Jedro

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo.

Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.919.911,44 SIT za čas od 1.1.2002 do 31.12.2006 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 245.868,43 EUR od 1.1.2007 dalje zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.519,26 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 245.868,43 EUR ter evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.919.911,44 SIT za čas od 28.8.1997 do 31.12.2006, od 1.1.2007 dalje pa zakonske zamudne obresti od zneska 245.868,43 EUR (1. tč. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 57.984,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2003 dalje do plačila (2. tč. izreka), ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 10.613,11 EUR (3. tč. Izreka).

Zoper 1. in 3. tč. izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev, ker v ponovljenem postopku po izdaji prve sodbe (dne 25.10.2000) ni upoštevalo tedaj veljavnega določila 362. čl. ZPP, ki je pred novelo ZPP-A (z dne 14.11.2002) dopuščal, da stranke v ponovljenem postopku navajajo nova dejstva in nove dokaze. Prvostopenjsko sodišče zato ni neutemeljeno upoštevalo navedb tožene stranke o zmoti in neizkazanem plačilu, neutemeljeno sklicujoč se na 286. čl. ZPP. Pritožnikova razlaga določbe 362. čl. ZPP/99 o brezpogojni možnosti strank, da v ponovljenem postopku navajajo nova dejstva in nove dokaze, ni konsistentna z ostalimi določbami ZPP/99 o časovni omejitvi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov po 1. odst. 286. čl. ZPP in izjemah od navedene časovne omejitve, določenih v 2. in 3. odst. 286. čl. in 1. odst. 337. čl. ZPP, po katerih je tudi po 1. naroku za glavno obravnavo mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje na prvem naroku. Glede na omenjene omejitve in izjeme je torej nesprejemljiva situacija, ko bi v prvotnem prvostopenjskem in pritožbenem postopku stranka brezpogojno ne mogla navajati novih dejstev in dokazov, po morebitni pritožbeni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje pa bi se strankam v ponovljenem prvostopenjskem postopku po 2. odst. 362. čl. ZPP/99 odprle neomejene možnosti navajanja novih dejstev in dokazov. Z ZPP/99 uveljavljeno načelo koncentracije postopka s časovno omejeno možnostjo navajanja novih dejstev in dokazov po 286. in 337. čl. ZPP terja zaključek, da ob sistemski razlagi 2. odst. 362. čl. ZPP možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovljenem prvostopenjskem postopku ne more biti brezpogojna in da je možna le v primeru, da (tako kot po 2. odst. 286. čl. in 1. odst. 337. čl. ZPP) stranka brez svoje krivde dejstev in dokazov ni mogla pravočasno predložiti že v predhodnem prvostopenjskem postopku. V izogib dvomom v pravilno razlago določbe 2. odst. 362. čl. ZPP je bil zato z novelo ZPP-A jasno določen pogoj, pod katerim je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v novem prvostopenjskem postopku sploh mogoče. Pritožnik pa se v prid svojemu stališču, da z navajanjem zgoraj navedenih dejstev ni bil prekludiran, neutemeljeno sklicuje tudi na določilo 3. odst. 499. čl. ZPP. Navedeno določilo je umeščeno v prehodne in končne določbe ZPP/99, obravnava pa situacijo, ko je bil že pred uveljavitvijo ZPP/99 opravljen prvi narok za glavno obravnavo. Za tako situacijo v obravnavani zadevi ne gre, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo razpisan in opravljen šele 25.10.2000, torej že po uveljavitvi ZPP/99. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče neenakopravno obravnavalo pravdni stranki, kar zadeva (ne) upoštevanje dokazov, saj je brez zadržkov upoštevalo dokaze tožeče stranke in sicer aneksa h kreditni pogodbi, zastavno pogodbo in sporazum o zastavi, predlog za zavarovanje denarne terjatve ter izpisek odprtih postavk, ni pa upoštevalo dokazov tožene stranke, navedenih v tč. 8 njene pripravljalne vloge z dne 23.10.2003, torej pogodbe o izdaji garanciji med toženo stranko in E. E., d.o.o., garancije tožene stranke tožeči z dne 4.3.1992, pogodbe o dolgoročnem kreditu med tožečo stranko, E. E., d.o.o. ter E. M., d.o.o. z dne 4.3.1992, s katerimi je tožena stranka dokazovala način in postopek izdaje garancije tožeči stranki v drugih identičnih primerih, kjer je bila tožeči stranki garancija posebej izdana po sklenitvi pogodbe o izdaji garancije. Toda z omenjenimi dokazi je bila tožena stranka prekludirana glede na zgoraj obrazloženo interpretacijo 2. odst. 362. čl. ZPP/99, saj ni pojasnila, zakaj navedenih dokazov v prid njenim trditvam že v prvotnem prvostopenjskem postopku, da s pogodbo o izdaji garancije ni podala tudi garancijske izjave, brez svoje krivde ni mogla predložiti, najkasneje na prvem naroku dne 25.10.2000. Po drugi strani pa je tožeča stranka že na naroku dne 25.10.2000 sodišču predlagala, naj pribavi spis Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, iz katerega bo razvidno, da so tožena stranka, K. H., d.o.o. ter K. I. in Š. G. sklenili pogodbo o zastavi nepremičnin in sporazum o zavarovanju terjatve. Ker je listine iz navedenega spisa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici predložila kasneje sama tožeča stranka, je s tem le odpadla potreba, da bi sodišče samo pribavilo navedeni spis. S pravočasno podanim dokaznim predlogom po vpogledu spisa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici je torej tožeča stranka predlagala vpogled v listine, ki jih je kasneje sama predložila. Kolikor pa pritožnica očita prvostopenjskemu sodišču, da je upoštevalo pri svoji odločitvi tudi aneksa k pogodbi o izdaji garancije z naročnikom garancije in izpisek odprtih postavk, ker je bila tožeča stranka s temi dokazi prekludirana, pa je navedeni očitek neutemeljen. Glede na to, da tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni pravočasno oporekala višini vtoževane terjatve v skupnem znesku tolarske protivrednosti 636.592,40 DEM in zapadlosti le-te, pri čemer je tožeča stranka izrecno navedla, da vtožuje prvih 12 obrokov iz kreditne pogodbe, sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno presojati višine in zapadlosti prvotno vtoževane glavnice. Je pa sodišče aneksa presojalo v zvezi z uveljavljanim ugovorom zastaranja razširjenega dela tožbenega zahtevka, ki pa mu je ugodilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Presoja aneksov torej ni bila odločilna za presojo tožbenega zahtevka, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo in glede katerega ima tožena stranka edino pravni interes za pritožbo zoper sodbo, ne pa zoper odločitev o zavrnilnem delu sodbe. Povedano velja tudi za presojo izpiska odprtih postavk. Nanj prvostopenjsko sodišče ni oprlo svoje odločitve o višini posameznega obroka, za katerih plačilo je tožena stranka jamčila. Višino posameznega obroka je namreč izračunalo na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 19.4.1994 (priloga A2) in pogodbe o izdaji garancije z naročnikom garancije (priloga A4), iz slednje pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi obseg jamčevalne obveznosti tožene stranke. Tako se pokaže, da uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 286. čl. in 362. čl. ZPP ni podana.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je že iz odgovorov na tožbo razvidno, da je bila tožena stranka v zmoti pri sklenitvi pogodbe, ker je štela, da garancije v obliki in na način, na kakršen se le-te pravno veljavno izdajajo, ni bila izdana, navedla je, da pogodba o izdaji garancije ne pomeni, da je bila garancija že izdana in da uporabnik kredita pogoja zavarovanja kredita ni mogel izpolniti, zaradi česar garancija ni bila izdana. Iz konteksta teh navedb naj bi jasno izhajalo, da garancije oziroma poroštva ni hotela izdati in je bila posledično morebitna njena drugačna izjava podana v zmoti. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ni presojalo trditev tožene stranke o zmoti pri sklepanju pogodbe o izdaji garancije z naročnikom garancije (priloga A4).

