Jedro

Družba je pravna oseba, njena dejanja pa se presojajo v luči dejanj, ki jo zanjo opravijo poslovno sposobne fizične osebe, ki so v določenem razmerju z družbo. Plačilo davka po odmerni odločbi v ugotovitvenem postopku je tudi pravno priznana škoda, za katero pa odgovarja tisti, ki je povzročil pri družbi stanje, zaradi katerega je bila k plačilu davka po inšpekcijskem pregledu zavezana. Šele v tej zvezi je pomembna pravnomočna obsodilna sodba zoper osebo, ki je v družbi zlorabila svoj položaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 155.997,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do plačila ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.617,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 155.997,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

2. Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena 5. 3. 2014, nanjo ni odgovorila.

4. Sodišče prve stopnje je spis predložilo višjemu sodišču v reševanje pritožbe tožeče stranke zoper sodbo s predložitvenim poročilom z dne 27. marca 2014, spis pa je prispel na višje sodišče 1. aprila 2014. J. Z. je na Višje sodišče v Ljubljani naslovil vlogo z dne 22. 8. 2014 za dovoljenje za vpogled in kopiranje listin v spisu, v kateri je navedel, da meni, da iz njegove vloge prvostopnemu sodišču z dne 20. 7. 2014 izhaja pravni interes po morebitni vključitvi v predmetni gospodarski spor v svojstvu stranke.

5. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (1. odstavek 199. člena ZPP). Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 199. člena ZPP). Izjavo o vstopu v pravdo lahko da intervenient na naroku ali s pisno vlogo (3. odstavek 199. člena ZPP). Višje sodišče pisne vloge J. Z. z dne 22.8.2014 o napovedani morebitni vključitvi v predmetni gospodarski spor v svojstvu stranke, ni prepoznalo kot izjavo o vstopu v pravdo, ker je pogojna in ker v njej v zvezi z vlogo z dne 20. 7. 2014 oseba tudi ne navaja, kateri stranki se pridružuje s pravnim interesom, da ta stranka zmaga v pravdi (1. odstavek 199. člena ZPP). Zato je o pritožbi odločalo, ne da bi spis vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči o intervenciji.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo po obeh zatrjevanih pravnih podlagah (obogatitveni in odškodninski).

8. Dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve prvostopne sodbe, o tem, na podlagi katerih odločb je tožeča stranka dolžna plačati davčni dolg, tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija, kot tudi ne zaključka sodišča prve stopnje, da ni nobenega dvoma, da dokončna in pravnomočna odločba predstavlja veljavno pravno podlago, na kateri je tožeča stranka plačala toženi stranki v odločbi ugotovljen davčni dolg. V skladu z 2. odstavkom 65. člena Zakona o davčnem postopku odločbo o odmeri davka izda davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora. V konkretnem primeru je bistveno, da je pristojni davčni organ toženi stranki kot davčnemu zavezancu izdal odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov za leta 2002, 2003 in 2004 ter davka od dobička pravnih oseb za leta 2002, 2003 in 2004 (A1). Z odločbo mu je naložil odpravo ugotovljenih nezakonitosti in nepravilnosti pri obračunu mesečnih akontacij potnih stroškov.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ugotovitve nezakonitosti in nepravilnosti pri poslovanju za leta 2002, 2003 in 2004 davčni zavezanec v davčnem postopku ni uspel ovreči (kot tudi ne naloženih ukrepov za odpravo nepravilnosti) s trditvami, da bo moral družbenik J. Z. (in v določenem obdobju tudi zakoniti zastopnik družbe) družbi nezakonito prejete zneske vrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da davčne odločbe tožeča stranka v davčnem postopku ni uspela z vloženimi pravnimi sredstvi razveljaviti, spremeniti ali odpraviti. Njeni ugovori, s katerimi je izpodbijala davčno odločbo, so bili v davčnem postopku obravnavani in zavrnjeni, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe to dejstvo tudi ugotovilo in povzelo stališče za zavrnitev ugovora o vplivu storjenega kaznivega dejanja J. Z. na ugotovitve inšpekcijskega organa in izdano odločbo zaradi odprave nepravilnosti davčnega zavezanca.

