Jedro

Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog, tudi glede na zakonsko določbo podan, če obstaja očiten dvom o njegovi istovetnosti.

V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce je zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v okoliščinah, ko objektivni kriteriji na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1415/2020/3 (1312-09) z dne 7. 8. 2020 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo odločbe, ki se glasi: "in ker je bilo prosilcu že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito". V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A. A., državljan Kraljevine Maroko, omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožnik bo pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 7. 8. 2020 od 11:00 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 7. 11. 2020 do 11:00, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik 18. 7. 2020 na nedovoljen način vstopil v Slovenijo, 20. 7. 2020 pa ga je prijela policija. Dne 21. 7. 2020 sta mu bili izdani odločbi o vrnitvi in nastanitvi v Centru za tujce (v nadaljevanju CT), kjer je 22. 7. 2020 podal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. V prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je podal 7. 8. 2020, je povedal, da se je leta 2015 pridružil skupini, ki nasprotuje režimu. Večkrat so organizirali mirne proteste in zahtevali gradnjo bolnišnice, stanovanj in drugih osnovnih stvari. Leta 2016 so ga po demonstracijah aretirali in mu grozili, da ga bodo zaprli za dlje časa, če bo še sodeloval s skupino. Iz policije so ga klicali in mu grozili, da ga bodo ubili. Povedal je, da osebnih dokumentov nima, saj je potni list pustil v najetem stanovanju v Turčiji, osebno izkaznico pa je zažgal. 3. Toženka ugotavlja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo identiteto, zato le-ta ni nesporno ugotovljena. Toženka meni, da če tožnik ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, bi imel pri sebi osebni dokument. Njegove navedbe, da je potni list pustil v najetem stanovanju v Turčiji in da je zažgal osebno izkaznico, so neprepričljive. Toženka pa lahko prosilčeve podatke preveri in ugotovi zgolj, če se zagotovi prosilčeva prisotnost na ozemlju Republike Slovenije, kar pa je, ob predpostavki, da je prosilec begosumen, mogoče le z omejitvijo gibanja. Dejstvo je, da se je prosilec osebnih dokumentov namenoma znebil. Toženka lahko zato utemeljeno sklepa, da je glavni razlog, da ne želi dostaviti dokumentov, razkritje njegovih pravih osebnih podatkov, s katerimi bi ga Slovenija, ob morebitni negativni odločitvi o njegovi prošnji, lažje vračala v izvorno državo. Glede na to mu je, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, nujno potrebno omejiti gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Tožnikovo ravnanje tudi jasno izkazuje, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. V Slovenijo je vstopil ilegalno že 18. 7. 2020 in bil prijet 20. 7. 2020, ko je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Namero za mednarodno zaščito je izrazil šele po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, torej po tem, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v CT. Zato toženka zaključuje, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito z namenom ovirati odstranitev iz države, tako da so izpolnjeni objektivni kriteriji in s tem pogoji za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Gibanje na območje in prostore CT je toženka tožniku omejila na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit oziroma bi bilo z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja. Le s pridržanjem na prostore CT je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, da se ugotovi njegova identiteta in odloči o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Toženka sklepa, da želi tožnik z vložitvijo tožbe preprečiti odstranitev iz države in si zagotoviti svobodno gibanje. Zato so izpolnjeni razlogi za omejitev gibanja na center za tujce.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa. Navaja, da mu je toženka izrekla ukrep omejitve gibanja v nasprotju z upravno sodno in ustavno sodno prakso, ki temelji na sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), v katerih je ESČP odločalo o kriterijih za omejitev gibanja, ki jih tudi citira. Te sodbe temeljijo na stališču, da je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave RS, kar predstavlja najhujši poseg v človekovo osebno pravico in katerega škoda se ne da nikoli popraviti. Iz sodbe Upravnega sodišča I U 1112/2020 z dne 10. 8. 2020 jasno izhaja, da se pridržanje lahko izreče, tudi kadar gre za pridržanje iz razloga nacionalne varnosti, le v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in ne gre za splošno skrajno sredstvo. Gola ugotovitev, da se je tujec določen čas nahajal na ozemlju Slovenije pa ni nikjer zabeleženo, da je prosil za azil, čeprav je bil v stiku s policijo, ne zadošča za utemeljeno domnevo, da prošnjo zlorablja, ker želi z njo le zadržati ali otežiti izvedbo odločbe o vrnitvi.

