Jedro

Subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni začel teči že tedaj, ko se je tožena stranka seznanila z izgubo pri poslovanju, ampak tedaj, ko je sprejela sanacijski program in ukinila tožničino delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 9.6.2005 in s sklepom o dopolnitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.7.2005 tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto obračunovalec - kalkulant z dne 26.5.1994 in ugotovi, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 23.8.2005 in še traja in jo je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh od pravnomočnosti sodbe pozvati na ustrezno delo in ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati nadomestila plač in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zapadlega zneska do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Meni, da izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in na napačni uporabi materialnega prava. Tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da niti upravni odbor niti predsednik zadruge ni pristojen za sprejemanje odločitev, ki so predmet te pravde. Sodišče prve stopnje je tudi napačno in v škodo tožeče stranke razsodilo, da ni pomembno, če je tožena stranka prirejala zapisnike rednega občnega zbora. V spisu so vložene tri verzije zapisnika rednega občnega zbora z dne 10.4.2005. Tožeča stranka tudi vztraja, da je tožena stranka sporno odločbo izdala prepozno, saj je že koncem leta vedela, da je poslovno leto zaključila z izgubo, najkasneje pa na občnem zboru 10.4.2005, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 9.6.2005 prepozna glede na določbo 5. točke 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožeča stranka tudi ne soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje o tem, da ji delovno razmerje ni bilo odpovedano iz razloga, da bi zaposlili drugo delavko, to je B.M.. Nenavadno je, da nekdo hoče zmanjšati število delavcev zaradi slabšega poslovanja, takoj zatem pa zaposli novega delavca, za katerega plačo mora odvajati še več sredstev. Glede na potek dogodkov je več kot očitno, da je tožena stranka iskala samo formalni razlog, da bi se rešila tožnice in da bi lahko zaposlila B.M.. Očitno je v času, ko je bila tožnica še na porodniškem dopustu, prišlo do dogovora med B.M. in vodstvom zadruge, da bodo B.M. zadržali v delovnem razmerju, čeprav ni bilo prave potrebe. Zato tudi tožnica, ko je prišla s porodniškega dopusta ni mogla prevzeti vseh svojih opravil in zadolžitev, temveč je nekaj njenih del še naprej opravljala B.M. in to še tudi v času, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Vse ostale navedbe tožene stranke, kako nujno potrebuje B.M., so prirejene za potrebe te pravde. Tudi trditev o slabem ekonomsko-finančnem stanju zadruge so izzvenele, saj je računovodkinja Prpičeva povedala, da bo lansko poslovno leto zadruga zaključila z dobičkom, kljub temu, da so morali tožnici izplačati odpravnino. Ni sprejemljiva praksa, da se lahko delodajalci na enostaven način odkrižajo delavcev z nižjo strokovno izobrazbo, tako da ukinejo njihovo delovno mesto, zatem pa zaposlijo bolje strokovno usposobljenega delavca. Dela, ki jih je opravljala tožnica, so za toženo stranko še vedno potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da upravni odbor in predsednik zadruge nista bila pristojna za sprejemanje odločitev, ki so predmet tega individualnega delovnega spora. Kot je pravilno in obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje je v 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) določeno kdo nastopa v imenu delodajalca. V konkretnem primeru je to predsednik zadruge po določbah 26. člena Zakona o zadrugah (ZZad - Ur. l. RS, št. 13/92 in naslednji). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil R. Š. tisti, ki je v imenu delodajalca lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožnici.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se v spisu nahajajo tri verzije zapisnika rednega občnega zbora z dne 10.4.2005. Kot zapisnik občnega zbora z navedenega dne je namreč verodostojen le zapisnik, ki je podpisan s strani zapisnikarja obeh overovateljev zapisnika in predsednika občnega zbora, ki se nahaja v prilogi B1. Zapisnika, ki jih je predložila tožeča stranka in se nahajata v prilogah A8 pa sta lahko le osnutka zapisnika, saj en sploh ni podpisan, drugi pa je le fotokopija dela rokopisa zapisa, ki prav tako ni podpisan. Kot pa je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje med overjenim zapisnikom in osnutki zapisnikov ni bistvenih razlik in iz vseh izhaja, da je bilo na občnem zboru sklenjeno, da je potrebno pristopiti k sanaciji in reorganizaciji tožene stranke. Občni zbor pa ni bil pristojen za odločanje o ukinitvi delovnega mesta, kot se očitno zmotno zavzema tožeča stranka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana prepozno, ker naj bi se najkasneje na občnem zboru dne 10.4.2005 izvedelo, da je tožena stranka poslovala z izgubo. Stališče tožnice, da je takrat začel teči subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, je pravno zmotno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sama ugotovitev slabega finančnega stanja oziroma izgube še ni mogla biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, temveč je ta razlog lahko nastal šele s sprejetjem sanacijskega programa in ukinitvijo delovnega mesta obračunovalec kalkulant, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar se je zgodilo 18.5.2005, zato je bila odpoved z dne 9.6.2005 podana v zakonitem roku.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo dopuščati, da delodajalci ukinejo delovna mesta z nižjo strokovno izobrazbo in nato zaposlujejo bolje strokovno usposobljene delavce. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da delo tožnice po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni bilo več potrebno, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Kako delodajalci organizirajo delovni proces in kakšna delovna mesta sistemizirajo, pa je njihova poslovna odločitev, katere sodišče v sodnem postopku ne more presojati. V konkretnem primeru pa je ugotovilo, da je tožena stranka B.M. zaposlila na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala visoka strokovna izobrazba, tožnica pa je imela srednjo strokovno izobrazbo, zaradi česar primerjava med navedenimi delovnimi mesti ni bila možna, poleg navedenega pa je tudi ugotovilo, da je tožena stranka manjši delodajalec po določbi 3. odstavka 5. člena ZDR, zato tudi ni bila zavezana preverjati, ali obstaja možnost zaposliti tožnico pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih oziroma ali jo je možno dokvalificirati, ali prekvalificirati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.