Jedro

Pri denacionalizaciji nepremičnin odvzetih na podlagi odločbe po ZNNZ in odločb o odvzemu iz posesti, je šteti za upravičenca do denacionalizacije osebo na katero se glasi odločba o odvzemu iz posesti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo, št. .... z dne ......se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. 2. Predlog strank z interesom v tem postopku za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožeče stranke odločbo Upravne enote A, št. ... z dne ... v 1. točki izreka v delu, ki govori o odškodnini "v višini 312.671,89 DEM" popravila tako, da jo je v tem delu nadomestila z besedami "v višini 312.691,76 DEM", v ostalem pa je pritožbo zavrnila. Prvostopni organ je s citirano odločbo vrnil pokojni upravičenki B.B. podržavljene nepremičnine del parc.št. 2993/2, del parc. št. 4212/30, parc. št. 4010/1, vse zk.vl.št. 1092 k.o. A ter parc. št. 2725/84, 2725/85, 2774, 2775, 2776, 2778, vse zk.vl.št. 1092 k.o. A, sedaj vpisane v vl.št. 1584 pri isti k.o. v obliki odškodnine, v obveznicah SOD v višini 312.671,89 DEM (1. točka izreka); določil, da mora zavezanka za plačilo odškodnine izročiti obveznice skrbnici za poseben primer C.C. v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); zavrnil zahtevo za vrnitev parc.št. 45/1, 43/6 in 45/2, vse vpisane v zk.vl.št. 1092 k.o. A (3. točka izreka); ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da so pravne naslednice pokojne B.B. zahtevale vrnitev zemljišč parc.št. 2993/2 in 4212/30 k.o.A, ki sta bili podržavljeni z odločbami Okrajnega ljudskega odbora A na podlagi Zakona o razlastitvi ter vrnitev zemljišč št. 4010/1, 2725/84, 2725/85, 2774, 2775, 2776 in 2778, vsa k.o. A, ki so bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, kar je bilo ugotovljeno z odločbo ObLO A, št.... izdano dne .... . B.B. je bila jugoslovanska državljanka do smrti 26. 1. 1959. Iz sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v A, opr. št.... z dne .... izhaja, da je svoje premoženje zapustila otrokom D.D., E.E., in F.F. . Zemljišče št. 4010/1 je bilo odvzeto iz posesti z odločbo ObLO A, št. .... z dne ..., na podlagi ZNNZ dedičem D.D., E.E. in F.F.. Z odločbo SO A, Sveta za družbeno premoženje, št. ...., izdano dne ..., na podlagi ZNNZ so bila iz posesti dedičev odvzeta še zemljišča št. 2725/84, 2725/85, 2774, 2775, 2776 in 2778. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v 3. členu določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje odvzeto po enem izmed taksativno naštetih zakonov. ZNNZ je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Čeprav je B.B. umrla, je pravica uporabe na formalno podržavljenih zemljiščih prešla na njene dediče, katerim so bila zemljišča postopoma odvzeta iz posesti leta 1961 in 1966, zato so vlagateljice zahtevka upravičene do njihove vrnitve. Na podlagi ustavne odločbe št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2003 je upravičenost do denacionalizacije odvisna od časa podržavljanja stavbnega zemljišča in ne od njegovega odvzema iz posesti. Če bi vezali pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti, bi to pomenilo, da bi odvzeli pravico do vrnitve premoženja vsem tistim, ki so jim bila zemljišča podržavljena leta 1958, iz posesti pa odvzeta po letu 1963 oziroma 1968. Pravilno je stališče, da so upravičenci do denacionalizacije tisti bivši lastniki, ki so jim bila stavbna zemljišča podržavljena do leta 1963 na podlagi ZNNZ, ne glede na to, kdaj so jim bila zemljišča odvzeta iz posesti. Čas odvzema iz posesti in predpis, ki je bil podlaga za odvzem, prideta v upoštev samo pri ugotavljanju, kolikšno odškodnino je bivši lastnik za podržavljeno lastnino že prejel in jo je potrebno upoštevati v skladu z 72. členom ZDen. Po navedbah Ustavnega sodišča za vračilo premoženja ni bistvenega pomena, ali je bilo premoženje odvzeto iz posesti lastnikom, ali pa drugi osebi, ki je formalno podržavljeno zemljišče od bivšega lastnika prejela na podlagi pravnega posla. Z odvzemom zemljišča je država vplivala na pravni položaj njegovega imetnika, zaradi tega je potrebno njegov položaj enačiti s položajem prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Z ustavno odločbo je povsem nedvoumno določeno, da imajo v denacionalizacijskih postopkih tudi imetniki pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, katerim je ta bila odvzeta, položaj upravičenca. Pritožba SOD, da vlagatelji denacionalizacijske zahteve nimajo pravice do denacionalizacije podržavljenega premoženja, saj je bilo podržavljeno njihovi prednici B.B., odvzeto iz posesti pa dedičem, je neutemeljena. Prvostopni organ je torej pravilno postopal, ko je B.B. priznal status upravičenke. Tožena stranka pa je spremenila skupno vsoto odškodnine, ker je zaradi razlik v dnevnih tečajih izračunala pravilno višino odškodnine.

