, če bi bila še intervenient na strani prvih dveh toženk." Revizijska graja izpodbijane sodbe s stališča bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP tako ni podana. Enako sklepanje obvelja tudi glede, s strani prvih dveh toženih strank predlagane, obvestitve nemške zavarovalnice o pravdi in sicer ne glede na to, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila intervencija te zavarovalnice prijavljena, pa je pooblaščenec predlog umaknil. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je uveljavila tretja tožena stranka s stališča, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o zavrnitvi ugovora njene pasivne legitimacije (za škodo naj bi jamčil le likvidacijski biro - prva tožena stranka - ne pa izdajatelj zelene karte - tretja tožena stranka). Vendar pa taka obrazložitev očitane procesne kršitve - ob dejanskih ugotovitvah o obstoju zavarovanja vozila, zavarovanega pri tretji toženi stranki - meri le na pravno presojo spora, torej na zmotno uporabo materialnega prava. Drugih trditev v smeri navedene procesne kršitve pa tretja tožena stranka niti ni postavila.

Ugovor tretje tožene stranke, da je izpodbijana sodba v razmerju do druge tožene stranke, ki ne obstaja več, nična, je brez pomena.

Pravnega interesa v tej smeri tretja tožena stranka ne izkazuje. V tem obsegu je revizijsko sodišče končno vezano tudi na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Te pa so glede obstoja zavarovanja angleškega avtomobila take, da je bilo to vozilo v času škodnega dogodka odgovornostno zavarovano pri tretji toženi stranki, ki je o tem tudi izdala zeleno karto. Revizija te tožene stranke je v tej smeri sama nedosledna: po eni strani imenuje voznika J. kot "zavarovanca po zeleni karti tretje tožene stranke", po drugi strani pa trdi, da to zavarovanje ni izkazano. Omenjene dejanske ugotovitve o obstoju zavarovanja angleškega vozila revizijsko, glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, ni več mogoče izpodbijati.

Trditev, da za odškodnino iz prometne nesreče na podlagi zelene karte (londonski memorandum) lahko jamči le likvidacijski biro države, kjer se je pripetila nesreča, je izpodbijana sodba argumentirano zavrnila. Po sporazumu o zeleni karti (londonski memorandum) je sicer res določeno, da pri škodah iz obratovanja tujega vozila prevzame odgovornost biro obiskane države - v tem primeru prvi dve toženi stranki. Vendar pa oškodovancu ni mogoče odreči možnosti, da vloži tožbo tudi naravnost proti odgovornostni tuji zavarovalnici (ali celo tudi njenemu zavarovancu). Tožnik je bil poškodovan kot sopotnik v enem od udeleženih vozil. Po določbi četrtega odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) lahko iz naslova solidarne odgovornosti toži kateregakoli imetnika udeleženih motornih vozil ali zavarovalnico, pri kateri je odgovornost vozil zavarovana. V tem obsegu je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 28. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v drugih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82) o tem, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, torej določbe ZOR. Pravilno je uporabljena tudi takoimenovana Haaška konvencija (uredba o ratifikaciji je bila sprejeta v Ur. listu SFRJ, št. 26/76 z dne 18.6.1976), v katere 3. členu je določeno, da je zakonodaja, ki se uporablja pri prometnih nesrečah, zakonodaja države, v kateri se je ta nesreča pripetila. Po 9. členu navedene konvencije imajo oškodovanci iz prometne nesreče pravico sprožiti postopek neposredno proti zavarovalcu odgovorne osebe. Direktna tožba proti angleški zavarovalnici - tretji toženi stranki - je torej mogoča. Opisani razlogi deloma že zavračajo revizijsko tezo prve tožene stranke, da bi lahko odgovarjala za nastalo škodo samo voznika (in preko njiju zavarovalnici) obeh udeleženih vozil. Tožnik je bil namreč potnik v enem od vozil: če je ocenil, da je za škodo odgovoren le en voznik, je lahko tožbo vložil le proti temu (četrti odstavek 178. člena ZOR). Izpodbijana sodba zato ni pravno napačna, ker je ob ugotovitvi odgovornosti voznika, ki ga je tožnik izbral, svoj izrek zgradila na tej okoliščini. Problem notranjega razmerja med zavarovalnicama oziroma stopnje krivde posameznega voznika ni stvar tega postopka. Odločilno je, da je iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na nižjih stopnjah, brez pridržka mogoče sprejeti sklepanje, da je Anglež J. s svojim avtom zapeljal preko sredinske črte v trenutku, ko ga je voznik V. že prehiteval, kar je povzročilo zanašanje nemškega vozila in njegovo kasnejše prevračanje. Revizija tretje tožene stranke vztraja pri tem, da J. tega ni storil, pri čemer se opira na dejstvo, da proti njemu ni bil uveden kazenski postopek in na ugotovitev, da se vozili ob prehitevanju nista dotaknili. Vse to je bilo na nižjih stopnjah dokazno ocenjeno in zavrnjeno. Dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizija torej v tej smeri le nedovoljeno polemizira z dokazno oceno.

