Jedro

Enotna sodna praksa je, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetje planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture, in da se izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo zemljišča pred razlastitvijo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče določilo odškodnino za razlaščeno zemljišče predlagatelja, in sicer za 1/6 parc. št. 1143/3 k.o. X v znesku 52.632,00 EUR.

2. Nasprotna udeleženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodno zapriseženi cenilci, ki so pritegnjeni v postopek za določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče, morajo pri cenitvi nujno upoštevati namembnost razlaščenega zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je bil podlaga za razlastitev, pa tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Stanje zemljišča pred sprejetjem prostorskega akta je zelo pomembno, glede tega je dosedanja sodna praksa jasna. Res je, da je bilo po dolgoročnem planu Mesta Ljubljane sporno zemljišče namenjeno za rekreacijske in športne objekte, res pa je tudi, da o dejanski izgradnji takih objektov ni bilo ne duha ne sluha in je bila dejanska raba sporne parcele njiva. Zato je povsem nerazumljivo, da se je sodišče ob dveh cenitvah sodno zapriseženih cenilcev po katerih je vrednost kvadratnega metra spornega zemljišča 39,00 EUR, odločilo za trikrat višjo ceno, utemeljeno s tržno vrednostjo in odkupom zemljišč Mestne občine Ljubljana. Spornega zemljišča dejansko ne bi bilo možno nikoli prodati na trgu za namen izgradnje športnih objektov in površin, razen tega pa trg nepremičnin praktično stoji, čeprav cene nepremičnin padajo. Dosojena odškodnina je nerealno določena in v odnosu do odškodnin na trasi avtoceste, na kateri se nahaja in za katere je bila že izplačana odškodnina, neenakopravna, še posebej, ker gre v danem primeru za majhen idealen del celote. Pritožba višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z jasnimi in popolnimi razlogi, prepričljivo obrazložilo zakaj izvedeniškima mnenjema N. K. G. in M. J. glede ocene vrednosti stavbnega dela parc. št. 1143/3 k.o. X ni moč slediti. Razlogov prvostopenjskega sodišča o tem pritožba niti ne izpodbija. Razlogi so jasni, v njih ni nobenih protislovij, tako da pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa z vidika uradoma upoštevnih, v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnem postopku uporablja skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), taksativno naštetih procesnih kršitev, teh ni zasledilo. Zato v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da cenitvi N. G. K. in M. J. glede parcele 1143/3 k.o. X ni mogoče uporabiti.

6. Pravilno se je tako sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje sodne izvedenke D. C. ki je kvadratni meter stavbnega dela predmetne parcele ovrednotila na 153,00 EUR. Tudi odločitev zakaj se je oprlo na to mnenje, je prvostopenjsko sodišče natančno pojasnilo, pritožba teh pojasnil ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, ki jih lahko upoštevalo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Izvedenka D. C. je pri cenitvi v celoti upoštevala navodilo, ki ji ga je dalo prvostopenjsko sodišče skladno z določbo 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki predstavlja materialno pravo za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Ocenila jo je po sedanji vrednosti, upoštevajoč namembnost zemljišča pred uveljavitvijo Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Š.-K. in dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Enotna sodna praksa je, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetje planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastrukture, in da se izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo zemljišča pred razlastitvijo (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 589/1999, II Ips 336/2001, II Ips 555/2005, II Ips 574/2005, II Ips 81/2012). Pritožbeno zavzemanje za določitev odškodnine glede na dejansko rabo zemljišča pred razlastitvijo tako ne upošteva enotne sodne prakse ali pa si jo tolmači napačno. Ni namreč odločilna dejanska raba zemljišča pred razlastitvijo, temveč namembnost zemljišča po prostorskem planu pred razlastitvijo (gl. sklep II Ips 120/2005). Sicer pa je nasprotna udeleženka prvič šele v pritožbi navedla, da naj bi bila dejanska raba predmetne parcele njiva in gre glede na določila 337. člena ZPP za neupoštevno pritožbeno novoto.

7. Sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s tržno vrednostjo in odkupom zemljišč Mestne Občina Ljubljana kot navaja pritožba. Utemeljilo jo je z mnenjem izvedenke, ki pa je pri cenitvi pravilno upoštevala tudi tržno vrednost in se pri tem sklicevala tudi na podatek, da je Mestna občina Ljubljana za zemljišča, ki so bila namenjena za gradnjo športnih objektov v Stožicah, plačala po 150,00 EUR za kvadratni meter. Pritožbene trditve o nemožnosti prodaje spornega zemljišča nimajo podlage v podatkih spisa in ostajajo na ravni gole trditve. Višina izplačanih odškodnin ostalim solastnikom nepremičnine in drugim razlaščencem, čeprav so jim bile razlaščene iste ali vsaj primerljive nepremičnine, na določitev odškodnine v tem postopku ne vpliva. Predlagatelj ima pravico do odškodnine, določene skladno s 105. členom ZUreP-1, in dejstvo, da so se nekateri drugi upravičenci do odškodnine za razlaščeno zemljišče zadovoljili s ponujeno jim odškodnino in sklenili z nasprotno udeleženko dogovor, na to njegovo pravico ne vpliva. Prav tako ne morebitno nižje določena odškodnina v sodnem postopku. Nasprotna udeleženka teh navedbe ne konkretizira tako, da bi bile preverljive, zato tudi ne terjajo konkretnejšega odgovora.

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve ni, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 37. členom ZNP).