Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC sodba Cp 496/2014

ECLI:SI:VSCE:2015:CP.496.2014 Civilni oddelek

odškodnina za nepremoženjsko škodo poškodba mezinca na roki huda telesna poškodba
Višje sodišče v Celju
8. januar 2015

Povzetek

Sodba se nanaša na odškodninsko odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 5.500,00 EUR, vendar se je tožnik pritožil, da je odškodnina prenizka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in zvišalo odškodnino na 8.500,00 EUR, pri čemer je upoštevalo težo telesnih poškodb, trajanje bolečin in psihične posledice zaradi skaženosti. Sodišče je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in potrdilo odločitev o pravdnih stroških.
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodoSodba se nanaša na določitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi delovne nezgode.
  • Utemeljenost pritožbe glede višine odškodnineTožnik se pritožuje, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti.
  • Psihične bolečine zaradi skaženostiSodba obravnava tudi odškodnino za psihične bolečine zaradi skaženosti, ki jo je tožnik utrpel zaradi brazgotin.
  • Zmanjšanje življenjske aktivnostiSodba se ukvarja z vprašanjem, kako poškodba vpliva na tožnikovo življenjsko aktivnost in delovno zmožnost.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožniku pripada pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 8.500,00 EUR,

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: “1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.022,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 9. 2013 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.500,00 EUR, ki tečejo od 23. 2. 2013 do 9. 3. 2013, višji tožbeni zahtevek se skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne, v še preostalem delu, pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.648,86 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude plačila pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 333,96 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, katero je tožnik zadobil v delovni nezgodi dne 27. 3. 2012, ko se je poškodoval pri delu kot delavec družbe T. d.o.o., ki je imelo na dan škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti in ker temelj zahtevka ni bil sporen, je nato sodišče prve stopnje prisodilo tožniku pravično denarno odškodnino. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel telesno poškodbo v obliki prerezanja globoke in povrhnje kite fleksorja mezinca leve roke in prerezanja vej povrhnjega ulnarnega živca za mezinec leve roke (veje na zunanji in notranji strani). Po sodno medicinskih kriterijih je tožnik utrpel poškodbo, ki predstavlja težko (hudo) telesno poškodbo. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel tako fizične bolečine kot tudi neugodnosti zdravljenja in je tožniku od zahtevanih 4.500,00 EUR prisodilo 3.000,00 EUR, za strah je zahteval 1.500,00 EUR, sodišče je prisodilo 500,00 EUR, za skaženost je zahtevek v znesku 1.000,00 EUR zavrnilo, za psihične bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je od zneska 7.000,00 EUR tožniku prisodilo 2.000,00 EUR. Skupaj mu je tako prisodilo pravično denarno odškodnino v znesku 5.500,00 EUR, ker pa je tožena stranka dne 9. 3. 2013 plačala celotno odškodnino v znesku 5.500,00 EUR, tako tožniku pripadajo le še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dneva vložitve zahtevka pri toženi stranki, od dne 23. 2. 2014 do dneva plačila, to je do 9. 3. 2013. Višji tožbeni zahtevek je zato zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje dalo preveliki poudarek mnenju izvedenca, premalo pa je upoštevalo subjektivni odnos ali v konkretnem primeru resnično izpoved tožnika brez zmesi pretiravanja, da bi dosegel čim boljšo odškodnino, saj je potrebno po mnenju pritožbe oceniti v okviru odškodnine tudi doživetja posameznika, saj različni oškodovanci, isto poškodbo čutijo različno in nanjo različno reagirajo in imajo različne občutke, ti občutki pa so tudi odvisni od starosti posameznika. Tožnik poudarja, da je kot oškodovanec ob nezgodi bil star šele 20 let in je sodišče to dejstvo pri posameznih postavkah v celoti zanemarilo, zato je zmotno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ. Zato je glede prestanih in bodočih telesnih bolečin sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik utrpel zelo hudo telesno poškodbo s trajnimi posledicami, katere pa sodišče hipotetično ugotavlja, da se ne bodo povečale. Iz izpodbijane sodbe sicer ni mogoče natančno razbrati obdobja trajanja hudih telesnih bolečin, zmerno hudih bolečin ter občasnih oziroma blagih telesnih bolečin, vendar pa sodba ugotavlja, da se bodo pri tožniku občasne bolečine pojavljale tudi v bodoče, to je dejansko vse življenje tožnika, le-te pa bodo postale vse izrazitejše ob dejstvu, da so trajne. Sodišče tudi ni dalo dovolj poudarka dejstvu, da je tožnik trpel številne neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da jemanje analgetikov pri tožniku ni privedlo do nastanka odvisnosti, je to povsem hipotetični zaključek sodišča. