Jedro

Ugotovljeno trpinčenje na delovnem mestu v letih 2016, 2017 in 2018, ki je bilo predmet pravnomočno končanega postopka Pd 94/2018, za presojo zakonitosti njene izredne odpovedi ne more biti relevantno. Tožnici je bilo s prisojeno odškodnino na podlagi 8. člena ZDR-1, ki jo je tožena stranka tudi plačala, dano zadoščenje, ki predstavlja kompenzacijo za kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in odpravo posledic ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče je pravilno presojalo in se tudi izčrpno opredelilo do ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, ki so trajala od septembra 2019 do podaje njene izredne odpovedi v marcu 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 31.100,00 EUR, odškodnine za čas odpovednega roka v višini 1.543,48 EUR, odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 100,00 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka), ter zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne 3.486,90 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo (in njeno dopolnitev) iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ji je bila s pravnomočno sodbo v predhodnem delovnem sporu prisojena odškodnina, ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka nad njo vršila mobing. Po prejemu te sodbe tožena stranka ni sprejela nobenega ukrepa za odpravo mobinga, temveč so se podobna ravnanja tožene stranke, ki predstavljajo nedovoljene pritiske, nadaljevala vse do njene odpovedi. Meni, da je že zato podan zakonski razlog za veljavno podajo izredne odpovedi na podlagi 8. alineje prvega odstavka ZDR-1 in je upravičena do odpravnine. V izvensodnem zahtevku je navedla več kot 4 primere oziroma ravnanja, ki predstavljajo nedovoljene pritiske na tožnico in trpinčenje, s katerimi pa se sodišče ni ukvarjalo, presojo primerov pa je opravilo zgolj na podlagi enostranskih navedb zaposlenih pri toženi stranki, ki so izvrševali mobing. Dejstvo, da se ji je A. A. za napako pri prijavi na izobraževanje opravičila, sodišče prve stopnje interpretira tako, da ne gre za objektivno neželeno ravnanje, vendar pa ni upoštevalo objektivnega dejstva, da se izobraževanja zaradi takšne napake ni udeležila in da se je podobno dogajalo tudi z večino ostalih izobraževanj, ki se jih je želela udeležiti, pa se jih ni smela. V oktobru 2019, ko je bila v bolniškem staležu, jo je tožena stranka v dveh primerih namerno neposredno izpostavila pred uporabniki CSD na način, da je v zapisniku zapisala, da za njeno odsotnost niso vedeli in da niso vedeli, da ima vabljeni stranki na predhodno svetovanje. Na kolegiju se je z njeno odsotnostjo in njenimi domnevnimi obveznostmi v zvezi z urejanjem nadomeščanja, intenzivno ukvarjal tudi celoten kolektiv pod vodstvom pomočnice direktorice tožene stranke. Vedno je pravočasno obvestila toženo stranko o svojih odsotnostih, za nadomeščanje pa bi v celoti morala poskrbeti tožena stranka in tam zaposleni, vsi odprti spisi in zadeve so bili tudi razvidni v sistemu B. in s tem neposredno dostopni vsem nadrejenim. Organizacija dela zaradi bolniške odsotnosti določenega delavca je v domeni delodajalca in ne delavca, kar predstavlja primer namernega šikaniranja, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Vztraja, da v zadevi C. C.-D. D. glede ukrepa odvzema otroka ni šlo za razhajanje strokovnih stališč, temveč za mobing na račun evidentnega neupoštevanja njenih strokovnih predlogov oziroma mnenj, ki je družinsko situacijo ocenila v skladu s svojim strokovnim znanjem, medtem ko je tožena stranka zahtevala, da slepo sledi navodilom. Na ta način je tožena stranka med drugim tudi spodkopavala njeno poklicno in profesionalno avtonomijo. Zadevo E. E.-F. F. izpostavlja kot primer ravnanja, katerega namen je bil prikazati tožnico kot strokovno nekompetentno pri vodenju postopkov. Sklicuje se na vsebino izpovedi priče F. F. ter izpostavlja, da je tudi sodni izvedenec klinični psiholog ugotovil enako, tj. da gre za problematiko odtujevanja otroka očetu s strani matere. Vse tri pritožbe, ki so jih vlagali uporabniki (F. F., E. E., G. G.), so inscenirane z namenom osebne in strokovne diskreditacije tožnice. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje določenih prič, ki jih je predlagala, zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Podana je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 224. in 229. členom ZPP ter po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o stroških je nepravilna, saj vloge tožene stranke po njeni drugi pripravljalni vlogi niso bile potrebne, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati kot potreben strošek. Sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe s posebnim sklepom, saj je utesnila svoj zahtevek v zadnji pripravljalni vlogi. Sodišču prve stopnje očita pristransko sojenje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do dogodkov, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Pd 94/2018. Tožnica ni uspela dokazati, da bi bila opisana napaka, ki jo je naredila A. A., zgolj prefinjen način zavrnitve izobraževanja. Prav tako ni dokazala, da so obstajali tudi drugi primeri, ko so ji bile zavrnjene prošnje za izobraževanje. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z domnevnim neposrednim izpostavljanjem tožnice uporabnikom sprejelo prepričljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bil na kolegiju sklenjen zgolj dogovor, kakšno naj bo javljanje zaposlenih v primeru odsotnosti z dela, tožnica pa izrecno ni bila navedena v nobenem delu zapisnika. Ne drži, da ni spoštovala tožničinega strokovnega mnenja v zadevi C. C.-D. D., šlo je za razhajanje stališč v delovnem kolektivu. Takšno postopanje direktorice je bilo odobreno tudi s strani socialne inšpekcije. Tožnici je bila zadeva odvzeta zaradi njene prošnje po razrešitvi kot nosilke zadeve. Tožnica se v pritožbi sklicuje zgolj na njeno subjektivno videnje zadeve F. F.-E. E. in neutemeljeno trdi, da jo je poskušala prikazati kot strokovno nekompetentno. Tožnica ni imela nobene pristojnosti za pisanje mnenja, zato je jasno, da ni postopala v okviru svojih zakonskih pooblastil. Glede na podani pritožbi tako s strani očeta kot matere, se je direktorica do očitkov pritožb morala opredeliti, sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da se je opredelila na nevtralen način. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je argumentirano in natančno opredelilo do vseh dejstev, ki so v tem postopku bistvena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo zato lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožnica v pritožbi določno navesti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, ter glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus te kršitve ni mogoč.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge tožnice in iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti relativna bistvena kršitev določb 229. in 224. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP in na zadnjem naroku za glavno obravnavo pojasnilo, da dokazov, ki jih je tožnica predlagala v vlogi, vloženi na tem naroku (zaslišanje H. H. in I. I.), zaradi prekluzije ne bo upoštevalo, saj ni izkazala, zakaj teh dokazov ni mogla predlagati do prvega naroka (tretji odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo nepotrebno zaslišanje tožničinih sorodnic J. J. in K. K. v zvezi z mobingom oziroma dogodki na delovnem mestu, saj bi o tem vedeli izpovedati zgolj posredno, na podlagi pripovedovanj tožnice, pri čemer je v zvezi z dogajanjem na delovnem mestu zaslišalo že tožnico, zakonito zastopnico tožene stranke in ostale neposredno vpletene priče. Iz enakega razloga sta bili tudi njuni pisni izjavi nepotrebni, zato ju sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Glede na pravilen prvostopenjski zaključek, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in ni predstavljalo trpinčenja na delovnem mestu, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov, predlaganih v zvezi z duševnimi bolečinami in višino odškodnine (zaslišanje izvedenca dr. L. L., osebne zdravnice dr. M. M. in sorodnic tožnice).

8. Pritožba z navajanjem, da sodišče prve stopnje glede spremembe tožbe, ko je tožnica v zadnji pripravljalni vlogi utesnila svoj zahtevek, ni odločilo s posebnim sklepom, zmotno očita bistveno kršitev določb postopka. Navedeno ne predstavlja spremembe tožbe, temveč gre za delni umik tožbe, za kar pa je potrebna privolitev tožene stranke. Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo izhaja, da se tožena stranka z delnim umikom ni strinjala, posledično sodišče prve stopnje pravilno ni izdalo sklepa o delni ustavitvi postopka.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožničinih denarnih zahtevkov iz naslova podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanih nedopustnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi predstavljala trpinčenje na delovnem mestu v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami).

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo s sodbo opr. št. Pd 94/2018 z dne 18. 9. 2019 (delno) ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 3.000 EUR, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sodbo opr. št. Pdp 1/2020 z dne 2. 6. 2020 pritožbi strank zavrnilo in sodbo opr. št. Pd 94/2018 potrdilo. Tožnica je 12. 3. 2020 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Po teh določbah lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR-1 oziroma ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1. 11. Ugotovljeno trpinčenje na delovnem mestu v letih 2016, 2017 in 2018, ki je bilo predmet pravnomočno končanega postopka Pd 94/2018, za presojo zakonitosti njene izredne odpovedi ne more biti relevantno. Tožnici je bilo s prisojeno odškodnino na podlagi 8. člena ZDR-1, ki jo je tožena stranka tudi plačala (prva pripravljalna vloga tožene stranke z dne 18. 1. 2022 na list. št. 78), dano zadoščenje, ki predstavlja kompenzacijo za kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu in odpravo posledic ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Glede na navedeno sodišče prve stopnje predhodnih ravnanj tožene stranke, ki so predstavljala mobing in jih je tožnica v izvensodnem pozivu in v tožbi prav tako navajala kot razlog za izredno odpoved, utemeljeno ni upoštevalo in presojalo, saj so ta del že pravnomočno zaključenega postopka. Pravilno je presojalo in se tudi izčrpno opredelilo do ravnanj trpinčenja na delovnem mestu, ki so trajala od septembra 2019 do podaje njene izredne odpovedi v marcu 2020. Pritožbeni očitki v zvezi s tem zato niso utemeljeni.

12. Iz enakih razlogov se tožnica s pritožbenim navajanjem, da tožena stranka po izdaji navedene prvostopenjske sodbe ni sprejela ukrepov za preprečitev mobinga, temveč je s tovrstnimi ravnanji nadaljevala, neutemeljeno zavzema za to, da sodišču prve stopnje zaradi že ugotovljene odškodninske odgovornosti tožene stranke za kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu ni bilo treba presojati nadaljnjih oziroma novih primerov mobinga.

13. Izpodbijana sodba ne temelji na selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da upošteva izključno navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih ravnanj, ki jih je tožnica zatrjevala kot mobing, in vseh izvedenih dokazov (listine ter izpovedi tožnice, direktorice tožene stranke in zaslišanih prič) ter zaključilo, da očitana nedopustna ravnanja tožene stranke ne predstavljajo ravnanj trpinčenja na delovnem mestu. Pri tem ni upoštevalo le izpovedi direktorice tožene stranke, temveč je sprejelo skrbno, vestno in prepričljivo dokazno oceno, ki ne sledi zgolj vidikom tožene stranke. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje dejstva ugotavljalo v smeri, da je tožnica tista, ki je „kriva“ za celotno stanje. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pavšalen pritožbeni očitek o pristranskem prvostopenjskem sojenju in o kršitvi pravic iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami) ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost tožničinih očitkov, da ji iz škodoželjnosti ni bila omogočena udeležba na seminarju „N.“. Obširno je pojasnilo, zakaj je v tem delu sledilo izpovedi A. A. Pravilno je zaključilo, da se je pomočnica direktorice A. A. tožnici za storjeno napako, ko je sken podpisane prijavnice pozabila poslati na zahtevan naslov, opravičila, nenamerno napako pa je skušala popraviti in jo želela naknadno prijaviti na navedeno izobraževanje, kar pa ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje ne utemeljuje zaključka o trpinčenju tožnice na delovnem mestu ali o neenakem obravnavanju tožnice, pa čeprav se v posledici te napake tožnica izobraževanja ni udeležila. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu vztrajanju, da je opisani primer zgolj eden od prefinjenih načinov postopanja tožene stranke, da je tožnici onemogočila udeležbo na izobraževanjih, še posebej ob dejstvu, da je tožnica sama izpovedala, da se je izobraževanj sicer udeleževala, vendar je bilo zanjo moteče dejstvo, da so ji bila zavrnjena izobraževanja s področja psihologije. Pritožbene navedbe, da se je podobno dogajalo tudi z večino ostalih izobraževanj, ki se jih je tožnica želela udeležiti, pa se jih ni mogla oziroma smela, ter da je tožena stranka na kasnejše seminarje sploh ni povabila, medtem ko so drugi zaposleni na izobraževanja množično hodili, so pavšalne in nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku.

15. To, da tožnici niso bila odobrena izobraževanja s področja psihologije, ker pri toženi stranki kljub takšni strokovni izobrazbi ni opravljala takšnega dela, prav tako ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu, kot tudi ne neenake obravnave. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč tožena stranka spodbujala udeležbo svojih zaposlenih na izobraževanjih, glede na omejenost finančnih sredstev, namenjenih izobraževanju, pa je življenjsko sprejemljivo, da je prednost dajala tistim izobraževanjem, ki so spadala na področja njihovega dela.

16. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v zapisnikih zapisana pojasnila uporabnikom, ki so 9. 10. 2019 vabljeni neuspešno prišli k toženi stranki na predhodno svetovanje, ne predstavljajo namernega izpostavljanja tožnice pred njimi, s tem pa tudi ne graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja, usmerjenega proti tožnici. Zapis „da za odsotnost tožnice niso vedeli ter da niso vedeli, da ima vabljeni stranki na predhodno svetovanje“, kljub temu, da je deloma netočen, saj je po pravilni prvostopenjski ugotovitvi tožnica ob nastopu bolniškega staleža svojo odsotnost sporočila v glavno pisarno, kvečjemu slabo luč meče na toženo stranko in pred uporabniki izpostavlja slabo organizacijo dela tožene stranke, ne tožnice. Iz citiranega pojasnila izhaja neseznanjenost tožene stranke z razpisanimi termini za predhodna svetovanja in vabljenimi uporabniki v primeru odsotnosti strokovnih delavcev, vendar pa očitna neurejenost notranje organizacije dela v primeru odsotnosti strokovnih delavcev ne pomeni namernega šikaniranja tožnice v času njene bolniške odsotnosti, kot zmotno z obširnimi navedbami poudarja pritožba.

17. Pritožbeno navajanje, da se je na kolegiju 17. 10. 2019 celoten kolektiv pod vodstvom pomočnice direktorice ukvarjal s tožničino odsotnostjo in njeno obveznostjo glede urejanja nadomeščanja, nima podlage v izvedenih dokazih in zaključkih sodišča prve stopnje. Tudi glede na to, da tožnica v zapisniku kolegija ni bila poimensko izpostavljena, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so pri toženi stranki tematiko javljanja odsotnosti obravnavali le na splošno, dogovor glede obveščanja tistega strokovnega delavca, ki nadomešča, o nujnih odprtih zadevah in vabljenih uporabnikih pa so sprejeli zaradi preprečitve tovrstnih zapletov z razpisanimi termini v prihodnje, in ne z namenom trpinčenja tožnice. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica v marcu 2020 pomočnici direktorice in v glavno pisarno tožene stranke poslala e-sporočilo z obvestilom, da je do nadaljnjega odsotna zaradi bolezni, da se vsi spisi nahajajo v odklenjenem predalniku, potek obravnav v posameznih zadevah pa je razviden iz spisov in programa B., ni bistveno za zaključek, da v zvezi s tem zatrjevanim ravnanjem, niso podani elementi trpinčenja na delovnem mestu.

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je šlo v zadevi C. C.-D. D. za šikaniranje na račun neupoštevanja njenih strokovnih predlogov in mnenj. S pritožbenim navajanjem, da se je v konkretni zadevi stališče tožnice, ki se je zavzemala za to, da se otroka staršem ne odvzame, razlikovalo od stališča ostalih članov multidisciplinarnega tima, ki so predlagali odvzem otroka, pravzaprav tožnica sama priznava dejstvo, da je šlo za razhajanje strokovnih stališč, kar pa ne zadostuje za zaključek o nedopustnem oziroma graje vrednem ali negativnem ravnanju tožene stranke proti tožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s strani direktorice tožene stranke podane pisne in obrazložene usmeritve za nadaljnje delo, v katerih je nevtralno in ob upoštevanju največje otrokove koristi predstavila razloge za sprejem drugačnega ukrepa, kot ga je predlagala tožnica, ne predstavljajo niti odvzema avtonomije niti pritiska na tožnico, ki bi bilo protipravno, zlasti ker je šlo za enkratni dogodek. Ker gre za vprašanje stroke, za odločitev ni bistveno, zakaj je tožnica nasprotovala ukrepu odvzema otroka, in kaj je na koncu predlagal multidisciplinarni tim, zato pritožbeni očitek napačnega povzemanja sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni utemeljen. Ker je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica v e-sporočilu sama predlagala, da se postavi drugo nosilko zadeve, saj se z usmeritvami ni strinjala, ravnanja tožene stranke, tj. odvzem spisa tožnici in blokada zadeve v programu B., ni mogoče opredeliti kot spodkopavanja tožničine strokovne avtonomije v smislu trpinčenja na delovnem mestu.

19. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje izvedeni dokazi prav tako ne potrjujejo tožničinih očitkov, da je tožena stranka v zadevi F. F.-E. E. uporabnike seznanjala z njenimi napakami pri delu, s čimer jo je diskreditirala. Iz prvostopenjskih ugotovitev, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da sta uporabnika (nekdanja partnerja), s katerima je tožnica 24. 2. 2020 opravila razgovor v okviru predhodnega svetovanja glede spremembe stikov z otrokom, podala vsak svojo pritožbo, v kateri sta izrazila kritike glede vodenja njihovega primera. Oče F. F. v zvezi z neseznanjenostjo z njihovim primerom ter nestrokovnim in arogantnim obnašanjem pomočnice direktorice, mati E. E. pa glede neprejema vabila na predhodno svetovanje v zakonsko določenem roku ter podlage za izdajo mnenja, ki ga je pripravila tožnica. Običajno in logično je, da se je direktorica, ki vodi in predstavlja toženo stranko, morala odzvati in uporabnikoma, ki sta se pritožila, podati odgovore, iz vsebine katerih po pravilni oceni sodišča prve stopnje nikakor ne izhaja diskreditiranje tožnice in njenega dela, zato ne gre za graje vredno ravnanje proti tožnici.

