Jedro

Prenos posesti nepremičnin, zlasti stanovanj in poslovnih prostorov, se običajno opravi z izročitvijo ključev - sredstvom izvrševanja dejanske oblasti na stvari. S tem dejanjem je prišla tožeča stranka v položaj, ko poslovni prostor neposredno dejansko kontrolira, ga ima torej v dejanski oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti poslovnega prostora, ki se nahaja v zahodnem delu zgradbe na naslovu G... 13, L..., s tem, da je hišnik po njenem navodilu zamenjal ključavnico na vhodnih vratih poslovnega prostora. Toženi stranki je naložilo, da mora odpreti poslovni prostor ter tožeči stranki izročiti ključe nove ključavnice. Toženi stranki je še prepovedalo nadaljnje motenje posesti ter jo zavezalo, da mora tožeči stranki povrniti 89.970,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka in navaja, da je sodišče navedlo, da je v odgovoru na tožbo navajala nasprotujoča si dejstva o posesti tožeče stranke, vendar da to izvira iz postavljenega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč šele po ugovorih tožene stranke na sami obravnavi popravila, oziroma precizirala svoj zahtevek, tako da je natančno opisala lego poslovnega prostora. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prepričljivo izpovedala, da je poslovne prostore nemoteno imela v posesti do konca januarja oziroma do prvih dni februarja 2000 ter da je v spornem poslovnem prostoru že uredila telefonsko napeljavo, si prostor ogledovala zaradi električne napeljave in da so ključ prostora izročili fantom iz grupacije Ž.... Ugotovitev o posesti namreč ne more temeljiti le na izjavi priče, ki je povedala, da večjega, torej spornega poslovnega prostora niso urejali, ker zanj tudi niso pridobili uporabnega dovoljenja. Tudi navedba direktorice tožeče stranke, da so si že uredili telefonsko napeljavo, ne vzdrži, saj gre samo za star telefon, ki je bil v prostor le postavljen, nikakor pa ne gre za kakršnokoli telefonsko napeljavo. Sodišče je torej preveč poenostavljeno prišlo do zaključka, da je tožeča stranka izvrševala posest spornega prostora. Njena direktorica je sama povedala, da se v spornem prostoru niso izvajala večja dela in da v ta prostor sploh niso hodili delavci tožeče stranke, ampak le člani grupacije Ž.... To pa je še premalo za zaključek, da je bila tožeča stranka posestnica spornega poslovnega prostora. Napačni so tudi zaključki sodišča, da ima tožeča stranka ekonomski interes za nadaljnjo uporabo oziroma za posest poslovnega prostora. Zgolj enkratno prezračevanje namreč ne pomeni rednega izvrševanja posesti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi imela tožeča stranka tudi ekonomski interes za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeča stranka za usposobitev poslovnega prostora potrebuje uporabno in gradbeno dovoljenje, ki pa ji ga tožena stranka ni zagotovila. Prav tako je pomembno dejstvo, da tožeča stranka za najete poslovne prostore še do danes ni plačala najemnine. To kaže, da nima interesa za nadaljnjo uporabo teh prostorov. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka posestnica spornega prostora. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in te ugotovitve tožena stranka ne izpodbija), da je tožena stranka ob podpisu najemne pogodbe izročila tožeči stranki ključe spornega poslovnega prostora in ji jih predala v posest. To pa je dovolj za zaključek, da je tožeča stranka posestnica teh prostorov. Prenos posesti nepremičnin, zlasti stanovanj in poslovnih prostorov se namreč običajno opravi z izročitvijo ključev (s sredstvom izvrševanja dejanske oblasti na tej stvari). S tem dejanjem je prišla tožeča stranka v položaj, ko poslovne prostore neposredno dejansko kontrolira, jih ima torej v dejanski oblasti. Zato je brez pomena pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prepričljivo izpovedala, da je poslovne prostore nemoteno imela v posesti do konca januarja oziroma do prvih dni v začetku februarja 2001, ko je ugotovila, da v poslovni prostor ne more več priti zaradi zamenjane ključavnice na vratih poslovnega prostora in da je v spornem poslovnem prostoru že uredila telefonsko napeljavo, si prostor ogledovala zaradi električne napeljave in da so ključ prostora izročili fantom in grupacije Ž.... Bistveno je namreč, da je imela tožeča stranka ključe spornih poslovnih prostorov ter da je tožena stranka brez njenega soglasja zamenjala ključavnico na vhodnih vratih. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da posest tožeče stranke potrjuje tudi dopis tožene stranke z dne 29.1.2001, s katerim je tožečo stranko obvestila o zaklenitvi poslovnih prostorov, pa tudi dopis z dne 30.1.2001, s katerim je toženo stranko opozorila, da se bo kot neposredna posestnica poslovnih prostorov poslužila samopomoči. Končno je celo direktor tožene stranke izpovedal, da so ljudje tožeče stranke v poslovne prostore hodili kakor so hoteli. Dejstvo, ali si je tožeča stranka v spornih poslovnih prostorih uredila telefonsko napeljavo ter ali je v njih začela z izvajanjem večjih del, je torej nepomembno. Končno je nepomembno tudi pritožbeno sklicevanje na pomanjkanje ekonomskega interesa za posestno varstvo. Ekonomski interes je namreč v posestnih sporih pomemben le v okviru presoje, ali pomeni obravnavani zahtevek takšno izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali (75. in 79. člen ter 77. člen v zvezi z 81. členom in 4. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). V konkretnem primeru pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi njen zahtevek predstavljal izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest z zakonom zaščitena, ali v nasprotju z moralo. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.