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova strahu. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je skupno trajal strah tri tedne, kar ni v skladu s samim dejanskim stanjem. Kajti nedvomno je, da se tožnikovo stanje po opravljenih terapijah ni izboljšalo, zaradi tega je bil ponovno hospitaliziran. Zaskrbljenost za zdravje je pri tožniku trajala najmanj od zaključka ponovne hospitalizacije in ne le tri tedne, sodišče pa v tej zvezi tudi ni ugotavljalo intenziteto strahu. Tudi zaradi starosti tožnika, je bila zaskrbljenost pri tožniku še toliko bolj intenzivna. Nadalje podaja pritožbo glede zavrnitve zahtevka iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče pri tem ni upoštevalo dejstva, da so brazgotine pri oškodovancu starem 20 let izjemno neprijetne, izredne in vzbujajo neprijetne poglede in radovednost, kar je tožnik ob svoji izpovedbi tudi dovolj nazorno opisal. Ker pa je bil oškodovanec ob škodnem dogodku star 20 let, pa zato ni mogoče govoriti le o kozmetičnem defektu, še posebej iz reakcij tako okolice, kakor tudi samega tožnika. Dejstvo, da sodišče dejansko svetuje tožniku, da naj nosi dolge rokave oziroma drži roko tako, da se brazgotina ne bo videla, pa že glede tega sama izpodbijana sodba dovolj jasno nakazuje, da gre v konkretnem primeru za skaženost v vseh svojih posledicah, vključno s psihično prizadetostjo tožnika. Zato bi moralo sodišče prve stopnje temu zahtevku v celoti ugoditi. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tej zvezi je tožnik podal povsem pošteno, nepristransko in verodostojno izpoved in je povedal na katerih področjih ima sedaj težave, oziroma je njegova aktivnost onemogoča zaradi posledic poškodb roke. Sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, težave pa se kažejo z nekoliko slabšim stiskom prstov in bolečinami pri težkih in sunkovitih opravilih. Sodišče tudi ne bi smelo delati primerjave tožnika s profesionalnimi športniki, saj fizioterapije pri tožniku niso imele pričakovanega uspeha in se je zato moral tudi ponovno hospitalizirati. Tožnik, ki ni profesionalni športnik, nima na razpolago uslug profesionalnih trenerjev in drugih akterjev v športu, da bi se njegovo stanje bistveno izboljšalo. Zdravljenje je bilo zaključeno v fazi rehabilitacij, od takrat pa so posledice poškodbe pri tožniku nespremenjene. Napačna je tudi odločitev glede stroškov, nastalih na prvi stopnji. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se že prisojena odškodnina zviša še za 8.000,00 EUR in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

5. V celoti je utemeljena pritožba glede navedb, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v prenizkem znesku prisodilo odškodnino v znesku 3.000,00 EUR iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja in je višji tožbeni zahtevek za 1.500,00 EUR, neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel prerezanje globoke in povrhnje kite fleksorja mezinca leve roke in prerezanje vej povhrnjega ulnarnega živca za mezinec leve roke (veje na zunanji in notranji strani), po sodno medicinskih kriterijih, utrpele poškodbe predstavljajo pri tožniku težko (hudo) telesno poškodbo. Že ta ugotovitev kaže na dejstvo, da je v primeru nastanka težkih - hudih telesnih poškodb potrebno prisoditi višjo denarno odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dalo premajhen poudarek dejstvu, da je tožnik trpel cel spekter bolečin, tako od hudih pa do lažjih bolečin, ki so trajale ves čas zdravljenja in da se je tožnik nahajal v staležu bolnih štiri mesece. Tožnik je trpel tudi številne neugodnosti, utrpel je operacijo, se je tudi hospitalno zdravil, šest tednov je nosil posebno opornico. Še zlasti pa je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo dejstvo, da bodo pri tožniku ostale lažje bolečine, ki so mu bodo v levi roki pojavljale tudi kasneje in se bodo lahko pojavljale tudi še v bodoče v povezavi z določenimi težkimi obremenitvami leve roke, in sicer pri dvigovanju oziroma nošnji zelo težkih bremen, pri sunkovitih gibih npr. pri metih ali pri delih v klimatsko neugodnih pogojih, kot so mraz in vročina. Tožnik pa je po poklicu avtomehanik. Ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, tako po zaključku sodišča druge stopnje tožniku pripada pravična denarna odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti zdravljenja v celotnem znesku 4.500,00 EUR.