10. Kondikcija nastane, če je za izpolnitveno ravnanje neupravičeno prikrajšanega obstajal pravni temelj, ki je bil bodisi absolutno neveljaven (ničen), bodisi, da je kasneje prenehal. Za ugoditev zahtevku po 3. odstavku 190. člena ZPP bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji v primeru, če bi tožeča stranka dokazala, da je bila davčna odločba odpravljena ali da je absolutno nična, česar pa ni dokazala. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v tem primeru uporabiti načelo in dubio contra fiskus in samo oceniti, da odločba o plačilu davka za nezakonita izplačila ne more predstavljati veljavnega temelja za nastanek davčne obveznosti, ni pravilno iz razloga, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje in sicer, da je v času davčnega pregleda, ki je relevanten, davčni organ pravilno ugotovil, da je šlo pri zaposlenim izplačanih potnih stroških, ki jih je tožena stranka kot take zavedla v svojih poslovnih knjigah, dejansko za fiktivne stroške in da zato niso mogla taka izplačila ostati neobdavčena. Predpisano je namreč, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi tako izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (4. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku). Tožeča stranka zlorabe ne zanika, zmotno pa je njeno stališče, da se lahko z ugotovitvijo zlorabe s strani odgovorne osebe v družbi, ovrže ugotovitev zlorabe same družbe. Družba je pravna oseba, njena dejanja pa se presojajo v luči dejanj, ki jo zanjo opravijo poslovno sposobne fizične osebe, ki so v določenem razmerju z družbo. Tožeča stranka pa niti ni trdila niti dokazala, da J. Z. naj ne bi bil z njo v nikakršnem razmerju. Smiselno pa zatrjuje, da odmerna odločba ni pravična in da ne bi smela obveljati, ker da bo družba nezakonito stanje odpravila, ko ji bo vrnjen izplačan denar, ta pa ne bi zato smel ostati obdavčen. Pri tem pa niti ne zatrjuje, da so bila nezakonito pridobljena sredstva ob zaključku kazenskega postopka zoper J. Z. družbi že vrnjena ter da je družba vzpostavila tako stanje kot je bilo pred izplačili. Plačilo davka po odmerni odločbi v ugotovitvenem postopku je tudi pravno priznana škoda, za katero pa odgovarja tisti, ki je povzročil pri družbi stanje, zaradi katerega je bila k plačilu davka po inšpekcijskem pregledu zavezana. Šele v tej zvezi je pomembna pravnomočna obsodilna sodba zoper osebo, ki je v družbi zlorabila svoj položaj. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev prejetega od tožene stranke niti po 1. niti po 2. (pravilno 3.) odstavku 190. člena OZ.

11. Tožeča stranka je trdila, da na podlagi ugotovitve, da si je sredstva družbe na podlagi fiktivnih potnih nalogov izplačeval J. Z., zaradi česar je bil tudi kazensko obsojen, davčni organ družbi kot davčnemu zavezancu glede J. Z. izplačanega družbinega denarja, ne bi smel izdati odločbe za plačilo davka ter, da bi moral zato postopek odločanja prekiniti do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi. Tožeča stranka ni trdila, da so bile nepravilne ugotovitve inšpekcijskega nadzora v zvezi s fiktivnimi potnimi nalogi, upirala se je le odločbi v izreku, na kakšen način je ugotovljene nepravilnosti dolžna tožeča stranka kot davčni zavezanec odpraviti. Na odškodninski podlagi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožena stranka ni dokazala protipravnega ravnanja nobenega od naslednjih državnih organov: Davčnega urada Kranj, Ministrstva za finance in Upravnega sodišča RS.

12. V pritožbi pritožnica vztraja, da je podana velika malomarnost tožene stranke od trenutka, ko je bil Davčni urad Kranj (na tega se tudi nanaša tožba tožeče stranke) seznanjen z obstojem kazenskega postopka. Ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da v času izdaje odločbe prvostopnega davčnega organa J. Z. še ni bil pravnomočno obsojen ter da je tožeča stranka sama navedla, da je bil pravni temelj, na osnovi katerega je bila davčna odločba izdana, v času izdaje odločbe ustrezen (izplačana sredstva so bila pravilno kvalificirana kot drugi prejemki iz delovnega razmerja). Neutemeljeno pa z vztrajanjem o veliki malomarnosti tožene stranke od trenutka, ko jo je seznanila z obstojem kazenskega postopka, izpodbija razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Davčni urad Kranj pri svojem odločanju ravnal samovoljno in pri tem tudi zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker pred izdajo odločbe postopka ni prekinil do izdaje kazenske sodbe (20. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je na podlagi ugotovitve, da so bila knjiženja opravljena na podlagi fiktivnih potnih stroškov, davčni organ imel zakonsko podlago za izdajo odločbe o plačilu davka iz drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri tem pa tudi ni ravnal samovoljno. Drugačne pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi je zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo na zatrjevani odškodninski podlagi, niso utemeljene.

13. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek po obeh presojanih podlagah. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).