Jedro

Pri odplačevanju posojila ne gre za občasne terjatve, zato tudi terjatve tožeče stranke, da terja izpolnitev obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi, ni mogoče označiti kot pravico, iz katere izhajajo občasne terjatve. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določila 1. odstavka 373. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 17.513,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 788,46 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da toženec tožeči stranki ni plačeval anuitet. Tožeča stranka ga je večkrat opominjala, nazadnje 11.3.2008. Toženec kljub opominom obveznosti ni poravnal, zato je po 6. in 8. členu posojilne pogodbe odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev neplačanih obveznosti pred pogodbenim rokom. Nedvomno toženec dolguje tožeči stranki vtoževani znesek, ugovor zastaranja pa je po mnenju tožeče stranke neutemeljen.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 3.7.1996 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je toženec prejel stanovanjsko posojilo v višini 8.487,73 EUR za dobo vračanja dvajsetih let in obrestno mero R + 4%. Dogovorjeno je bilo, da se posojilo, to je glavnica in obresti, odplačuje v mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla v plačilo 31.8.1996. Toženec je zadnjo anuiteto posojila plačal 30.5.2002, potem pa prenehal z odplačevanjem posojila, kar pomeni, da je prva neplačana mesečna anuiteta zapadla v plačilo 30.6.2002, naslednje anuitete pa so zapadle v plačilo zadnji dan naslednjih mesecev. Glede na to, da bi se rok vračila posojila iztekel 31.8.2016, vse anuitete še niso zapadle v plačilo.

Po presoji prvostopnega sodišča je za odločitev o tem, ali je zahtevek zastaral, potrebno uporabiti določbe 372. in 373. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je potrebno uporabiti glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede na to, da je obligacijsko razmerje med strankama nastalo pred uveljavitvijo OZ. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da gre v obravnavanem primeru za občasne terjatve. Ker je najstarejša še neizpolnjena terjatev zapadla v plačilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, je zastarala pravica, iz katere izvirajo občasne terjatve, zato je tožeča stranka izgubila pravico zahtevati že zapadle in tudi v bodoče zapadle občasne terjatve. Tožbeni zahtevek je zaradi odločitve, da je zastaral v celoti, zavrnilo.

Pritožbeno sodišče sodi, da je takšna materialnopravna presoja spornega razmerja zmotna. V obravnavanem primeru namreč ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 372. člena ZOR, saj vračilo posojila, dogovorjeno v mesečnih anuitetah, ne predstavlja občasnih terjatev. Z anuitetami se odplačuje celoto po posameznih delih, pri čemer se celoti, ki jo predstavlja glavnica, pridružijo obresti. Pri odplačevanju posojila torej ne gre za občasne terjatve, zato tudi terjatve tožeče stranke, da terja izpolnitev obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi, ni mogoče označiti kot pravico, iz katere izhajajo občasne terjatve. V obravnavanem primeru torej ni mogoče uporabiti določila 1. odstavka 373. člena ZOR (primerjaj sodbo VS RS II Ips 512/2006).

Po določbi 1. odstavka 361. člena ZOR začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na odstopnem upravičenju iz 6. in 8. člena posojilne pogodbe, po katerem lahko odstopi od pogodbe, če posojilojemalec ne poravna dveh zaporednih mesečnih obveznosti ali treh mesečnih obveznosti v enem letu. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe šele v letu 2008, ko je tudi vložila tožbo, zato je presoja prvostopnega sodišča o zastaranju celotne terjatve nepravilna.

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo moralo izvesti dokazni postopek in ugotoviti odločilne dejanske okoliščine o tožbenem zahtevku, ki jih zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je zahtevek v celoti zastaran, sploh ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče sodi, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolnjevati postopka, saj bi s tem nenazadnje odvzelo strankam pravico do pravnega sredstva. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze in o zahtevku znova odloči. Zaradi razveljavitve sodbe o glavnem zahtevku, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti znova s končno odločbo in pri odmeri upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.