V zvezi s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava, ker je prvostopenjsko sodišče pravno razmerje med pravdnima strankama presojalo kot poroštvo in ne kot garancijo, čeprav je tožena stranka po Zakonu o javnih skladih oziroma prej po Zakonu o razvoju malega gospodarstva bila pristojna izdajati garancije, pa pritožbeno sodišče meni, da za odločitev prvostopenjskega sodišča ni relevanten. Določbe ZOR o (bančni) garanciji so relevantne le, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je šlo za garancijo "na prvi poziv" ali "brez ugovora", pri kateri obveznost garanta postane abstraktna, neodvisna od razmerja, za katerega garantira. Za tako garancijo pa očitno v obravnavanem primeru ni šlo, niti kaj takega tožena stranka ne zatrjuje. Kadar pa ne gre za garancijo "brez ugovora", ima garant podoben položaj kot porok, saj se nasproti beneficiarju zaveže za primer, da tretja oseba ne izpolni svoje obveznosti ob dospelosti (1. odst. 1083. čl. ZOR in 997. čl. ZOR). V čem bi bil torej pravni položaj tožene stranke kot garanta drugačen, kot njen položaj kot poroka, pa tožena stranka ne pove. Če je torej prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na 997. čl. ZOR namesto na 1083. čl. ZOR, to na pravilnost njegove odločitve ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s pogodbo o izdaji garancije izdala tudi garancijo in sicer z odložnim pogojem ustanovitve zastavne pravice na nepremičninah, parc. št. , vpisanih v vložku št. k.o.. Garancijska zaveza namreč izhaja iz 1. in 2. čl. pogodbe o izdaji garancije z naročnikom garancije, v katerih je točno določeno, komu tožena stranka jamči (torej kreditodajalcu - tožeči stranki) za katero obveznost jamči (po kreditni pogodbi št. KED 340/94 z dne 19.4.1994) in v kakšni višini (750.000,00 DEM glavnice v tolarski protivrednosti). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi morala sklenitvi pogodbe o izdaji garancije slediti tudi izdaja garancije, saj je le ta že inkorporirana v sami pogodbi. Za ugotovitev, da je bila garancija izdana z odložnim pogojem, da bo v korist tožene stranke ustanovljena zastavna pravica na nepremičninah, pa je prvostopenjsko sodišče imelo podlago v 3. odst. 5. čl. pogodbe in sklepu upravnega odbora tožene stranke z dne 13.5.1994 (priloga A3). S tem zaključkom je ob presoji navedenih listin prvostopenjsko sodišče implicitno odgovorilo na stališče tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za pogojno poroštvo (garancijo), pač pa za pogodbo oziroma dogovor o namevarani izdaji garancije. Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen.