7. Iz depeše z dne 20. 7. 2020 izhaja, da je bil tožnik prijet v bližini azilnega doma v Ljubljani. Iz tega izhaja, da je želel zaprositi za mednarodno zaščito, sicer bi se azilnemu domu izognil. Iz spisa ni razvidno, da sta mu bili vročeni odločba o nastanitvi v CT in odločba o vrnitvi, niti da je bila vsebina obeh odločb tožniku prevedena pred uradno osebo in je bil o tem sestavljen zapisnik. Iz spisa tudi ni razvidno, ali je bila tožniku kdaj dana možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Sam pa je že ob prijetju v bližini azilnega doma ob srečanju s policisti takoj navedel, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Iz navedenega izhaja, da je očitek toženke, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi, neutemeljen.

8. Nadalje tožnik toženki očita, da mu je kršila pravico do izjave oziroma do obrambe, ker ga ni hitro in natančno seznanila z razlogi za odvzem prostosti oziroma mu ni natančno predstavila razlogov, ki utemeljujejo uporabo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Dolžnost uradne osebe je, da prosilca sooči z dejstvi, ki za organ odločanja pomenijo izpolnitev kriterijev iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nelogično in nezakonito je, da prosilce sprašujejo, ali razumejo, zakaj jim je bila prostost odvzeta, če pred tem niso soočeni z dejstvi, ki tak zaključek utemeljujejo. V zvezi z navedbo toženke, da bi tožnik tako ali tako pobegnil, pa tožnik opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča, da objektivni pogoji za nevarnost pobega v predvidljivem zakonu niso predvideni in se ukrep omejitve gibanja iz tega razloga ne sme izreči. 9. Toženka tudi ne obrazloži očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, ampak navaja zgolj to, da tožnik nima osebnih dokumentov. Teh nima večina prosilcev, kar pa ni razlog za ukrep omejitve gibanja. Pogoj je očiten dvom, ki ga v tem primeru dejansko ni, saj toženka ne ugotavlja, da bi tožnik spreminjal svoje osebne podatke, ali da bi bil nevaren za javni red in mir ali nacionalno varnost, ali da se je v kakšni drugi državi predstavil pod drugim imenom. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da bo preskrbel vozniško dovoljenje, seveda pa od prijetja do izdaje izpodbijanega akta tega dokumenta ni mogel priskrbeti.

10. Nasprotuje pridržanju v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je obveznost po Dublinski uredbi. Slovenski zakonodajalec je predvidel manj prisilno sredstvo od pridržanja v CT in sicer pridržanje na območje azilnega doma, kar je manj prisilen ukrep znotraj okvirov ukrepa odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilen ukrep odvzema prostosti. Ker noben od teh ukrepov ni urejen, toženka ukrepa omejitve gibanja ne more izvajati v primeru, ko je povsem očitno, da prosilec ni znatno begosumen; tožnik pa ni znatno begosumen.

11. Tožnik je v tožbi tudi zahteval, naj sodišče ugotovi ničnost odločbe o nastanitvi v CT in ničnost odločbe o vrnitvi, ker je toženka tožnika zaprla v CT po dveh podlagah in sicer po ZMZ-1 in ZTuj-2, kar se izključuje.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožba je delno utemeljena.