Še pred odločanjem o višini dosojene odškodnine (revizija tožeče stranke) je na tem mestu treba odločiti tudi o revizijskih ugovorih glede zavarovalne vsote, do katere tožene stranke - gre namreč za katastrofalno škodo - lahko še odgovarjajo. Pri tem tožeča stranka v reviziji zastopa stališče, da bi bilo treba glede tretje toženke uporabiti višjo zavarovalno vsoto, ki velja v državi, kjer ima ta tožena stranka sedež, tožene stranke pa se upirajo načinu valorizacije zavarovalne vsote, ki sta jo nižji sodišči opravili z začetkom od uveljavitve odloka tedanjega zveznega izvršnega sveta (ZIS). Po njunem stališču bi bilo namreč treba valorizacijo opraviti od škodnega dogodka dalje.

Sodišči nižjih stopenj sta kot izhodišče za valorizacijo zavarovalne vsote upoštevali odlok ZIS o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi motornega vozila (Ur. list SFRJ, št. 49/86), ki je veljal na dan škodnega dogodka - 3.8.1987 - veljati pa je začel dne 6.9.1986. Naslednji odlok o zavarovalni vsoti je stopil v veljavo dne 29.7.1988 (Ur. list SFRJ, št. 51/88) in je zavarovalno vsoto povečal od tedanjih 30,000.000,00 din na tedanjih 75,000.000,00 din. Če sta zavarovalni vsoti sledili inflaciji in če bi inflacijo za obravnavano obdobje enakomerno porazdelili po mesecih, je ta znašala od uveljavitve odloka do škodnega dogodka dne 3.8.1987 več kot 70%. Ta razlika v vrednosti zavarovalne vsote pa je tako velika, da bi tožnik bil v razmerju do zavarovalnice v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi oškodovanci iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili v času neposredno po uveljavitvi odloka. Čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je torej treba upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da niso prizadete koristi oškodovancev.

Slednji ne morejo vplivati na opisana nesorazmerja, zavarovalnica pa ima možnost poviševati premije ob določenih pogojih. Opisani razlog gotovo govori v prid valorizaciji od uveljavitve odloka, ne pa od škodnega dogodka dalje. Izhodiščni datum pri valorizaciji zavarovalne vsote je torej dan uveljavitve odloka ZIS, ne pa dan, ko se je pripetil dogodek, ki je povzročil škodo. V znesku 13,426.440,00 SIT izračunana valorizacija zavarovalne vsote na dan sojenja je torej pravilna.

Vendar pa opisana zavarovalna vsota velja le za prvi dve toženi stranki. Po že citirani določbi 28. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v drugih razmerjih tudi za tretjo toženo stranko velja domače pravo (pravo kraja škodnega dogodka), kar pomeni, da tudi ona odgovarja le do višine zavarovalne vsote. Višina zavarovalne vsote pa je vezana na zavarovalno pogodbo, sklenjeno med zavarovateljem in zavarovancem. Za tretjo toženo stranko - tujo zavarovalnico - zato velja tista zavarovalna vsota, do katere je bila sklenjena med njo in njenim zavarovancem zavarovalna pogodba.