Da kreditojemalec ni izpolnil pogoja tožene stranke za izdajo garancije, razvidnega iz sklepa njenega upravnega odbora z dne 13.5.1994, v katerem je bilo določeno zavarovanje za nepremičnino v vrednosti 1.125.000,00 DEM, pa tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni dokazala, čeprav je bilo na njej dokazno breme o tem dejstvu. Trditev o nezadostni vrednosti nepremičnine, ponujene v zastavo, pa je tožena stranka utemeljevala s predhodno že opisanimi hipotekami, kar pa glede na javnost zemljiškoknjižnih vpisov ne more biti utemeljen razlog za toženkino neizvedbo vpisa zastavne pravice na podlagi sklenjene zastavne pogodbe in sporazuma o zastavi z dne 20.6.1994 (priloga A11). Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen. Drugačno pritožbeno stališče ni pravilno.

Utemeljeno pa pritožnik prvostopenjskemu sodišču glede odločitve o teku zamudnih obresti očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev namreč oprlo na 277. čl. ZOR. Pritožbeno stališče, da gre za neobrazloženo sodbo glede teka zamudnih obresti, kar bi narekovalo razveljavitev sodbe, pritožbeno sodišče ne sprejema. Izpodbijano sodbo je v obrestnem delu mogoče preizkusiti, gre pa le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04, ki je, kolikor zadeva tek zamudnih obresti po 277. čl. ZOR, razveljavilo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po katerem se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Navedeno pomeni, da je za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, glede teka zamudnih obresti po uveljavitvi OZ (od 1.1.2002 dalje), treba uporabiti 376. čl. OZ,ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Drugače povedano: do 31.12.2001 je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti lahko dosegla in celo presegla glavnico. Po 1.1.2002 pa nadaljnjega teka takih obresti (ki so že dosegle ali celo presegle glavnico) ni mogoče več dovoliti glede na določilo 376. čl. ZOR. Pritožbeno sodišče je zato samo preverilo višino vtoževanih zamudnih obresti, nateklih do 31.12.2001 in ugotovilo, da so te do 31.12.2001 že presegle vtoževano in prisojeno glavnico. Izračun obresti je kot priloga sestavni del te odločbe. Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča RS in določilo 376. čl. OZ je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu glede teka zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 dalje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je pritožbi v tem delu ugodilo, tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od 1.1.2002 dalje pa zavrnilo.

Iz razlogov, navedenih zgoraj, pa je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), potem ko ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu ni našlo kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v delu glede teka zamudnih obresti, glede tega dela pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da je sama dolžna trpeti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 1.519,26 EUR.