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po 35. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni pogojev za skupno obravnavanje tožbe zaradi omejitve gibanja in tožb, s katerimi tožnik izpodbija ti dve odločbi oziroma uveljavlja njuno ničnost. Zato je sodišče na naroku za glavno obravnavo s sklepom razdružilo postopek tako, da se bosta tožbi zoper ta dva akta ločeno obravnavali. Ne gre za pretirani formalizem, kot sodišču očita tožnik, ampak za dejstvo, da zahtevki temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi. Poleg tega mora sodišče o tožbi zoper sklep o omejitvi gibanja odločiti v 3 dneh, v tem času pa ni mogoče preveriti niti, ali je tožba zoper ostala dva akta pravočasna. Tožnik namreč zmotno meni, da se ničnost pri sodišču lahko uveljavlja kadarkoli, saj se to lahko stori le v primeru pravočasno vložene tožbe zoper izpodbijane akte1. Pač pa rok za uveljavljanje ničnosti ni omejen, kadar stranka vloži zahtevo za ugotovitev ničnosti odločbe pri upravnem organu po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.

15. Ne drži tožbeno stališče, da se pridržanje lahko izreče le v izjemnih okoliščinah. Na ravni Evropske unije ureja pridržanje Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96).2 V točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive pa je med drugim določeno, da se sme prosilca pridržati (le), da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Določba 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je celo strožja oziroma za prosilca milejša, saj zahteva še, da je izkazan očiten dvom v prosilčevo identiteto. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko torej pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alineja prvega odstavka). Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

16. V postopkih mednarodne zaščite je prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete, in prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca je v tem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom o istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana. Sodišče se strinja s tožnikom, da zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog, tudi glede na zakonsko določbo podan, če obstaja očiten dvom o njegovi istovetnosti. Ne strinja pa se z njim, da tega dvoma v obravnavanem primeru ni.

17. Če je oseba v izvorni državi preganjana, res ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno, ali izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja svoje identitete.3 Tožnik osebnih dokumentov toženki ni predložil. V prošnji za mednarodno zaščito je navajal, da je osebno izkaznico zažgal, potni list pa je pustil v stanovanju v Turčiji. Iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z omejitvijo gibanja v Republiki Sloveniji z dne 7. 8. 2020 (v nadaljevanju zapisnik) v zvezi s tem izhaja, da je navajal, da je osebno izkaznico zažgal v Turčiji, ker se ne želi vrniti v Maroko, potni list pa je pustil v najemniškem stanovanju v Turčiji, ker je menil, da ga bo še potreboval. Nadalje je tedaj navajal, da bo poskušal pridobiti potni list in vozniško dovoljenje, ki ga ima v Maroku, in sicer bo poklical ženo. Sodišče je tožnika podrobneje zaslišalo predvsem o tem, zakaj nima nobenega osebnega dokumenta in zakaj ga doslej ni mogel pridobiti, saj so podatki, ki so v zvezi s tem pridobljeni v upravnem postopku, pomanjkljivi. Zato je moralo sodišče preveriti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega je toženka zaključila, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče bi, kljub določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1, lahko upoštevalo tudi druge dokaze, ki bi jih tožnik predložil na glavni obravnavi. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju: Postopkovna direktiva) namreč to vprašanje ureja drugače, saj tretji odstavek 46. člena Postopkovne direktive določa, da države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. Ta določba Procesne direktive torej drugače kot citirana določba ZUS-1 terja, da sodišče odloča upoštevaje tista dejstva, ki so mu znana na dan njegove odločitve.