Tožeča stranka tožbo izpodbija zaradi določitve odškodnine za parc.št. 4010/1, 2725/84, 2725/85, 2774, 2775, 2776 in 2778, vse k.o. A, ki so bile podržavljene po ZNNZ bivši lastnici B.B., dejansko pa odvzete iz posesti njenim pravnim naslednikom D.D., F.F. in E.E. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga, ker ni pravilno ugotovljeno, kdo je v zadevi upravičenec. Glede oseb, ki so jim bile nacionalizirane parcele vzete iz posesti, pa tožeča stranka ugotavlja, da jugoslovansko državljanstvo ob času podržavljanja ni izkazano. Izkazano je le jugoslovansko državljanstvo za D.D. s potrdilom z dne ....1963, iz samih odločb po odvzemu posesti pa je razvidno, da sta bila E.E. in F.F. ob odvzemu zemljišč iz posesti italijanska državljana. Iz predloženih listin ni razvidno, ali sta bila imenovana ob podržavljanju jugoslovanska državljana, kar pa je bistveni pogoj za izkazovanje upravičenja do denacionalizacije. V denacionalizacijskem postopku državljanstvo E.E. in F.F. ni bilo ugotovljeno, niti niso bile predložene ustrezne listine. Tožeča stranka zato meni, da dejansko stanje v zadevi ni popolno ugotovljeno, in da bi ob spremembi kroga upravičencev moralo biti prvenstveno ugotovljeno, ali osebe, ki pridejo v poštev kot upravičenci, izpolnjujejo predpisane pogoje (v konkretnem primeru jugoslovansko državljanstvo). Ustavno sodišče je v že citirani odločbi navedlo, da je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta, za izpolnjevanje upravičenosti pa je potrebno preverjati državljanstvo teh oseb. Ob dejstvu, da sta bila E.E. in F.F. italijanska državljana, pa je po mnenju tožeče stranke vprašljivo, ali v konkretni zadevi glede imenovanih morebiti ne gre za uporabo odločbe 2. odstavka 10. člena ZDen. Glede novega preračuna vrednosti ob podržavljanju dane odškodnine pa tožeča stranka ugotavlja, da tožena stranka ni uporabila srednjega tečaja Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, ampak drug tečaj. Dne 26. 6. 2003, ko je bila izdana izpodbijana odločba, je bil tečaj 1 USD = 202,0764 SIT, 1 EUR = 233,6812 SIT, posledično pa je 1 DEM =119, 48 SIT, medtem ko je tožena stranka uporabila tečaj 1 USD = 204,645 SIT. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku C.C. na tožbo odgovarja, da je irelevantno za odločitev v tej zadevi, da vsi pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke niso bili jugoslovanski državljani. Pogoj državljanstva po 9. členu ZDen se nanaša na denacionalizacijskega upravičenca v času podržavljanja, v nobenem primeru na njegove pravne naslednike. Za B.B. pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila v času podržavljanja jugoslovanska državljanka, torej so izpolnjeni zahtevani pogoji iz 9. člena ZDen. Glede navedb tožeče stranke o nepravilni uporabi tečaja USD pa je treba navesti, da je višji tečaj USD, ki ga je uporabila tožena stranka za preračun izplačanih odškodnin, dejansko v škodo vložnice tega ugovora in ne v škodo tožeče stranke. Namreč z uporabo višjega tečaja je prišlo do višjega zneska že izplačane odškodnine in posledično do manjše razlike za plačilo po odločbi o denacionalizaciji. Predlaga zavrnitev tožbe in plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kdo je denacionalizacijski upravičenec: ali bivša lastnica, ki so ji bila zemljišča podržavljena z odločbo ObLO A št.... z dne ..., izdano na podlagi ZNNZ, ki je kot podlaga za podržavljenje naštet v 9. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US), ali njeni pravni nasledniki, ki so jim bile nepremičnine odvzete iz posesti z odločbama št. .... z dne ....1961 in št. ....z dne ... 1966, pravico uporabe pa so od bivše lastnice podedovali.

Tožeča stranka tudi po mnenju sodišča utemeljeno ugovarja kršitvi materialnega prava, ko je organ prve stopnje ob opisani dejanski podlagi kot upravičenko določil bivšo lastnico, ki je umrla ... 1959. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-1/02) ob presoji ustavnosti 4. člena ZDen ugotovilo, da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa in predpisa o podržavljenju stavbnega zemljišča in ne od časa in predpisa njegovega odvzema iz posesti. To pomeni, da priznavanje statusov upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od tega, po kateri pravni podlagi je bila odvzeta pravica uporabe in ne od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Stališče Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi pa je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bila odvzeta (samo) pravica uporabe na nacionaliziranem zemljišču, biti upravičenec do denacionalizacije (tudi) tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali celo tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali dedovanja. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so te osebe upravičenci do denacionalizacije. Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje glede nacionalizacije nepremičnin, ki so sporne v odločbi tožene stranke, je tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča napačno uporabila določbe ZDen pri denacionalizaciji teh parcel, nacionaliziranih na podlagi ZNNZ in kot upravičenko do denacionalizacije določila pok. B.B., ki pravice uporabe ni izgubila z aktom organa, ampak je od nje prešla na njene pravne naslednike. Le njeni pravni nasledniki, ki so postali tudi zemljiškoknjižni imetniki pravice uporabe in so jo izgubili na podlagi odločb o odvzemu iz posesti, pa so ob izpolnjevanju še drugih pogojev, ki jih določa ZDen, lahko denacionalizacijski upravičenci. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva pravno mnenje sodišča, navedeno v obrazložitvi sodbe in o pritožbi tožeče stranke ponovno odloči ter pri ponovnem izračunu odškodnine upošteva tudi utemeljen tožbeni ugovor, da se pri izračunu odškodnine uporabi srednji tečaj Banke Slovenije na dan izdaje odločbe.

Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranki z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.