Jedro

1. Če zaradi razveljavitve odločb delodajalca o prenehanju delovnega razmerja odpade temelj, na podlagi katerega je delodajalec delavki izplačal odpravnino kot trajno presežni delavki, je delavka dolžna to odpravnino vrniti delodajalcu.

Zamudne obresti je v primeru neupravičene pridobitve dolžan plačati le nepošteni pridobitelj (214. čl. ZOR). Delavka je postala nepošteni pridobitelj z dnem, ko ji je bila vročena odločba pritožbenega sodišča, s katero je bila pravnomočno razveljavljena odločba o prenehanju delovnega razmerja.

2. Za zakonitost odločitve delodajalca o znižanju plače delavcem v poslovni enoti za 20 % po 2. odst. 16. čl. Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem - Uradni list RS, št. 2/91, mora biti v sklepu o znižanju osnovnega osebnega dohodka opredeljen rok trajanja za izplačilo nižjih osebnih dohodkov, po tem roku pa mora poslovodni organ ponovno preveriti izpolnjevanje pogojev za izplačevanje znižanih osebnih dohodkov, skupaj s sindikati in o razlogih obvestiti delavce.

Izrek

Pritožbama tožnice in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v 1. točki izreka, v delu 4. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka tožnice iz naslova razlike plače ter v 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, - spremeni v 2. in 3. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: "2. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 175.472,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1993 dalje do plačila, v 8 dneh.

3. Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 245.568,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1995 dalje do plačila, v 8 dneh." V preostalem delu se pritožbi tožnice in tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožnice so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožnici razliko plače za čas od 15.11.1991 do 31.8.1993 v znesku 83.483,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od v sodbi navedenih zneskov in datumov zapadlosti (1. točka izreka izpodbijane sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko od odpravnine obračunanih zakonitih zamudnih obresti v znesku 101.251,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1993 dalje do plačila, v 8 dneh (2. točka izreka), odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 245.568,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1995 dalje do plačila, v 8 dneh (3. točka izreka), zavrnilo je zahtevek tožnice iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti v znesku 495.549,00 tolarjev in višji zahtevek tožnice iz naslova razlike plače in zamudnih obresti od odpravnine (4. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo tudi, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 64.118,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in stroške sodnih taks v znesku 5.906,00 tolarjev, v 8 dneh (5. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa na podlagi določbe 498. čl. ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot smiselno izhaja iz pritožbe se tožena stranka ne pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v 4. točki izreka. Navaja, da je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici razliko plače za čas od 15.11.1991 do 31.8.1993, vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na podlagi česa je nastalo razliko izračunalo. Tožena stranka je še vedno prepričana, da so njeni izračuni pravilni, prav tako, da je bilo pravilno znižanje plače v obdobju od 15.8.1991 do 31.8.1993 za 30%. Plača tožnice je kljub znižanju še vedno višja kot plača za IV. tarifni razred po kolektivni pogodbi. Vsi delavci, med njimi tudi tožnica, so se strinjali s sprejetimi ukrepi, torej tudi z znižanjem plače, kar so potrdili s podpisi na zboru delavcev PE K. T. 20.9. 1991. Tega sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča tudi v 2. točki izreka in sicer, da je tožnici neupravičeno obračunala zakonite zamudne obresti, saj naj bi bila tožena stranka upravičena le do navadnih obresti. Ker je tožnica z zneskom odpravnine v višini 375.888,00 tolarjev razpolagala od 2.9.1992 do 20.9.1993, bi na strani tožnice v primeru obračuna navadnih obresti prišlo do neupravičene obogatitve.

Zmotna je tudi odločitev sodišča glede plačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 245.568,00 tolarjev. Kar je tožnici nastalo škode, je tožena stranka takoj sanirala, s tem da ji je izplačala pravilen znesek nadomestila plače ter jo pozvala nazaj na delo oz. ji že predhodno ponudila drugo zaposlitev pri zasebniku, ki pa je tožnica ni sprejela.

Tožnica se prav tako pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in kot sicer navaja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 5. točki izreka, kot izhaja iz same pritožbe pa se predvsem pritožuje zoper odločitev v delu 4. točke izreka - v obsegu, v katerem je bil zavrnjen njen višji zahtevek iz naslova razlike plače in zamudnih obresti od odpravnine. Predlaga, da se njenemu zahtevku iz naslova plačila razlike oz.

nadomestila plač ter obresti od odpravnine v celoti ugodi.

Navaja, da tožena stranka ne razpolaga z listinami o znižanju plač, nikoli pa tudi ni obstajalo soglasje za 30% znižanje. Tožena stranka je v spis predložila le enostransko izjavo oz. obvestilo direktorja, da glede na dosežene rezultate vseh zaposlenih v M. T. zniža plače za 30%. Če bi soglasje za znižanje obstajalo, bi ga tožena stranka, ki je dolžna hraniti listine, prav gotovo imela v obliki pisnega sklepa. Obstaja tudi utemeljen dvom v ustno soglasje za znižanje plač, saj iz dopisa tožene stranke z dne 24.2.1993, ki ga je posredovala Zavodu za zaposlovanje, izhaja, da naj bi bilo znižanje 100% plače le začasno. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, sodba sodišča pa v tem delu - izračunu razlike tudi ni v zadostni meri obrazložena.