6. Prav tako je upravičena pritožba v zvezi s prisojo odškodnine iz naslova strahu, katere je po zaključku sodišča druge stopnje sodišče prisodilo v premajhnem znesku, ker je prisodilo odškodnino le v znesku 500,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje premajhno mero posvetilo dejstvu, da je tožnik sam izpovedal, da se je ob škodnem dogodku hudo prestrašil, bil je v šoku, ni vedel ali mu je odrezalo celo roko ali ne, ker mu je takoj začela mrtveti in je ni čutil. To je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je ugotovil, da je tožnik utrpel v času poškodbe kratkotrajen primarni strah srednje do močne intenzivnosti, zaradi prerezane kite in živca in zaradi potrebe po operativnem posegu ter glede na kasnejši in neugoden potek rehabilitacije, ko je moral obiskovati fizikalno terapijo v bolnišnici je bil nato zaskrbljen za svoje zdravljenje oziroma izid, kar vse predstavlja pojav in obstoj sekundarnega strahu, ki je pri tožniku trajal tri tedne. Glede na ugotovitve izvedenca in glede na izpoved tožnika, da se je ob škodnem dogodku hudo prestrašil, tako tožniku pripada pravična denarna odškodnina iz naslova strahu v znesku 1.000,00 EUR.

7. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti, kot na to opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tako objektivni kot subjektivni kriterij za obstoj psihičnih bolečin pri tožniku zaradi izkaženosti. Sodišče prve stopnje se je samo prepričalo, da ima tožnik brazgotino na podlahtnici, ki je temno vijoličaste barve, na dlani nekoliko svetlejšo in vidno, tožnik je sam izpovedal, da ga ta brazgotina moti le v kolikor lahko nosi dolge rokave, da jo lahko nekoliko zakrije, poleti pa se to ne da in kamorkoli gre, ga ljudje sprašujejo kaj je počel in mu ni ravno prijetno to razlagati. Z brazgotino ima težave, saj se mu poleti poti, pozimi pa je brazgotina vijolične barve, mezinec pa ima hladen. Zaradi tega duševno trpi in se ne počuti v redu. Tudi sam izvedenec je ugotovil obstoj pri tožniku, od blizu vidno brazgotino v področju levega zapestja in dlani, izvedenec je ugotovil, da obe brazgotini predstavljata kozmetsko spremenjenost. Ker je tako podan objektiven znak skaženosti, kot ga je ugotovilo samo sodišče in celo zapisalo, da se tožnik lahko temu izogne z nošenjem dolgih rokavov oziroma rokavice in ker je tožnik izkazal tudi subjektivni element, to je psihične bolečine zaradi nastanka brazgotine, zato tožniku ob uporabi določbe 179 OZ, pripada odškodnina zaradi psihičnih bolečin zaradi skaženosti v zahtevanem znesku 1.000,00 EUR. Pri tem je potrebno upoštevati še dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star 20 let in da bo tako te psihične bolečine trpel še celo življenjsko obdobje, katero je še pred njim, glede na pričakovano doživetje (člen 182 OZ).