18. Vendar tožnik tudi na glavni obravnavi ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Glede potnega lista je ponovno povedal, da ga je pustil v stanovanju, najetem v Turčiji, pri čemer pa je še pojasnil, da je potni list pustil v stanovanju, ne da bi o tem obvestil njegovega lastnika. Lastnika stanovanja je sicer videl, vendar ga ni poznal, z njim ni imel nobenega kontakta in o tem človeku nima nobenih podatkov. Izjavo, dano v upravnem postopku, da je potni list pustil v Turčiji, ker je menil, da ga bo še potreboval, je pojasnil s tem, da ne ve, kaj je s tem hotel, vendar kolikor ve, potrebuje potni list tedaj, ko da prošnjo za mednarodno zaščito. Do potnega lista bi prišel tako, da bi vzpostavil stik z Maročani, saj so številni v Turčiji, ti pa bi prišli do lastnika tega stanovanja in tako bi dobil potni list. Na vprašanje, kako bi potni list prišel do tožnika, tega ni vedel povedati. Po presoji sodišča so ti razlogi, zaradi katerih tožnik doslej ni predložil potnega lista, niti njegove kopije ali fotografije, poslane po telefonu (kot to storijo nekateri prosilci), kontradiktorni in neprepričljivi ter zato neverodostojni. Tožnik naj bi namreč ob tem, ko sam navaja, da se zaveda pomembnosti potnega lista, tega pustil pri popolnem neznancu, kateremu sploh ni povedal, da mu bo v stanovanju pustil potni list in o katerem nima nobenih podatkov. S tem neznancem pa naj bi, ko bi v postopku mednarodne zaščite potreboval potni list, stopili v kontakt Maročani in ga pridobili, pri čemer naj tožnik niti ne bi razmišljal, kako bo prišel do njega. Te navedbe so do te mere neverjetne, da jim sodišče ne more slediti. Tako pomembnega dokumenta, kot je potni list nihče ne bi pustil pri neznancu, kateremu tega niti ne bi povedal, obenem pa pričakoval, da ga bo s pomočjo drugih oseb lahko dobil, ko ga bo potreboval. Osebne dokumente običajno hrani vsak sam, če pa jih že komu zaupa v varstvo, je običajno, da je to poznana, zaupanja vredna oseba, s katero lahko vsak čas stopi v stik.

19. Nadalje je tožnik pojasnil, da je zažgal osebno izkaznico, ker mu ni v ponos, da je maroška, pa tudi zato, ker se ne želi vrniti v Maroko. Sodišče ni ugotavljalo, kaj od tega naj bi držalo, saj tolmač ni vedel, ali je odgovor pravilno prevedel. Dejstvo je, da tožnik tega dokumenta nima in da sam navaja, da ga je uničil. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik povedal, da bo poskušal pridobiti vozniško dovoljenje, ki ga ima doma v Maroku. Na naroku pa je v zvezi s tem izpovedal, da se ne spomni, kje ga ima, predvideva pa, da ga je pustil pri prijatelju v Casablanci. Ko mu je sodišče predočilo njegovo izpoved, zapisano v zapisniku, je odvrnil, da ga bodisi policist, bodisi prevajalec nista razumela, ker tega ni rekel. To je torej naslednji dokument, za katerega je tožnik navajal, da ga bo skušal pridobiti od doma, kasneje pa je izpoved spremenil, češ da se ne spomni, kje ga ima. Sodišče pri tem verjame, da pri prevodu lahko prihaja do napak, vendar so te posamezne in malenkostne. Temu, da bi bili napačni deli stavkov, ki se prosilcem prevajajo, sodišče ne more slediti, če prosilci na napako ne opozorijo, ko se jim zapisnik prevede, sploh pa ne v okoliščinah, kot so obravnavane, ko so tudi ostale tožnikove izjave nelogične in neprepričljive. Nadalje je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi navedel, da ima doma pri ženi poročni list. Tega prej v postopku ni omenjal, pri čemer bi ga po presoji sodišča lahko pridobil do glavne obravnave, če bi to res želel. Tožnik je sicer pojasnil, da so mu mobitel odvzeli hrvaški policisti, vendar je izpovedal, da je v tem času iz prijateljevega telefona poklical ženo preko aplikacije WhatsApp. Pojasnil je, da lahko prosilci v CT dve uri dnevno uporabljajo telefon in tako stopi v kontakt z ženo. Zato tudi ni verjetna izpoved, da mu žena poročnega lista doslej ni poslala, ker ni imel možnosti, tj. mobilnega aparata. Tožnik je namreč v CT nameščen od 21. 7. 2020, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil 7. 8. 2020. Do glavne obravnave je preteklo več kot 10 dni, tožnik pa je sam povedal, da mu je znano, da bo pri prošnji za mednarodno zaščito potreboval osebni dokument. Četudi drži, da prosilci lahko uporabljajo telefon le dve uri dnevno, bi glede na navedeno tožnik po presoji sodišča do glavne obravnave vsaj fotografijo tega dokumenta lahko pridobil preko aplikacije WhatsApp. Nenazadnje je sam povedal, da je z ženo govoril približno vsak drugi dan. In četudi računalnika res ne zna uporabljati, očitno pozna to aplikacijo, ki je na pametnih telefonskih aparatih zelo široko uporabljena.

