Jedro

Razen navedbe določb predpisov, obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti navedbe dokazov, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-161/2020/4856 z dne 13. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka mld. A.A., ki jo zastopa B.B., kot zakonita zastopnica z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) med prebivalstvom napotila v karanteno, ki se je odredila na naslovu ... Ukrep traja od ustne seznanitve z ukrepom, od 13. 9. 2020 do 22. 9. 2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Svetovna zdravstvena organizacija dne 30. 1. 2020 razglasila pojav novega koronavirusa (SARS-CoV-2) kot globalno grožnjo javnemu zdravju, da je nalezljiva bolezen COVID-19 v LR Kitajski dosegla epidemične razsežnosti, in da epidemiološki podatki kažejo na učinkovit prenos novega koronavirusa med ljudmi. Nadalje so v obrazložitvi navedeni predpisi, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana odločba in sicer Odlok o urejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Odlok), Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) in Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID -19 (v nadaljevanju ZIUPDV).

3. Tožnica je po zakoniti zastopnici vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je bila v postopku pri prečkanju državne meje na mejnem prehodu Jelšane v nedeljo, 13. 9. 2020 okrog 16.00 ure popoldan. Obravnavo je vodil policist, ki je opravil ustni razgovor s starim očetom mladoletne tožnice, C.C., ki se je tudi nahajal v istem avtomobilu ob prečkanju državne meje. Stari oče mladoletne tožnice C.C. je lastnik nepremičnine na Hrvaškem in je skupaj s svojo hčerko B.B. in vnukinjo A.A., hčerko B.B., v soboto prečkal državno mejo in se v nedeljo, torej pred potekom 48 ur, vračal nazaj v Slovenijo. Namen obiska svoje nepremičnine na Hrvaškem na otoku Krku je bil, da skupaj s hčerko, ki mu je pomagala pri delu, nepremičnino konzervira in počisti za zimo. Vnukinja, 11 letna deklica A.A. je odšla z njim, ker je njena mama B.B. ni mogla pustiti same doma, varstva pa zanjo ni imela. Izpodbijano odločbo je na mejnem prehodu zakoniti zastopnici vročila policistka, in ne policist, ki je vodil ustni postopek. Na ta način je bilo kršeno načelo neposrednosti, saj odločbe ni sestavila uradna oseba, ki je vodila ustni postopek, slednji ni bil voden z zakonito zastopnico mladoletne osebe zoper katero je bil izrečen ukrep karantene, temveč z njenim starim očetom. Tožnica uveljavlja omejevanje ustavnih pravic po 19. in 32. členu Ustave RS in predlaga prednostno obravnavo te zadeve. Tožnica uveljavlja smiselno bistvene kršitve določb postopka, saj ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in predlaga, da se zadeva odpravi ter vrne v ponovni postopek.

4. Tožnica s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj mladoletna tožnica obiskuje šesti razred osnovne šole in je zaradi izrečenega ukrepa karantene trenutno prikrajšana za šolanje. Predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero se izvršitev karantenske odločbe odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

5. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala in sodišču ni predložila upravnih spisov.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Prvi odstavek 9. člena Odloka določa, da se osebi, ki vstopa v Republiko Slovenijo in ima stalno ali začasno prebivališče v državah, ki niso na seznamu epidemiološko varnih držav ali administrativnih enot držav iz četrtega odstavka tega člena (zeleni seznam), ali prihaja iz teh držav, zaradi morebitne okužbe z virusom SARS-CoV-2 odredi karantena za obdobje deset dni. Nadalje pa drugi odstavek 11. člena Odloka določa, da če Vlada Republike Slovenije zaradi poslabšanja epidemioloških razmer v skladu s prejšnjim odstavkom uvrsti na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-19 (rdeči seznam) sosednjo državo ali njeno administrativno enoto, se 9. člen tega odloka ne uporablja med drugim tudi za osebo, ki je državljan Republike Slovenije ali tujec s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji in je lastnik nepremičnine ali bivalnega plovila v sosednji državi, iz katere vstopa v Republiko Slovenijo, in to izkaže z ustreznimi listinami, ter njene ožje družinske člane, pod pogojem, da se vračajo v Republiko Slovenijo v 48 urah po izstopu. In prav takšno izjemo uveljavlja tožnik, ko navaja, da je policistu na meji povedal, da je solastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji in je lastništvo tudi izkazal z ustreznimi listinami, na Hrvaškem pa se je nahajal manj kot 48 ur, zato karantenska odločba sploh ne bi smela biti izdana.

8. Sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče ugotavlja, da razen navedbe določb predpisov, obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, niti navedbe dokazov, niti razlogov o tem, kateri dokazi so bili odločilni za sprejetje odločitve, prav tako tudi nima razlogov, zakaj je dejansko stanje narekovalo takšno odločitev. Iz obrazložitve namreč ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Republike Slovenije, ali je država, iz katere je vstopil, uvrščena na seznam držav z epidemiološko visokim tveganjem za okužbo z nalezljivo boleznijo COVID-10 (rdeči seznam), kdaj je in kje je tožnik prestopil mejo in tudi ali je uveljavljal katero izmed izjem, ko se karantena ne odredi. Izpodbijane odločbe se tako ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena URS. Prav tako je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka pravica do izjave, ki izhaja iz 9. člena ZUP, in ki določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo1. 9. Tožena stranka po pozivu sodišča ni predložila upravnih spisov, ki sodišču dejansko omogoča preizkus utemeljenosti tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na postopek pred izdajo izpodbijanega akta in skladnosti izpodbijane odločbe s podatki spisov. V konkretnem primeru je odločitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti, torej tožbe ni mogoče obravnavati po vsebini, zato tudi ponovni poziv za predložitev spisov (3. točka 38. člena ZUS-1) in dejanska predložitev spisov, ne bi prispevala k drugačni odločitvi.

10. Ker je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari in tudi ni razpisalo glavne obravnave (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1), pač pa je odločilo na seji.

11. Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo le-ta moral ob upoštevanju obrazložitve te sodbe odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost v zvezi z zahtevo po obrazloženosti odločbe, pred tem pa tožniku omogočiti pravico do izjave iz 9. člena ZUP ter obravnavati tudi izjemo iz drugega odstavka 11. člena Odloka.

K II. točki izreka:

12. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

13. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, saj bi ji z njeno izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda.

14. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

15. Sodišče ugotavlja, da je z meritorno odločitvijo oziroma z izdajo predmetne sodbe, s katero je sodišče tožbi ugodilo, zadeva postala pravnomočna, zato je odpadel pravni interes tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

16. O stroških postopka tožeče stranke je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožeči stranki, ki jo je zastopal odvetnik priznalo stroške v višini 285,00 EUR. Temu je treba prišteti še povračilo z 22 % DDV v znesku 62,70 EUR. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15. dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Tako tudi v sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. II U 261/2020 z dne 2. 9. 2020 in opr. št II U292/2020 z dne 22.9.2020