8. Neutemeljena pa je pritožba v zvezi s prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da bodo pri tožniku zaradi posledic poškodbe ostale trajne posledice poškodbe, vendar v manjši meri. Te posledice se kažejo kot težave z nekoliko slabšo močjo stiska prstov in bolečinami pri zelo težkih in sunkovitih opravilih npr. pri dvigovanju oziroma nošnji zelo težkih predmetov, naglih gibih, metih, zasukih, obratih leve roke in podobno in tudi s težavami pri delih pri klimatsko neugodnih pogojih, kot sta mraz in vročina. Izvedenec pa je še pojasnil, čemur je tudi sledilo sodišče prve stopnje, da tožnik teh težav ne bi imel, če bi ojačal mišice, vse zaradi poškodbe, ki jo je utrpel in ni razloga, da bi bil tožnik v tolikšni meri omejen v svoji življenjski aktivnosti. Drugih zmanjšanih življenjskih aktivnosti tožnik, ni zatrjeval. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik določene omejitve, ki ga ovirajo pri vsakodnevni življenjski aktivnostih, vendar so te prisotne le v manjši meri. Sodišče prve stopnje pa ni opravilo nobene primerjave v zvezi s profesionalnim oziroma neprofesionalnim športnikom, izvedenec pa je celo ugotovil, da meritve ne pokažejo zmanjšanega obsega gibljivosti poškodovane leve roke. Ker je tako pri tožniku prišlo le v majhni meri tudi do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kar povzema tudi sodišče druge stopnje, zato tožniku kljub njegovi starosti 20 let in da bo te psihične bolečine trpel tudi v bodoče, ni mogoče prisoditi višje denarne odškodnine, kakor jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

9. Zato je sodišče druge stopnje, na podlagi 5. alineje, prvega odstavka 358. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in že prisojeno odškodnino zvišalo za nadaljnjih 3.500,00 EUR tako, da tožniku pripada skupaj višja pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, skupaj v znesku 8.500,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP.

10. Ker pa je tožena stranka dne 3. 9. 2013 tožniku plačala znesek 5.500,00 EUR, kar ob upoštevanju valorizacije, znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znesek 5.478,00 EUR,(1) zato tožniku pripada odškodnina še v znesku 3.022,00 EUR, katero je tožena stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 9. 2013 dalje, do plačila. Ker pa je bila tožena stranka v zamudi s sedaj prisojeno odškodnino 8.500,00 EUR v času od 23. 2. 2013 do 3. 9. 2013, pripadajo tožniku za to obdobje še zakonske zamudne obresti od tega zneska. Plačilo zakonskih zamudnih obresti temelji na določbi prvega odstavka 378. člena in prvega odstavka 239. člena OZ.

11. Ker se je tako spremenil znesek prisojene pravične denarne odškodnine v skupni znesek 8.500,00 EUR, tožnik pa je s tožbo zahteval 13.500,00 EUR se tako izkaže, da je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel z 63 % svojega zahtevka. Tožena stranka je namreč znesek 5.500,00 EUR plačala šele po vložitvi tožbe in ne pred pravdo, zato je ta znesek upoštevati kot uspeh tožnika v pravdi. Tožnik je priglasil pravdne stroške, nastale na prvi stopnji kot nagrado za odškodninski zahtevek po tar. št. 2200 v znesku 367,00 EUR, za nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 447,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002 20,00 EUR kar skupaj znaša 1.274,50 EUR, z 22 % DDV pa skupaj znaša 1.554,99 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še stroške za sodnega izvedenca v znesku 476,10 EUR in dodatne stroške v znesku 127,00 EUR, ter sodno takso za postopek v znesku 471,00 EUR, in tako znašajo priznani pravdni stroški tožeče stranke, nastali na prvi stopnji 2.628,99 EUR in njegovem 63 % uspehu pa 1.656,26 EUR. Tem stroškom je potrebno odšteti 37 % priznanih stroškov tožene stranke s strani sodišča prve stopnje, kar ob priznanih 20,00 EUR znaša 7,4 EUR. Tako se izkaže, da je tožena stranka, dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v skupnem znesku 1.648,86 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločeno v izreku te sodbe.

12. Ker je tožeča stranka deloma uspela s pritožbo, ji tako gredo v sorazmerju z njenim uspehom tudi njeni pritožbeni stroški. Tožeča stranka je priglasila kot pritožbene stroške nagrado za pritožbo po tar. št. 3410 Odvetniške tarife v znesku 427,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV, 545,58 EUR. Tožeča stranka pa je plačala še sodno takso za pritožbo v znesku 345,00 EUR in tako znašajo skupaj njeni pritožbeni stroški 890,58 EUR. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela z 37,5 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 333,96 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

13. Odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji in o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, člena 165 in člena 166 ZPP.

Op. št. (1): Izračun valorizacije denarnih zneskov - priloga

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia