Jedro

Tožnica izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici za čas od 9. 4. 2018 do dneva pravnomočnosti sodbe obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016, ter ji izplačati neto zneske razlik, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na davke in prispevke, zavrže ter da je toženka, ki krije sama svoje stroške postopka, tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 671,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče ni v celoti rešilo razmerja med strankama glede vrnitve na delo. Med strankama je v teku še en spor (Pd 81/2020). Glede na nezakonitost odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi bi morala toženka tožnico pozvati nazaj na delo za 70 % delovnega časa. Zahtevo za vrnitev na delo je podala v vlogi z dne 14. 1. 2020. 3. Pritožba ni dovoljena.

4. Tožnica izpodbija sodbo, s katero je sodišče njenemu zahtevku za izplačilo razlike v plači ugodilo, kar pomeni, da za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa. Iz pritožbenih navedb sicer izhaja, da se zavzema za vrnitev na delo za 70 % delovnega časa, vendar pa tožnica takšnega zahtevka v vlogi z dne 14. 1. 2020, v kateri je podala zgolj navedbe v zvezi s predmetnim sporom in sporom Pd 81/2020, ni postavila, zato reintegracijski zahtevek ni bil predmet odločanja v tej pravdi, sodišče pa je odločilo o vseh postavljenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 650/2019 pojasnilo, da tožnica neutemeljeno navaja, da ni bilo odločeno o vrnitvi na delo, saj to ni bilo predmet tega spora, kar nenazadnje logično izhaja tudi iz postavljenega reparacijskega zahtevka, ki ga je tožnica omejila z dnem pravnomočnosti sodbe. Tožnica torej izpodbija odločitev, ki je sodba ne vsebuje, neobstoječe odločitve pa z rednimi pravnimi sredstvi ni možno izpodbijati (II Ips 177/2015).

5. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).

6. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).