Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja na načelo menične strogosti, ni pa mogoče soglašati z njenim nadaljnjim stališčem, da je zaradi tega menica nična. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti (celotne) menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja. Konkretizirane trditve toženke ne gredo v tej smeri. Ne zatrjujejo se okoliščine v smeri zlorabe menice, ampak (le) njene napačne izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj v celoti glasi: - ?Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru VL 131802/2014 z dne 14. 10. 2014 ostane glede prve in druge toženke v veljavi v delu, v katerem jima je bilo naloženo plačilo terjatve v znesku 5.000,00 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 dalje in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2014 dalje, glede prve toženke pa tudi v delu, v katerem ji je bilo naloženo še plačilo 24.753,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.131,86 EUR od 3. 9. 2014 dalje, od zneska 621,75 EUR pa od 3. 10. 2014 dalje in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 215,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2014 dalje.

- Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru VL 131802/2014 z dne 14. 10. 2014 se glede druge toženke v delu, v katerem ji je bilo naloženo (še) plačilo 24.753,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.131,86 EUR od 3. 9. 2014 dalje, od zneska 621,75 EUR pa od 3. 10. 2014 dalje, razveljavi in v tem delu glede druge tožene stranke tožbeni zahtevek zavrne.

- Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.107,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

- Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 801,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 407,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

- Prva tožena stranka sama krije svoj del stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru VL 131802/2014 z dne 14. 10. 2014 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju prvi in drugi toženki oziroma toženkama) naloženo, da v roku 3 dni poravnata terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 29.753,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 29.131,86 EUR od 3. 9. 2014 dalje in od zneska 621,75 EUR od 3. 10. 2014 dalje ter stroške izvršilnega postopka v znesku 259,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2014 dalje. V točki II izreka je odločilo, da se citirani sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženkama naloženo, da poravnata tudi terjatev upnika v višini 10,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 621,75 EUR od 3. 9. 2014 do 3. 10. 2014, razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. V točki III izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Toženka jih je dolžna plačati tožnici v znesku 2.214,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Prva in druga toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglašata. Pritožujeta se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- Uvodoma poudarjata, da je pravna podlaga za njuno morebitno obveznost plačila različna, kar je treba pri sprejemu odločitve upoštevati.

- Pravna podlaga obveznosti druge toženke je bianco lastna menica, ki pa ni bila pravilno izpolnjena, zato je nična in zanjo ne ustvarja obveznosti. Pritožba se sklicuje na 8. člen Pogodbe št. 332 KS za prodajo suhomontažnih materialov z dne 20. 1. 2014 (v nadaljevanju: Pogodba), iz katerega izhaja, da je dolžan kupec izstaviti menico brez protesta za vsakokratni dvig materiala do 5.000,00 EUR in da je kupec dolžan za vsakih nadaljnjih 5.000,00 EUR izstaviti novo menico v tej vrednosti. Pod temi pogoji je bil tožnici 20. 1. 2014 (ob sklenitvi Pogodbe) izročen 1 komad bianco menice in podpisano menično pooblastilo za njeno izpolnitev. Tožnica je svoje pravice prekoračila in menico izpolnila v nasprotju z določili Pogodbe na znesek 29.764,36 EUR. Omejitev izpolnitve bianco menice na določen znesek je po mnenju pritožnice zakonita, saj gre za sporazumno urejanje obligacijskih razmerij. Zaradi načela menične strogosti je treba šteti da je menica izpolnjena napačno in je zato nična. Tožnica bi lahko menico izpolnila do zneska 5.000,00 EUR, za morebitni presežek pa bi morala zahtevati novo bianco menico. V tem kontekstu pritožba ne soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe v točki 13 obrazložitve in dodaja, da je sodišče prve stopnje, ne da bi katera od pravdnih strank to zatrjevala in ne da bi v tej smeri izvedlo kakršenkoli dokaz, zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor, da izročena bianco menica predstavlja zavarovanje za vse neplačane terjatve tožnice po Pogodbi. V tem kontekstu toženki zatrjujeta obstoj procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno materialno pravno presojo.

- Ni dvoma, da je tožnica prvi toženki izročila blago v vrednosti, višji od 5.000,00 EUR, ni pa tožnica nikoli zahtevala, da ji prva toženka v zavarovanje njene terjatve izroči še kakšno menico. To pa pomeni, da tožnica ni mogla in ne more enostransko spremeniti obsega zavarovanja, zlasti pa ne povečati obveznosti druge toženke. Slednja se namreč ni nikoli zavezala prevzeti obveznosti pod strožjimi pogoji (kot porokinja se ni zavezala za višji znesek, kot je določen v Pogodbi).

