Jedro

Čeprav se zemljišči, ki sta predmet denacionalizacije, nista v celotni površini parcele nahajali v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, velja pravna domneva, da je bilo zemljišči možno opremiti brez večjih stroškov, ob potrebnih drugih zahtevanih pogojih glede oddaljenosti od javnega vodovoda ali priključka za preskrbo s pitno vodo ter priključka na nizkonapetostno električno omrežje, saj je dovolj, da se katerikoli del zemljišča nahaja v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti.

Drugačno stališče bi bilo v nasprotju tudi s 7. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, po katerem je parcela osnovna enota zemljiškega katastra, saj posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v L. je v točki 1 izreka sklepa denacionalizacijskemu upravičencu pok. A. D. priznalo za podržavljane dele zemljišč parc.

št. 899/17 in 899/28, obe vl. št. X, k.o. K., odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 205.280,3 DEM oziroma preračunano 104.958,15 EUR. V točki 2 izreka je kot skrbnico za posebni primer postavilo predlagateljico M. M., v točki 3 pa je nasprotni udeleženki naložilo, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti tega sklepa izroči obveznice v gornjem znesku s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996 dalje skrbnici za poseben primer M. M., ki je dolžna upravljati z vrnjenim premoženjem do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu A. D..

Zoper 1. točko in 3. točko sklepa se je pritožila nasprotna udeleženka. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z izračunom sodišča prve stopnje, ki je cenilo parceli št. 899/17 in 899/28 v celoti kot nezazidani komunalno opremljeni stavbni zemljišči, kar je v nasprotju z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo).

Predmetni parceli se ne nahajata v celoti v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, kot je razvidno iz kopije katastrskega načrta, zato bi se moral del parcel, ki se ni nahajal v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ceniti kot kmetijsko zemljišče, saj se navodilo nanaša na zemljišče in ne na zemljiške parcele oziroma parcelne številke. V postopkih denacionalizacije je za izračun vrednosti stavbnih zemljišč uporabljati le Navodilo, ne pa tudi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki 1 in 3 razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa naj pritožbeno sodišče samo odloči v smislu podanih ugovorov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ugotavlja pa tudi, da ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja nasprotni udeleženec. Ob neprerekani ugotovitvi, da vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega postopka, ni možna v naravi in da sta M. Z.v izgradnji in A. na odvzetih delih zemljišča gradila tovarniške objekte, je sodišče prve stopnje pravilno sporna zemljišča ocenilo kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča ob uporabi določbe 11. člena Navodila, tako glede pogoja ustrezne oddaljenosti podržavljenih zemljišč od javnega vodovoda oziroma priključka za preskrbo s pitno vodo kot tudi glede lege podržavljenih zemljišč v 60 metrskem pasu.

Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da se šteje, da je bilo zemljišče v danem primeru možno opremiti brez večjih stroškov, četudi se ne nahajajo parcele v celoti v 60 metrskem pasu od javne poti glede na to, da parcela predstavlja celoto in je potrebno, da ima javno potno povezavo le na enem koncu, pri čemer pa ni odločilna oddaljenost javne poti od posameznih delov parcele. Tako stališče pa je kot pravilno potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v revizijski odločbi opr.št. II Ips 521/2004 z dne 14.7.2005. Stališče, ki ga uveljavlja pritožnik, da bi se moral del parcel, ki se ni nahajal v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je priključena na javno cestno omrežje, ceniti kot kmetijsko zemljišče, bi bilo v nasprotju s 7. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, po katerem je parcela osnovna enota zemljiškega katastra. Zato tudi ne morejo imeti posamezni deli parcel različnega pravnega položaja. Ker je pritožba nasprotnega udeleženca neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.