V zvezi z obračunom obresti od odpravnine tožnica ponavlja, da tožena stranka ni bila upravičena do obresti, kot je to ugotovilo sodišče, saj gre za obogatitveni zahtevek, od katerega tečejo obresti šele od trenutka, ko je postavljen.

Tožena stranka tožnici ni nikoli postavila zahtevka za vrnitev odpravnine, kar bi lahko storila šele po pravnomočnosti sodbe. Posledično je napačen tudi obračun stroškov, ki jih je sodišče tožnici priznalo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V zvezi z odločitvijo sodišča v 1. točki izreka sodbe ter delu 4. točke izreka, v katerem je bil zavrnjen zahtevek tožnice za izplačilo višjega nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, se pritožbeno sodišče sicer strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici neupravičeno upoštevala znižanje plač v spornem obdobju za 30%, vendar pa obenem ugotavlja spornost zaključkov o zakonitem znižanju plač za 20%. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpoved priče T. D., ki je bil l. 1991 predsednik sindikata in ki naj bi po stališču sodišča prve stopnje prepričljivo izpovedal, da so pogoji za znižanje plač obstajali celotno sporno obdobje. Po stališču pritožbenega sodišča že izpoved T. D. ni prepričljiva, saj je ta med drugim izpovedal, da je sodeloval le pri dogovoru, da se plače M. T. znižajo za 30%, da je bil s tem v zvezi v PE M. sklican zbor delavcev prav na pobudo sindikata, ni pa se spominjal natančno, koliko je znižanje trajalo in ni točno vedel, ali je bil o tem obveščen tudi delavski svet. Vsekakor na podlagi le tega pričanja ni mogoče potrditi tega, da naj bi pri toženi stranki prišlo do zakonitega znižanja plač. Tožena stranka o tem ni predložila nobenega sklepa. Nasprotno, le iz dopisa generalnega direktorja tožene stranke PE M. K. T. z dne 4.10.1991 izhaja, da je le-ta strokovnim službam dal nalog, da se glede na dosežene rezultate vsem zaposlenim v M. do nadaljnjega znižajo plače za 30%. To ne zadostuje za zaključek o zakonitem znižanju.

2. odst. 16. čl. panožne kolektivne pogodbe (Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem - Ur.l. RS št. 2/91) določa, da odločitev na podlagi v 1. odst. izrečno navedenih primerov in strokovnih analiz ter kriterijev o izpadu dohodka sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja in sindikata. 4. odst. istega člena določa, da mora biti v sklepu o znižanju osnovnega osebnega dohodka opredeljen rok trajanja za izplačilo nižjih osebnih dohodkov, po tem roku pa mora poslovodni organ ponovno preveriti izpolnjevanje pogojev za izplačevanje znižanih osebnih dohodkov skupaj s sindikati in o razlogih za podaljšanje obvestiti delavce. Iz tega torej izhaja, da mora biti odločitev o znižanjih plač izrečna, da jo mora sprejeti poslovodni organ, v sklepu o znižanju opredeliti rok trajanja znižanih plač, podano mora biti soglasje organov upravljanja in sindikata, znižanje pa je sicer mogoče le v primerih konkretno navedenih izrednih razmer, ki ogrozijo poslovanje in izpad dohodka. V zvezi s tem v konkretni zadevi pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da naj bi iz dosedanje dokumentacije izhajalo, da se je znižanje plač nanašalo le na delavce M. T., torej ne vse delavce tožene stranke, česar pa kolektivna pogodba ne predvideva. Tudi če bi direktor sklep o znižanju dejansko izdal, je še vedno potrebno soglasje organa upravljanja, to je organa upravljanja tožene stranke in ne le zbora delavcev PE M. K. T.. Tožena stranka navaja tudi, da naj bi se delavci izrečno strinjali z znižanjem plače, vendar tudi v ta namen ni predložila nobenega dokaza. Če se tožena stranka s tem v zvezi sklicuje na sklepe zbora delavcev z dne 20.9.1991, pa je potrebno ugotoviti, da iz teh sklepov, pod katere so podpisani delavci PE, med njimi tudi tožnica, ne izhaja ničesar o njihovem soglasju z znižanimi plačami, sicer pa so bili sklepi sprejeti dne 19.9.1991, direktor tožene stranke pa v svojem dopisu govori o nalogu za znižanje plač za 30% šele 4.10.1991. Tako s tem v zvezi pritožbeno sodišče zaključuje, da izpoved priče, na katero se sodišče sklicuje, nikakor ni prepričljiva, da tudi iz ostalih dokazov v spisu oz. dejstva, da tožena stranka ne razpolaga z izrečnimi sklepi o znižanju plač, ne izhaja, da je do zakonitega znižanja sploh prišlo, pritožbeno sodišče pa tudi ne sprejema zaključka sodišča, da kolektivna pogodba trajanja znižanih plač ne omejuje, saj je o tem mogoče zaključiti iz 1. in 4. odst. 16. čl. panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbama, da tudi sam izračun razlike, ki naj bi tožnici še pripadala, ni zadosti obrazložen, tako da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Zato je bilo potrebno razveljaviti 1. točko izreka, in del 4. točke izreka sodbe, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka tožnice iz naslova plačila razlike plače oz.

