Jedro

Glede na to, da je tožnica delala s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, ji je tožena stranka pravilno odmerila delno invalidsko pokojnino v višini 25 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadla na dan nastanka invalidnosti, kar ustreza skrajšanju polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2009 in ... z dne 26. 7. 2010 ter, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 312,73 EUR na mesec.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da izpodbija odločitev, da ji je kot invalidu s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, priznana pravica do 25 % denarnega prejemka, izračunanega ob upoštevanju pokojnine za doseženo delovno dobo. Odločitev je v nasprotju s pravicami, ki jih imajo zavarovanci po predhodno veljavnem zakonu, invalidi s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 6 ur dnevno, ki jim je bila priznana pravica v višini 25 % plače. V prvem primeru gre za neto znesek 144,78 EUR, v drugem pa za neto znesek 312,73 EUR. Razlika je torej 116 %. Tudi sodišče samo ugotavlja, da je veljavna zakonska ureditev manj ugodna od ureditve pravic po prej veljavnem zakonu. Tožnica meni, da je zaradi tega postavljena v neenak in diskriminiran položaj. Izhodišča za izračun višine nadomestila so diskriminatorna, saj je podlaga za višino nadomestila v njenem primeru pokojnina za doseženo delovno dobo, po prejšnjem zakonu pa plača. Tudi znotraj Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je ureditev med zavarovanci diskriminatorna. Zakonske določbe, ki urejajo pravice invalidov s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega niso zagotovljene v prehodnih določbah, niti se ne upošteva varstva pričakovanih pravic, ki bi omilile prehod z enega zakona v drugega. Sama je večji del svojega delovnega obdobja vplačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju do leta 2003, zato meni, da bi bilo potrebno tudi pri pravicah iz invalidskega zavarovanja upoštevati varstvo pričakovanih pravic in postopnost, ki bi vsaj nekoliko omilila prehod na več kot 100 % zmanjšanje denarnih prejemkov iz invalidskega zavarovanja. Prav tako se ne strinja s trditvijo sodišča prve stopnje, da ni mogoče hkrati zagotavljati pravice do nadomestila plače in delne pokojnine za delo v skrajšanem delovnem času, saj vsi izračuni potekajo preko računalniške obdelave. Pri tem poudarja, da invalidnost, ki se priznava kot okoliščina za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja nastane nepričakovano in v času delovnega obdobja, ko je zavarovančeva družina odvisna od dohodka zavarovanca invalida, še posebej, kot gre za enostarševsko družino. Sklicuje se na 14. člen Ustave RS in meni, da bi moralo sodišče postopati v skladu s 156. členom Ustave RS ter postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz., da predmetni postopek prekine in pred ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti določb ZPIZ-1, ki določajo višino denarnih prejemkov za invalide s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. … z dne 26. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 12. 2009. Toženec je z navedeno odločbo odločil, da se tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 160,87 EUR na mesec od 1. 10. 2009 dalje.

V zadevi je sporna odmera delne invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 4. 10. 2004 dalje in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, to je svetovalka za visoko gradnjo, s polovico polnega delovnega časa. Dne 29. 12. 2008 je bil podan nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 5. 8. 2009 tožnici priznala pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je svetovalka za visoko gradnjo, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2009 dalje. Z izpodbijano odločbo pa je bilo odločeno o pravici in višini delne invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 v 3. alineji 2. odstavka 93. člena določa, da se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno.

S tem, ko je tožnica delala s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno je torej tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča delno invalidsko pokojnino pravilno odmerila v višini 25 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Za priznanje delne invalidske pokojnine v višjem znesku ni nobene pravne podlage.

Glede sklicevanja tožnice na prejšnjo ureditev pa pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je bila tožnici že priznana pravica do delne invalidske pokojnine z odločbama št. ... z dne 21. 10. 2005 in št. ... z dne 11. 8. 2005 od 3. 2. 2005 dalje. Že tedaj je bila tožnici pojasnjena pravna podlaga za priznanje omenjene pravice. Tožnica je odločitev tožene stranke izpodbijala tudi pred sodiščem in je bila v zvezi s tem tudi izdana zavrnilna sodna odločba opr. št. Ps 3228/2005 z dne 13. 9. 2007, ki je bila potrjena na Višjem delovnem in socialnem sodišču s sodbo opr. št. Psp 824/2007 z dne 4. 6. 2008. Obe navedeni sodbi se nahajata v dokumentaciji upravnega spisa. Že tedaj je bilo tožnici pojasnjeno, da glede na to, da je pri njej nastala invalidnost od 4. 10. 2004 dalje, je za priznanje pravice in tudi odmero delne invalidske pokojnine potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1. Prejšnji zakon, torej Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) se je, glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja, uporabljal do 31. 12. 2002. Določbe 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 183. člena, 158. do 163. člena in 4. odstavka 169. člena ZPIZ-1 so se začele uporabljati s 1. 1. 2003. Ker je nov ZPIZ-1 drugače uredil pravice iz invalidskega zavarovanja, na rešitev sporne zadeve nima nikakršnega vpliva primerjava s prejšnjo ureditvijo, torej z ureditvijo po zakonu, ki veljal do 31. 12. 2002. Tako tožena stranka, kot tudi sodišče morata pri presojanju uporabiti veljavni zakon, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zakonodajalcu je bilo prepuščeno, kako bo v novem zakonu uredil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in s tem torej tudi, ali je pri določenih pravicah s prehodnimi določbami potrebno urediti nemoten in postopen prehod iz starega v nov sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za diskriminatorne določbe oz. ne sprejema stališča tožnice v pritožbi, da so določbe, ki se nanašajo na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine oz. odmero le-te neustavne. S tem pa tudi niso izkazani razlogi za prekinitev postopka in za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, kot to predlaga tožnica v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.