Jedro

10% zaostajanje pri plači zaradi neustrezne smeri izobrazbe ne pomeni neustavnega posega v tožnikov položaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ki je med drugim zahteval, da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od novembra 2001 do januarja 2004 ter od septembra 2004 dalje, obračunati bruto zneske razlike v plači zaradi neutemeljenega odbitka 10 % pri plači na račun neustrezne izobrazbe (kot učitelj klavirja ima tožnik pridobljeno visokošolsko izobrazbo neustrezne smeri – smer ogle) ter izplačati neto razlike v plači iz navedenega naslova, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov.

2. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se revizija glede znižanja plače po 14. členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ - Ur. l. RS, št. 16/92) dopusti, saj gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

3. Tožnik je zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) pred sodiščem prve in druge stopnje, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in se je zgolj pavšalno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-187/05, ki s predmetno zadevo nima neposredne zveze ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 332/2007. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče zahtevek tožnika na plačilo razlike v plači v višini 10 % zavrnilo. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do večine pritožbenih navedb v delu, ki je predmet revizije, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do bistvene navedbe tožnika, da je ta ob sklenitvi delovnega razmerja za učitelja klavirja in še vsaj 10 let po tem, po veljavnih predpisih izpolnjeval pogoje za učitelja klavirja v glasbeni šoli. Zato je izpodbijana sodba v tem delu brez razlogov. Glede zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je določba 14. člena ZPDJVZ neustavna, če se jo razume tako, da velja tudi za tiste učitelje, ki so pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96) izpolnjevali pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela v glasbeni šoli po prejšnjih predpisih in imajo v skladu s 146. členom ZOFVI pravico opravljati vzgojno-izobraževalno delo tudi po uveljavitvi tega zakona ter izpolnjujejo pogoj strokovne izobrazbe. V tem smislu je 14. člen ZPDJVZ v nasprotju z načelom zaupanja v pravo ter v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, s čimer je podana kršitev 2. ter 14. in 22. člena Ustave RS. Spreminja namreč zakonsko ureditev, oziroma ne varuje pričakovanih pravic posameznikov, temveč arbitrarno in nesorazmerno omejuje možnost ohranitve obstoječega položaja, čeprav se narava tožnikovega dela ni v ničemer spremenila.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ni utemeljen. Obrazložitev sodišča tudi ne temelji na pavšalnem sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-187/05 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 332/2007, saj s sklicevanjem na ti dve odločbi sodišče zgolj dodatno dopolni in utemelji svojo obrazložitev.

8. Trditev, da se sodišče (tako prve kot druge stopnje) ni opredelilo do vseh navedb stranke, sodi med bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka oziroma iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Trditev tožnika, da se sodišče ni opredelilo do navedb, v zvezi s tem, da je izpolnjeval pogoje za učitelja klavirja ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in še najmanj 10 let po tem, ni utemeljena. Za bistveno je štelo, da na podlagi veljavne zakonodaje, konkretno 95. člena ZOFVI, Odredbe o smeri strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti učitelji, korepetitorji in knjižničarji v glasbenih šolah (Ur. l. RS, št. 43/2000) in 14. člena ZPDJVZ, tožniku pripada 90 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerega je razporejen, ker nima strokovne izobrazbe, določene z zakonom, vzgojno izobraževalnim programom ali splošnim aktom. Na tak način je sodišče posredno odgovorilo tudi na tožnikove navedbe o predhodnem izpolnjevanju pogojev. Glede na navedeno uporabo materialnega prava ni bilo odločilno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za učitelja klavirja ob zaposlitvi in še 10 let po njej (torej še pred uveljavitvijo nove zakonodaje).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno

10. 14. člen ZPDJVZ v 2. odstavku določa, da delavcu, ki nima strokovne izobrazbe, določene z zakonom, vzgojnoizobraževalnim programom ali splošnim aktom za delovno mesto na katero je razporejen, pripada 90 % osnovne plače, določene za to delovno mesto.

11. V skladu z 2. členom Ustave RS ima vsakdo pravico zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakovanja. Navedeno načelo zagotavlja, da država posameznega položaja ne bo poslabšala brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Razlog (oziroma javni interes), ki je narekoval dvig stopnje in ustrezno smer zahtevane stopnje izobrazbe v glasbenih šolah, je dvig kvalitete poučevanja, zaradi česar je iz tega vidika poseg zakona v obstoječe pravne položaje upravičen. Odločitve Ustavnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnik, niso primerljive z obravnavano zadevo. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-108/05 je šlo za to, da davčni inšpektorji, ki si v določenem roku niso pridobili določene izobrazbe v skladu z novo zakonodajo, niso mogli več opravljati svojega poklica. Podobna situacija je bila obravnavana tudi v odločbi št. U-I-19/05 (sodniki za prekrške). Ustavno sodišče je odločilo, da mora zakonodajalec prizadetim omogočiti dovolj dolg rok, v katerem si bodo lahko pridobili ustrezno izobrazbo oziroma urediti prehodno ureditev. V teh dveh primerih je šlo za maksimalen poseg v obstoječi pravni položaj posameznikov – posledica je bila namreč prenehanje nadaljnjega opravljanja poklica. Tudi v tretji odločbi Ustavnega sodišča (U-I-19/05), ki jo navaja tožnik, gre za maksimalen poseg v obstoječi položaj, namreč za odvzem pravice tujcem, ki so ob vložitvi vloge izpolnjevali pogoje po prejšnjih predpisih, za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. V vseh navedenih primerih gre za tako intenziven poseg v pravne položaje posameznikov, da je posledica neizpolnjevanja novih pogojev popolna izguba tega položaja. V konkretnem primeru pa tožnik svojega položaja ni izgubil, niti mu ta posledica ni grozila. Gre torej za neprimerljivo situacijo, saj je poseg v obstoječi pravni položaj tožnika neprimerno manj intenziven – pripada mu 90 % in ne 100 % osnovne plače določene za delovno mesto, na katerega je razporejen. Tožnik ni bil z ničemer onemogočen, da si pridobi ustrezno dodatno izobrazbo, izrecno predpisano za učitelja klavirja, poleg tega pa ni (bil) omejen z rokom, v katerem mora to storiti, pod grožnjo prenehanja delovnega razmerja. Zato 10 % zaostajanje pri plači zaradi neustrezne smeri izobrazbe ne pomeni neustavnega posega v tožnikov položaj.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker tožena stranka z odgovorom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.