nadomestila plače in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Potem, ko je tožena stranka po pravnomočni odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani S ..../92, z dne 8.1.1993, v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp .../93, z dne 17.6.1993, izpolnjevala svoje obveznosti do tožnice, je svojo obveznost iz naslova nadomestila plače in regresa pobotala z obveznostjo tožnice do vrnitve 2.9.1992 prejete odpravnine v znesku 375.888,00 tolarjev. Pri tem je na to odpravnino obračunala tudi zakonite zamudne obresti za čas od 2.9.1992 do 20.9.1993, v znesku 202.301,00 tolarja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je obračun zakonitih zamudnih obresti napačen, da pa je bila tožnica dolžna toženi stranki vrniti navedeni znesek odpravnine obračunan le z navadnimi obrestmi. S takšno utemeljitvijo se pritožbeno sodišče ne strinja in pri tem najprej ugotavlja, da v zvezi z zahtevkom za vrnitev odpravnine ne gre za zahtevek iz naslova odškodnine, temveč za tipičen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-39/85, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) v 4. odst. 210. čl. določa, da obveznost vrnitve oz.

nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. V obravnavanem primeru je zaradi razveljavitve odločb o prenehanju delovnega razmerja tožnice kot trajno presežne delavke odpadel temelj, na podlagi katerega ji je tožena stranka izplačala odpravnino, zato je bila tožnica to odpravnino dolžna vrniti. O obsegu vrnitve govori 214. čl. ZOR-a, ki določa, da je tedaj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Navedeno določilo pomeni, da je zamudne obresti dolžan plačati le nepošteni pridobitelj (že od dneva pridobitve - pri čemer teoretično niti gre za pravi poplačilni zahtevek), pošteni pridobitelj pa ne (oz. šele od dneva vložitve zahtevka). Če nepoštenost nastopi po pridobitvi, vendar še pred vložitvijo zahtevka, tečejo po našem pravu, za katerega je odločiten element poštenosti ali nepoštenosti pridobitelja, obresti od dneva nastanka nepoštenosti. V konkretni situaciji se tožnici ne more očitati nepoštenosti, saj je odpravnino prejela glede na pravno podlago, ki je ob izplačilu le-te obstajala, pač pa je postala nepoštena z datumom 13.7.1993, ko se je ob prejemu seznanila z odločbo Sodišča združenega dela RS opr.

št. Sp 405/93, s katero je bila potrjena odločba Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1045/92, z dne 8.1.1993, o razveljavitvi sklepov delavskega sveta tožene stranke z dne 13.11.1991 in sklepa z dne 3.2.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnici, o njeni reintegraciji in reparaciji. Zato zamudne obresti od zneska odpravnine, ki je bila tožnici nesporno izplačana dne 9.2.1992, začnejo teči z naslednjim dnem, to je 14.7.1993 in tečejo do 20.9.1993, po izračunu pa v navedenem obdobju znašajo 26.829,00 tolarjev. Po odštetju tega zneska od obračunanih obresti tožene stranke (202.301,00 tolar) je le-ta dolžna tožnici vrniti še 175.472,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.9.1993 dalje do plačila, zaradi česar (v skladu s 4. tč. 373. čl. ZPP/77) je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem obsegu delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da ji je prisodilo navedeni znesek. Iz takih razlogov je v tem delu na drugi strani neutemeljena pritožba tožene stranke.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, vendar ne iz razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja, temveč iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Gre namreč za zmotno uporabo materialnega prava, saj tožnica do odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 4. odst. 23. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93) ne more biti upravičena, enostavno iz razloga, ker ta kolektivna pogodba v času sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.11.1991 in 3.2.1992 (ki sta bila kasneje razveljavljena) še ni veljala, prejšnja SKPG (Ur.l. RS št. 31/90), ali panožna kolektivna pogodba, pa nista določali, da bi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu pripadala odškodnina. Zato je v tem obsegu pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP/77 ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice za plačilo odpravnine zavrnilo.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče tudi delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (v točki 1 in v delu točke 4 izreka), je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v 5. točki izreka, odločiti pa tudi, da so pritožbeni stroški tožnice nadaljnji stroški postopka.