Jedro

Tisti, ki ni solastnik nepremičnine (čeprav je vpisan v zemljiško knjigo), ne more zahtevati delitve solastnine.

S sodno poravnavo ni mogoče ugotovi, da je pravnomočna sodba nična. Nična je kvečjemu sodna poravnava, ki vsebuje tak dogovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za delitev solastnine. Tako je storilo zato, ker je ugotovilo, da predlagatelj ni solastnik nepremičnine, ki naj se deli.

Proti sklepu vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je do sodne poravnave z dne 28.1.2003 prišlo ob izrecnem soglasju denacionalizacijske upravičenke in brez ponovnega sklepanja prodajne pogodbe. S sodno poravnavo so stranke le uskladile zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. S sodno poravnavo so se dogovorili, da se prodajna pogodba, ki je bila sicer dogovorjena kot nična, vzdrži v veljavi. To je tako, kakor da bi se sklenila nova pogodba. Cilj sodne poravnave je bil ureditev stanja. S sodno poravnavo se je razpolagalo s premoženjem, glede katerega več ni prepovedi razpolaganja. Prejšnji posel je bil tako nadomeščen. Ne glede na to pa pritožnik meni, da ZTLR (1) ni slonel na načelu kavzalnosti, marveč abstraktnosti. Sama vknjižba torej ni odvisna od veljavnosti temeljnega posla. Poleg tega pred sodiščem ni bila ugotovljena ničnost razpolagalnega posla, marveč le zavezovalnega. Sodišče se ne bi smelo opreti na stroge formalizme in bi moralo poravnavo razlagati tako, da bi ugotavljalo skupni namen strank pogodbe.

Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki je predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Vsakršno razpolaganje, ki je nasprotovalo prepovedi iz 88. člena ZDen (2), je nično. To velja tako za zavezovalne, kakor za razpolagalne posle. Glede na ugotovljeno ničnost zavezovalnega posla (v katerem je vsebovan tudi že razpolagalni pravni posel – točka VIII. pogodbe na prilogi A11) tako ni dvoma, da predlagatelj solastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 30.11.1992 ni pridobil. Res je vknjižen v zemljiško knjigo, vendar je ta vpis materialnopravno neveljaven. To, da na podlagi izbrisne tožbe ni bil dosežen izbris, na ugotovitev o neobstoju lastninske pravice ne vpliva.

Razlogi sodišča prve stopnje o ničnosti sodne poravnave so pravilni. Ta sodna poravnava ne le nasprotuje nekaterim temeljnim pravnim načelom (npr. učinku pravnomočnosti), marveč je prvovrstni pravni zmazek.

Ne glede na to pa tudi drugačna razlaga (torej takšna, kot jo ponuja pritožba) te sodne poravnave ne pomeni, da je predlagatelj na njeni podlagi pridobil lastninsko pravico. Če bi bila vsebina sodne poravnave v resnici takšna, kakor trdi pritožba (in tak položaj se navsezadnje ne zdi nesmiseln – problem je le v izjavi, ki je takšen pravni zmazek, da se resnična volja povsem izgubi), bi to še ne utemeljevalo lastninske pravice predlagatelja. Morebiten dogovor vseh treh strank (torej strank nične prodajne pogodbe ter denacionalizacijske upravičenke) bi bil mogoč in dopusten, vendar bi bil to še vedno le zavezovalni posel in torej le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Pridobitni način pa bi bil vknjižba lastninske pravice. Že res, da je predlagatelj v zemljiško knjigo vpisan, vendar je ta vpis materialnopravno neveljaven. V zemljiški knjigi je izkazana tudi kavzalnost tega vpisa. Ob ureditvi izbrisne tožbe tudi ne drži, da je ZTLR temeljil na načelu abstraktnosti. Kavzalnost vpisa je takšna, da se vknjižba navezuje na drug pravni posel – na pogodbo, ki je nična. Skratka – z novim, sicer morebiti veljavnim pravnim naslovom, ki pa ga še ni, ni mogoče nadomestiti materialnopravno neveljavnega naslova. Pogodba s takšno vsebino, kot jo sugerira pritožba, je mogoča. Tudi dopustno jo je skleniti, vendar se je treba za pridobitev lastninske pravice nato na novo vpisati v zemljiško knjigo.

Vsakršna razprava o vsebini (pravi volji) strank sodne poravnave je iz tega razloga odveč.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Predlagatelj ni solastnik in zato ni legitimiran za vložitev predloga v tej nepravdni zadevi.

Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP (3)).

(1) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991 in naslednji).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007).