- Ker je treba pravna položaja obeh toženk obravnavati ločeno, je dejstvo da druga toženka kot menična porokinja ne more biti zavezana za višji znesek, kot je bil dogovorjen v Pogodbi. Zaradi načela menične strogosti je zato treba šteti, da je menica izpolnjena napačno in v razmerju do druge toženke ne ustvarja nobenih obveznosti.

- V potrditev svojega stališča se pritožnici sklicujeta na odločbo I Cp 533/2003, ki potrjuje pravilnost njenega stališča (znesek na menici ne sme presegati zneska obveznosti iz zavarovanega posla). Odločba VSL I Cpg 1056/2013 z dne 16. 7. 2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva z obravnavano zadevo.

- Glede na navedeno je po mnenju pritožbe materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje, da menica ustvarja obveznost do druge toženke, čeprav je v njej vpisan previsok znesek dolga in je menica izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom.

- V zvezi z Dogovorom o dinamiki plačil z dne 6. 8. 2014 (v nadaljevanju Dogovor o dinamiki plačil) pritožnica poudarja, da sta sedanji pravdni stranki s tem dogovorom spremenili obveznost plačila dolga - na novo je bila določena zapadlost posameznih obrokov. Do 2. 9. 2014 je v plačilo zapadlo le 8.400,00 EUR, tožnica pa je menico izpolnila na znesek 29.764,36 EUR. To pa pomeni, da je bila menica izpolnjena za višji znesek, kot je znašal dolg prve toženke.

- Toženki predlagata, da se njuni pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, glede prve toženke pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V breme tožnice se naj odloči o stroških vsega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena, in sicer v razmerju do druge toženke.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev. Sodišče prve stopnje je za svoja stališča, čeprav vsa ne popolnoma pravilna, navedlo dovolj tehtne razloge o odločilnih dejstvih, tako da je odločbo objektivno mogoče preizkusiti in ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V zvezi s pravilnostjo in popolnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in materialno pravno presojo zadeve pa sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje:

6. Tožnica in prva toženka sta poslovno sodelovali. Med njima ni sporno, da je tožnica po Pogodbi dobavljala blago (obseg dobave ni sporen), prva toženka pa kot kupec svoje obveznosti ni (v celoti) izpolnila. To potrjuje tudi Dogovor o dinamiki plačil, iz katerega izhaja (njuna) sporazumna ugotovitev, da terjatev tožnice z naslova dobave blaga po Pogodbi na dan 6. 8. 2014 znaša 29.131,86 EUR. V zavarovanje plačila terjatve je bilo v členu 8 Pogodbe dogovorjeno, da je dolžan kupec (prva toženka) za vsakokraten dvig materiala do 5.000,00 EUR, prodajalcu (tožnici) izročiti eno bianco menico brez protesta.

7. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu najprej poudarja, da soglaša z razlogi (ugotovitvami in zaključki) izpodbijane sodbe v točkah 9,10 in 11 obrazložitve, predvsem, da je tožnica prvi toženki izročila eno bianco lastno avalirano menico, prva toženka pa jo je pooblastila, da jo izpolni in vnovči za izterjavo obveznosti po Pogodbi.

8. Ne soglaša pa sodišče druge stopnje z ugotovitvami in zaključki izpodbijane sodbe v točkah 12 in 13 obrazložitve, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovore toženk, da menica ni bila izpolnjena pravilno (v skladu s Pogodbo in meničnim pooblastilom).

9. V 8. členu Pogodbe sta se tožnica in prva toženka izrecno sporazumeli za izročitev menice brez protesta za vsakokratni dvig materiala do 5.000,00 EUR. Dejstvo, da je prva toženka tožnici izročila (le) eno takšno menico, pa čeprav ji je slednja dobavila blago v višji vrednosti (29.131, 86 EUR), ob upoštevanju vsebine 8. člena Pogodbe in menične izjave oziroma meničnega pooblastila z dne 20. 1. 2014, ne dopušča takšnega razumevanja volje pogodbenih strank, da pooblastilo za izpolnitev menice (ne glede na 8. člen Pogodbe) zajema ?vse neplačane terjatve tožnice po Pogodbi?. Soglašati je treba s pritožbo, da je sodišče prve stopnje brez ustreznih trditev pravdnih strank (in v posledici tega brez dokazovanja teh trditev) v točki 13 obrazložitve zaključilo, da je med tožnico in prvo toženko (ob upoštevanju dejstva, da je prva toženka tožnici izročila le eno bianco menico, pa čeprav ji je bilo dobavljeno blago precej višje vrednosti) prišlo do ustnega dogovora, da izročena bianco menica predstavlja zavarovanje za vse neplačane obveznosti po Pogodbi. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica v nasprotju s Pogodbo (8. člen) izpolnila menico na višji znesek. Takšna omejitev obsega zavarovanja je brez dvoma del avtonomije pogodbenih strank.