Zavarovalnica je v tem primeru sicer ugovarjala, da njena odgovornost seže le do višine zavarovalne vsote, vendar pa zneska, do katerega je bilo sklenjeno zavarovanje proti odgovornosti, ni navedla. V tej smeri torej tretja tožena stranka ni postavila ugovora. Njeno sklicevanje na pravo kraja škodnega dogodka ne more preseči uporabe tedaj veljavnega (jugoslovanskega) prava o limitu zneskov, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti in pogojevati uporabe enakih mejnih zneskov, kot so bili predpisani s citiranim odlokom ZIS. Tretja tožena stranka je namreč s svojim zavarovancem sklenila zavarovalno pogodbo, glede katere pa v svoji trditveni podlagi o zavarovalni vsoti ni navedla prav ničesar. Mejni znesek, ki sta ga izračunali nižji sodišči, torej v okviru obsega revizijskega izpodbijanja tožeče stranke zanjo ne velja. V tem obsegu je revizijsko sodišče glede pravne razlage odgovornosti tretje tožene stranke izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Na citirani zakonski določbi pa je utemeljena tudi sprememba izpodbijane sodbe glede višine dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ugotovitve sodišča druge stopnje, da je tožnik utrpel katastrofalno škodo, "da gre za uničenje njegove osebnosti in za fizično in duševno trpljenje najhujše stopnje", so točne. Tu ne gre ponavljati dejanskih ugotovitev, sprejetih pri sodišču prve stopnje, ki opredeljujejo posledice tožnikove hrbtenične poškodbe in ki so tako hude, da je ob uporabi določb 200. in 203. člena ZOR skoraj nemogoče razmejiti posamezne oblike nastale škode oziroma ločiti telesne bolečine od duševnega trpljenja ob spoznanju popolne invalidnosti in uničenja možnosti za osebnostni razvoj. Na pragu življenja je bil tožnik pahnjen v izolacijo in popolno odvisnost od drugih - celo pri najbolj elementarnih življenjskih opravilih.

Izvedensko mnenje ne dopušča možnosti kakršnegakoli izboljšanja.

Uporaba določbe 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo pa ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnega obsega in odškodnin zanje. Pri tem pa je sodišče dolžno opraviti tudi primerjavo med odškodninami v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja.

Res je, kot navaja sodišče druge stopnje, da trpljenja človeka, ki je postal tetraplegik v mladosti, ni mogoče izmeriti v denarju. Vendar pa je denar tista kategorija, ki omogoča satisfakcijo, torej zadoščenje in delno pomiritev, v končni fazi pa tudi možnost (nakupa) zadovoljstev, ki v duševno trpljenje vnesejo vsaj malo vedrine.

Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo z drugimi podobnimi primeri katastrofalnih škod in odškodnin, kakor so bile zanje določene v sodni praksi in ocenilo primernost odškodnine v tem primeru z zneskom 20,000.000,00 SIT. V navedenem obsegu je torej delno ugodilo reviziji tožeče stranke.

Glede na že opisano izhodišče, ki se nanaša na ugovor zavarovalne vsote, so vse tri tožene stranke tožniku solidarno dolžne plačati 13,426.440,00 SIT, kolikor je znašala valorizirana zavarovalna vsota v času sojenja na prvi stopnji, tretja tožena stranka pa sama še razliko do celotnega zneska odškodnine v višini 20,000.000,00 SIT, torej 6,573.560,00 SIT. Revizije toženih strank so bile po povedanem zavrnjene (393. člen ZPP). To se nanaša tudi na začetek teka zamudnih obresti od dosojenega zneska (revizija prve in druge tožene stranke). Slednje tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje in sicer ne glede na to, koliko časa je poteklo do izdelave sodbe oziroma kako dolg je bil postopek pri sodišču druge stopnje.

Ker gre za odločitev z delno sodbo, kjer o stroških ni odločeno, bo tudi o revizijskih stroških odločeno v končni sodbi.

Določbe v obrazložitvi citiranih predpisov bivše SFRJ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).