Jedro

Odškodnina ne more biti odvisna samo od obstoja in poudarjanja določenih ugotovitev, ne da bi se pri tem upoštevala celovitost posameznega škodnega primera in primerjava tega s podobnimi primeri. Obravnavani primer pa je terjal še primerjavo stanja ob izvensodni poravnavi leta 1989 s pozneje spremenjenim tožničinim stanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici za škodo, ki ji je nastala po končanem zdravljenju zaradi poslabšanja zdravja, dosodilo nadaljnjo odškodnino in sicer za nepremoženjsko škodo 9,300.000,00 SIT ter za premoženjsko škodo - prikrajšanja na plači 588.379,90 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih datumov. Toženci so bili obsojeni tudi na plačilo tožničinih pravdnih stroškov 644.382,00 SIT. Višji tožničin zahtevek je bil zavrnjen. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se ji dosodi še preostala zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6,700.000,00 SIT. V reviziji povzema bistvene ugotovitve izvedencev zdravstvene stroke in meni, da vse ugotovljene okolnosti niso bile zadosti upoštevane pri odmeri odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode. Glede na ugotovljen obseg bolečin in nelagodnosti, je upravičena do polne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nelagodnosti v znesku 3,000.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni dovolj upoštevano, da je bilo njeno zdravje ob poravnavi leta 1989 zmanjšano za 25%, sedaj pa znaša 60%, da je bila ob nezgodi leta 1987 stara šele 23 let, da težje opravlja delo natakarice, težje vozi osebni avtomobil ter da je osebnostno spremenjena. Zato je iz navedenega naslova utemeljen celotni zahtevek 12,000.000,00 SIT. Zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja in možnost ustanovitve družine pa ji gre tudi za strah celotna zahtevana odškodnina 1,000.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženkam, ki nanjo niso odgovorile (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Kot sopotnica v osebnem avtomobilu je tožnica v prometni nezgodi 20.6.1987 utrpela udarnino možganov v levem zatilnem, levem senčnem in levem čelnem možganskem predelu. Po končanem zdravljenju je tožnica na podlagi izvensodne poravnave dne 20.2.1989 prejela 20,000.000,00 takratnih din odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. V predmetnem sporu, sproženem s tožbo 7.6.1995, je tožnica uveljavljala nadaljnjo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je nastala po njenih trditvah zaradi poslabšanja zdravja posebno v letih 1990 do 1993. Sodišči nižjih stopenj sta skladno presodili, da je poleg odškodnine za premoženjsko škodo, ki v revizijskem postopku ni sporna, utemeljen tožničin zahtevek tudi za nepremoženjsko škodo ter sta prisodili odškodnino za nadaljnjo škodo in sicer iz naslova telesnih bolečin 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT, za strah 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in 7,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti od zahtevanih 12,000.000,00 SIT. Tako odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na ugotovitev, da se je tožničino zdravje po sklenjeni izvensodni poravnavi leta 1989 res poslabšalo in da ji je v posledici tega nastala nadaljnja škoda na področju vseh treh uveljavljenih oblik nepremoženjske škode (telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti). Obseg navedene škode sta ugotovili na podlagi tožničine izpovedi, pregleda zdravstvene dokumentacije in izvedenskih mnenj prof. dr. Jožeta Lokarja ter Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili vse odločilne okoliščine, ki zadevajo sporno nepremoženjsko škodo in sta odškodnino za vse tri oblike obravnavane nepremoženjske škode odmerili v skladu z določili 200. in 203. člena ZOR. Ob tem je poudariti, da odškodnina ne more biti odvisna samo od obstoja in poudarjanja določenih ugotovitev, ne da bi se pri tem upoštevala celovitost posameznega škodnega primera in primerjava tega s podobnimi primeri. Obravnavani primer pa je terjal še primerjavo stanja ob izvensodni poravnavi leta 1989 s pozneje spremenjenim tožničinim stanjem. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je bilo tožničino zdravljenje končano v letu 1989 in da je tožnica prejela odškodnino za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v skladu s stanjem ob zaključku zdravljenja in njenim sporazumom z zavarovalnico povzročitelja škode (in ko je bilo ugotovljeno oziroma znano, da tožnica trpi glavobole, da ima posttravmatski sindrom, da je njena osebnost spremenjena in da znaša okvara njenega zdravja trajno 25%). Glede na navedene okolnosti in ugotovitve nižjih sodišč, da je tožnica tudi po letu 1989 trpela občasne glavobole različnih stopenj, motenost spanca, stresanja in krčev v spanju ter nelagodnosti v zvezi s številnimi nevropsihiatričnimi pregledi, testi in podobno, zahtevek za nadaljnjo odškodnino za telesne bolečine po letu 1989 po presoji revizijskega sodišča ne more biti utemeljen v višjem znesku od 1,500.000,00 SIT, kot je že bila priznana odškodnina na nižjih stopnjah sojenja. Prav tako ne more biti utemeljena višja odškodnina za strah kot je 800.000,00 SIT, ki ga predstavlja predvsem zaskrbljenost tožnice za svoje zdravje oziroma bodoče življenje. Tudi pri tej obliki škode je potrebno upoštevati dejstvo, da je tovrstna zaskrbljenost obstajala že v času sklepanja poravnave leta 1989 in da je pravno relevantna le v obsegu, kolikor je povezana s poslabšanim zdravstvenim stanjem. Ugotovljeno stanje glede zaskrbljenosti pa ne utemeljuje višje odškodnine kot 800.000,00 SIT.

Tožničino zdravje se je po letu 1989 poslabšalo in to se kaže po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v sedaj obstoječi 60% okvari zdravja. Ta ugotovitev kaže, da se je tožničino zdravje v primerjavi z letom 1989 poslabšalo za dodatnih 35%. Sodišči nižjih stopenj sta zaključek o stopnji okvare zdravja opisno utemeljili z ugotovitvami izvedencev in sicer, da so tožničine inteligenčne sposobnosti zmanjšane, da je hudo osebnostno spremenjena, da ima vedenjske motnje in da je v posledici tega zmanjšana njena delovna sposobnost, zaradi česar je delno invalidsko upokojena (za štiri ure), da je možno pričakovati nastanek popolne delovne nezmožnosti pred redno upokojitvijo, da je izrazito depresivna, da ima motnje mišljenja paranoidne vsebine in da moteno doživlja realnost. Tožnica je tudi bolezensko sumničava in nezaupljiva, imela je začasne motnje zavesti in motorike, kar se utegne ponoviti, je zelo razdražljiva in vzkipljiva ter miselno in telesno zelo utrudljiva in podobno. Pri tožnici se kažejo tudi znaki epileptičnih napadov. Revizijsko sodišče ocenjuje, da navedene povzete ugotovitve sodišč nižjih stopenj o poslabšanem tožničinem zdravstvenem stanju ne utemeljujejo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi dodatno zmanjšane življenjske aktivnosti kot pa 7,000.000,00 SIT. V tako odmerjeni odškodnini so zadosti upoštevane vse specifičnosti tožničinega primera, vključno njena mladost ob nezgodi (ko je bila stara 23 let). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za posamične oblike škode, ki je nastala po poravnavi, ustrezno odmerjena, ker pravilno odraža velikost škode, pri bolečinah pa tudi njihovo intenzivnost in trajanje. Zato je v obsegu kot je priznava, pravična in združljiva z namenom odškodnine, z njeno naravo in s splošnim družbenim namenom. To pa pomeni, da odškodnina ni prenizka in da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uradoma upoštevnih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo (386. člen ZPP). Zato je tožničino revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).