10. V tem kontekstu pritožba utemeljeno opozarja na načelo menične strogosti, ni pa mogoče soglašati z njenim nadaljnjim stališčem, da je zaradi tega menica nična. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti (celotne) menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo na to, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja (povzeto iz odločbe VSK Cpg 247/2014 z dne 2. 10. 2014). Konkretizirane trditve toženke ne gredo v tej smeri (ne zatrjujejo se okoliščine v smeri zlorabe menice, ampak (le) njene napačne izpolnitve). Drži pa, da ni mogoče zaradi napačno izpolnjene menice zahtevati plačila, višjega od zavarovanega (5.000,00 EUR). To pa pomeni, da je mogoče zahtevku v razmerju do druge toženke (menične porokinje) ugoditi le v višini 5.000,00 EUR z obrestmi.

11. Tudi zaveza prve toženke kot menične dolžnice ne more presegati zneska 5.000,00 EUR, a je slednja vseeno dolžna poravnati celotno glavnico z obrestmi. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica svoj zahtevek v pravdi (ko se izvršilni predlog obravnava kot tožba), utemeljuje s trditvami, da je prvi toženki dobavila blago (to za prvo toženko ni sporno), slednja pa kupnine za dobavljeno blago ni (v celoti) poravnala. Višino neplačane obveznosti (29.131, 86 EUR) potrjuje tudi vsebina Dogovora o dinamiki plačil. V zvezi s to listino sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijane sodbe (18, 19 in 20. točka obrazložitve), da je obročno dogovorjen dolg iz razlogov na strani prve toženke v celoti zapadel v plačilo. Nobenega dvoma torej ni, da je toženka na podlagi splošnih določb Obligacijskega zakonika, ki urejajo kupno pogodbo, dolžna obveznost poravnati v celoti.

12. Obrestni del zahtevka za toženki v pritožbenem postopku ni sporen.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje o zahtevku v razmerju do prve oziroma druge toženke ugodilo v obsegu in način, razviden iz izreka sodbe v točki I izreka. Upoštevalo je dejstvo, da je bila prva toženka v postopku neuspešna, druga toženka pa je v razmerju do tožnice uspela znižati njen uspeh za 17%.

14. Sprememba odločbe o glavni stvari ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Stroški tožnice, ki so že bili odmerjeni v postopku na prvi stopnji (odmera ni predmet pritožbene graje), znašajo 2.214,05 EUR, stroški (obeh) toženk po stroškovniku (spis, l. št. 116), ki je sestavljen v skladu s prej veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi, pa znašajo 2.383,00 EUR (na vsako od toženk, ku zastopa isti pooblaščenec, odpade sorazmeren del stroškov v obsegu 50% oziroma 1.192,00 EUR). Prva toženka v postopku na prvi stopnji ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Druga toženka pa je glede na celotno glavnico (29.753,61 EUR) uspela z zavrnitvijo zahtevka v obsegu 24.753,61 EUR oziroma v obsegu 83%, tako da je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 989,00 EUR. Ker gre za deljivo denarno obveznost, je prva toženka dolžna tožnici povrniti sorazmeren del njenih stroškov (50%), kar znese 1.107,00 EUR, druga toženka pa je glede na uspeh v postopku (tožnica je v razmerju do nje uspela v obsegu 17% - pripadajo ji stroški v znesku 188,00 EUR), po njihovem pobotu, upravičena do povrnitve stroškov v znesku 801,00 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

16. Po stroškovniku pravilno priglašeni pritožbeni stroški toženk znašajo 982,00 EUR. Na vsako od toženk odpade sorazmeren del stroškov v obsegu 50% oziroma 491,00 EUR. Prva toženka v pritožbenem postopku ni uspela in ni upravičena do povrnitve svojega dela stroškov postopka, druga toženka pa je glede na sporno pritožbeno vrednost (29.753,61 EUR) uspela v obsegu 24.753,61 EUR (v tem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) oziroma v obsegu 83%, tako da ji glede na celoto (491,00 EUR) pripadajo stroški v znesku 407,00 EUR, v primeru zamude z obrestmi.