Jedro

Domnevo osebne vročitve iz 142. člena ZPP je mogoče vzpostaviti le, če vročevalec vročitev opravlja na naslovu, na katerem stranka dejansko biva, torej v njenem stanovanju, kar ni nujno enako prijavljenemu prebivališču. Le takrat bo udeleženec postopka lahko seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je tožnica solastnica 1/6 deleža nepremičnin parc. št. ... in ..., vse k. o. X, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, pri vl. št. ... te k. o., na ime M., roj. ..., in za katere je vložen predlog za vpis lastninske pravice na ime toženca A.. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis prej omenjenega solastniškega deleža nepremičnin. Hkrati mu je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 390.624,00 SIT.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu namreč nista bili vročeni ne tožba ne sodba oziroma je bila vročitev nepravilna. Obe pošiljki sta bili vročeni na naslov ..., kjer toženec že od leta 1990 ni več prebival, kar je bilo tožnici dobro znano in je tudi navedla v tožbi. Tudi iz dopisov tožnice izhaja, da je nepremičnine imela v posesti in je stanovanje oddajala v najem, torej toženec v njem ni prebival. Že sama tožba vsebuje tri različne naslove toženca, saj je v uvodnem delu navedena ..., v I. točki tožbenega zahtevka ..., v II. točki pa …. . Tožnica je torej dobro vedela, da v času vložitve predmetne tožbe in kasneje ob vročitvi sodbe toženec ni prebival na naslovu, ki ga je navedla. Toženec se je s pošto seznanil šele 29. 10. 2013, ko je prejel dopis tožničinih sedanjih pooblaščencev, ki so ga seznanili z obstojem zamudne sodbe. Takrat je angažiral svojega odvetnika, ki je 6. 11. 2013 vpogledal v arhiviran pravdni spis. Toženec poudarja, da se je konec leta 1990 dogovoril s svojo sestro M. in njenim možem za bivanje v njuni hiši na naslovu … , kamor se je dejansko preselil, kar lahko priči potrdita. V postopku razveljavitve klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti je tožnica predložila listine, s katerimi je poskušala dokazati, da je toženec v času vročanja sodbe dejansko prebival na naslovu .... Vendar te listine ne izvirajo iz obdobja vročitve tožbe, pa tudi sicer ne dokazujejo dejanskega prebivanja. Zapis na vročilnici „ni dvignil“ glede na vse navedeno ne ustreza resničnosti, toženec takrat tam ni imel prebivališča, zamudna sodba pa je bila izdana v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, zaradi česar je bila zagrešena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica ni mogla priposestvovati druge polovice solastninskega deleža predmetnih parcel, saj od samega začetka trdi, da je ta delež skupno premoženje obeh pravdnih strank, zato tudi ni bila dobroverna.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec ne nasprotuje trditvam v tožbi, torej jih priznava. To pa lahko stori zgolj, če mu je bilo omogočeno, da je bil z njimi seznanjen in je tudi ustrezno poučen o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo. Pravilna vročitev tožbe v odgovor je torej bistveni pogoj za izdajo zamudne sodbe.

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba tožencu kot bivšemu zakoncu tožnice vročena na naslov D., kjer je bilo njuno zadnje skupno prebivališče. Tožnica je že v I./1. točki tožbenih trditev navedla, da se je toženec iz tega prebivališča odselil že pred razvezo spomladi 1990, v točki I./3.1. pa še, da: „od takrat dalje nikoli več (tudi en sam dan ne) ni dejansko prebival na tem naslovu.“ Tožnica je torej že v sami tožbi povzela okoliščine, ki potrjujejo toženčeve navedbe, da vročitev s fikcijo po določilu 141. v zvezi s 142. členom ZPP (veljavnem v času vročanja decembra 2005) ni bila pravilno opravljena, saj ni bila izvedena na naslovu njegovega dejanskega prebivališča. Domnevo osebne vročitve iz 142. člena ZPP je namreč mogoče vzpostaviti le, če vročevalec vročitev opravlja na naslovu, na katerem stranka dejansko biva, torej v njenem stanovanju, kar ni nujno enako prijavljenemu prebivališču. Le takrat bo udeleženec postopka lahko seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča. 7. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče bo tožencu moralo v nadaljevanju najprej pravilno vročiti tožbo, nato pa v primeru obrazloženega odgovora nanjo postopek voditi naprej in zadevo vsebinsko obravnavati.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.