20. Zmotno je pritožbeno navajanje, da je tožnica poročilo in mnenje v navedeni zadevi pripravila na podlagi 7. člena Pravilnika o izvajanju predhodnega svetovanja (Ur. l. RS, št. 21/19, v nadaljevanju: Pravilnik). Niti ta določba niti določba 204. člena Družinskega zakonika (DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami) namreč ne predvidevata, da bi strokovni delavec po opravljenem predhodnem svetovanju pripravil mnenje, temveč le zapisnik o poteku, ugotovitvah in dogovorih predhodnega svetovanja (10. člen Pravilnika). Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela pravne podlage podati mnenje o zadevi, kot tudi da tožnica uporabnikoma vabila na predhodno svetovanje ni poslala v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 204. člena DZ, 3. člen Pravilnika). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji, da kljub temu, da je bilo tožničino postopanje v tej zadevi v nasprotju z omenjenimi določbami, ji tožena stranka teh napak ni očitala, temveč se je v dopisih do njih opredelila na nevtralen način. Razumljivo je, da jih ni mogla zanikati, kar pa ne pomeni, da jo je pred uporabniki poskušala prikazati kot strokovno nekompetentno.

21. Nebistveno za odločitev je pritožbeno sklicevanje na izpoved priče F. F., iz katere izhaja, da je prejel anonimno pismo, v katerem je bila e-pošta med pomočnico direktorice tožene stranke in njegovo nekdanjo partnerko, ko so se dogovarjali, kaj bo v njihovem primeru, ter da je sodni izvedenec klinični psiholog v postopku na družinskem sodišču ugotovil enako kot tožnica, da gre za problematiko odtujevanja otroka očetu s strani matere. Sodišče se v tem postopku, kot pojasnjeno, ne spušča v presojo pravilnosti tovrstnih strokovnih vprašanj s področja dela pravdnih strank.

22. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zadevo vloge za posvojitev uporabnice G. G. Pritožba, v kateri je uporabnica tožnici očitala nestrokovno delo, je bila vložena pet mesecev po prenehanju delovnega razmerja med strankama, poleg tega pa gre za očitke uporabnice in ne tožene stranke, zato v zvezi s tem ni mogoče govoriti o trpinčenju na delovnem mestu, za katerega bi odgovarjala tožena stranka. Sploh pa tožnica tega primera ni navajala kot primer mobinga pri toženki, temveč ga je tožena stranka izpostavila kot primer nezadovoljstva uporabnikov nad delom tožnice. Za izvajanje dokazov v tej smeri tako ni bilo potrebe.

23. Sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za dokazane tožničine navedbe, da je bila s strani tožene stranke trpinčena z nesorazmernim in nadpovprečnim dodeljevanjem zadev, zaradi česar je prihajalo do zaostankov in urgenc sodišča. Ugotovilo je, da so bile tožnici in strokovni delavki O. O., zadolženi za isto delovno področje, zadeve dodeljene v razmerju 1:1, pri tem pa je bilo upoštevano, da je tožnica zaradi bolniškega staleža delala le po 4 ure, zato se ji je dodeljevalo pol manj. Poleg tega je ugotovilo, da ji je bilo prihranjeno administrativno delo, saj je njene zadeve v program B. vnašal sekretar P. P. 24. Ker tožnica ni bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu oziroma neenake obravnave, za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni bilo zakonitega razloga. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot neutemeljene zavrnilo vse denarne zahtevke iz tega naslova in iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

25. Pravilna je tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožnica, ki s tožbo ni uspela, toženi stranki na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Pritožba v ničemer ne navaja razlogov, zakaj šteje, da so bile pripravljalne vloge tožene stranke nepotrebne in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ne more preizkusiti. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da ima tožnica nizek dohodek, ne vpliva na njeno dolžnost povrnitve potrebnih stroškov nasprotni stranki, ki je v sporu uspela. Vsaka stranka, ki se spusti v spor, mora namreč ob neuspehu s takšnimi stroški računati.

26. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.1

27. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (875 točk) in 2 % materialnih stroškov (17,5 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 653,31 EUR.

1 Npr. sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017.