Jedro

V vsakem sporu je prvi narok lahko opravljen samo enkrat. Okoliščina, da je sodišče potem, ko je že opravilo prvi narok za glavno obravnavo, sprejelo sklep o prekinitvi postopka do pravnomočnega zaključka kazenskih postopkov, ki tečejo zoper tožence v zvezi z izvajanjem fiktivnih stornacij blaga, ne pomeni, da je naslednji narok, potrebno znova šteti za prvi narok. Navedeno pomeni, da v skladu z tar. št. 15/3 b OT nagrada za zastopanje na tem naroku znaša 600 točk (to je 50 % nagrade, ki je predvidena za odgovor na tožbo) in ne priglašenih 1200 točk.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti drugemu tožencu znižajo z zneska 3.431,61 EUR na znesek 2.792,52 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzelo na znanje umik tožbe, ki je bila vložena zoper drugega toženca, zaradi plačila zneska 79.939,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2005 dalje do plačila in postopek ustavilo (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da drugemu tožencu povrne stroške postopka v višini 3.431,61 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka roka za plačilo do plačila (točka II izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu drugega toženca za pristop na narok 29. 3. 2013 priznalo nagrado v višini 1200 točk, kar ustreza nagradi za prvi narok, ki pa je bil v tem sporu že opravljen 12. 1. 2010. Res je sicer, da je bil takrat sprejet sklep o prekinitvi postopka do pravnomočnosti sodbe v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper toženca, vendar ta sklep pomeni zgolj to, da se ob prenehanju razloga za prekinitev, prekinjeni postopek nadaljuje. Naroka z dne 12. 1. 2010 nikakor ni mogoče šteti za zgolj procesni narok, saj so se na tem nalogu obravnavali dokazi in so se ti sprejemali. Samo za zastopanje na naroku 12. 1. 2010 je drugi toženec upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 1200 točk, za zastopanje na naroku 29. 3. 2013 pa mu pripada kvečjemu polovica te nagrade, to je 600 točk. V zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 29. 3. 2013 je sicer res navedeno, da se postopek nadaljuje in da se glavna obravnava prične znova, vendar je ponovni začetek glavne obravnave po 292. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) možen le, če je bila prvotna glavna obravnava zaključena, sodišče pa naknadno ugotovi, da določenih vprašanj ni razčistilo in je zato primorano ponovno odpreti glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu za vlogo z dne 10. 4. 2013 priznalo stroške v višini 200 točk, vendar tožeča stranka te vloge ni prejela, zato se ne more izjaviti ali so ti stroški utemeljeno priznani. Prav tako tožeča stranka ne ve na kaj se nanaša „vloga sodišču z dne 7. 5. 2007“, za katero je sodišče prve stopnje drugemu tožencu priznalo 100 točk. Sodišče pri priznanju posameznih stroškov ni citiralo tarifnih številk Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) in tudi ni obrazložilo zakaj drugemu tožencu pripada ravno konkretno število točk, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijanega dela sklepa ni možno preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni citiralo tarifnih številk OT in ni pojasnilo, zakaj je za posamezne vloge priznalo priglašene nagrade odvetnika, izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer napačna, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju, vendar pa jo je kljub temu možno preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe v času vložitve tožbe veljavne OT, ko je pooblaščencu drugega toženca nagrado za prvi narok priznalo tako za narok, ki je bil opravljen 12. 1. 2010, kot za narok, ki je bil opravljen 29. 3. 2013. V vsakem sporu je prvi narok lahko opravljen samo enkrat. Okoliščina, da je sodišče potem, ko je 12. 1. 2010 že opravilo prvi narok za glavno obravnavo sprejelo sklep o prekinitvi postopka do pravnomočnega zaključka kazenskih postopkov, ki tečejo zoper tožence v zvezi z izvajanjem fiktivnih stornacij blaga, ne pomeni, da je naslednji narok, ki je bil razpisan za 29. 3. 2011 potrebno znova šteti za prvi narok. Nenazadnje je sodišče prve stopnje stranke na ta narok vabilo z obrazcem DVab-go-d1 (list št. 88), kakršen je predviden za vabilo stranki na poznejši narok za glavno obravnavo in ne na obrazcu, ki je previden za poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, s kakršnim so bile stranke vabljene na narok z dne 12. 1. 2010. Navedeno pomeni, da v skladu z tar. št. 15/3 b OT nagrada za zastopanje na naroku dne 29. 3. 2013 znaša 600 točk (to je 50 % nagrade, ki je predvidena za odgovor na tožbo) in ne priglašenih ter priznanih 1200 točk. Tudi za vlogo z dne 7. 5. 2007 je sodišče prve stopnje drugemu tožencu neutemeljeno priznalo nagrado v višini 100 točk. Gre za kratek dopis, s katerim je drugi toženec sodišču pojasnil, da je takso za odgovor na tožbo že poravnal v znesku, ki ustreza višini tožbenega zahtevka, naperjenega zoper drugega toženca. Za takšno vlogo utemeljeno priglašena nagrada v skladu z tar. št. 39/4 OT znaša 20 točk in ne priznanih 100 točk. Za vlogo z dne 16. 4. 2012 je sodišče prve stopnje brez kakršnekoli pravne podlage priznalo priglašeno nagrado v višini 900 točk, čeprav gre zgolj za predlog sodišču naj postopek zoper drugega toženca izloči in konča posebej, saj je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Tudi za to vlogo je nagrado možno priznati le na podlagi tar. št. 39/4 OT v višini 20 točk. Tudi za vlogo z dne 10. 4. 2013, s katero je drugi toženec zahteval vročitev sodb, na katere se je sklicevala tožeča stranka, utemeljeno priglašena nagrada znaša lahko le 20 točk (tar. št. 39/4 OT) in ne priznanih 200 točk. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da celotni utemeljeno priglašeni stroški drugega toženca znašajo 3.960 točk (1.200 točk odgovor na tožbo, 1.200 točk zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2010, 3x po 20 točk za dopise z dne 7. 5. 2007, 16. 4. 2012 in 10. 4. 2013, 900 točk za pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2010, 600 točk za zastopanje na naroku 29. 3. 2013) in ne zmotno priznanih 5.700 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.790,00 EUR. K temu je potrebno prišteti tudi materialne stroške po 13. členu OT, v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, kar znaša 9,18 EUR in 1 % od presežka nad 1000 točk, kar znaša 13,58 EUR. Pooblaščenec drugega toženca je na podlagi 9. člena OT upravičen do zvišanja skupne vrednosti storitve za 10 % zaradi zastopanja dveh tožencev, kar znaša nadaljnjih 181,27 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV oziroma 398,80 EUR in stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 399,69 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški drugega toženca tako znašajo 2.792,52 EUR.

Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in dosojene stroške postopka znižalo z zneska 3.431,61 EUR na znesek 2.792,52 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.