20. Poleg tega je tožnik na obravnavi na svojo željo sam zapisal svoje ime in priimek, in sicer drugače, kot je napisan na vseh dotedanjih zapisnikih in odločbah, tj. kot B. B. in ne A. A.. Nasprotje je pojasnil s tem, da je povedal, da je pravilno B. B., vendar tega niso želeli popraviti, čemur sodišče ne more verjeti, saj je na prošnji za mednarodno zaščito izrecno popravljen kraj rojstva iz neznan v Agadir. To pomeni, da je tožnik spremljal prevod in popravljal napake, sicer ta del zapisnika ne bi bil popravljen. Sodišče se je sicer na naroku prepričalo, da se tožnik težko izraža, prav tako tudi težko piše in z nedokončanimi šestimi leti šolanja res ni visoko izobražen. Vendar pa glede na vsa navedena nasprotja in neprepričljiva ter nelogična pojasnila ne more slediti njegovim trditvam, da osebnih dokumentov ne predloži, ker ga v to silijo razmere na poti do Slovenije. Nasprotno, glede na opisane nekonsistentne trditve, nasprotja in nelogičnosti, ki jih tudi neizobražen človek ne bi opisoval, če bi izpovedoval po resnici, je mogoče zaključiti zgolj to, kar je zaključila tudi toženka, namreč da obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Dvom o osebnih podatkih tožnika je torej, kot je pravilno ugotovila toženka, izkazan zaradi neprepričljivosti njegovih navedb o tem, zakaj ne more predložiti dokumenta. Sodišče glede na to pritrjuje toženki, da se izogiba identifikaciji z osebnimi dokumenti, kar izkazuje dvom v njegovo istovetnost. 21. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, so tako po presoji sodišča neutemeljeni. To velja tudi za očitek, da je toženka tožniku kršila pravico do obrambe oziroma izjave, ker ga ni natančno seznanila z razlogi za odvzem prostosti in mu ni predstavila razlogov, ki utemeljujejo uporabo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Uradna oseba je tožniku, preden je podal prošnjo, pojasnila, kateri so zakonski razlogi za omejitev gibanja. Iz zapisnika pa izhaja, da mu je bilo povsem konkretno pojasnjeno, zakaj mu je omejeno gibanje (ker toženka meni, da je prošnjo podal zato, da bi oviral postopek odstranitve in ker ni uspel dokazati istovetnosti) in bi lahko te razloge z ustreznimi dejstvi in dokazi ovrgel. Ves čas je v postopku sodeloval tolmač za arabski jezik. Nadalje tožnika v upravnem sporu zastopa pooblaščena odvetnica, kar hkrati pomeni, da mu je brez posebnih stroškov zagotovljena strokovna pravna pomoč, s pomočjo katere lahko izpodbije razloge, na katere je toženka oprla svojo odločitev, pri čemer je sodišče že pojasnilo, da bi upoštevalo tudi dokaze, predložene v tožbi in na naroku za glavno obravnavo.

22. Nadalje sodišče še zavrača tožbene trditve, da toženka tožniku ni natančno predstavila razlogov, ki utemeljujejo uporabo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je toženka tožniku gibanje omejila po 1. in 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 23. Obstoj očitnega dvoma v istovetnost prosilca glede na določbe 84. člena ZMZ-1 res še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

24. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč v postopku navajal, da je bil namenjen v Slovenijo, vendar pa prošnje za mednarodno zaščito kljub temu ni vložil, ko je prispel v Slovenijo, ampak šele, ko mu je bila izdana odločba o namestitvi v Center za tujce in o vrnitvi. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

25. Po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

26. Pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.4 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije5, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.6

27. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

28. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce.

29. Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-27 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki.

30. Po presoji sodišča iz citirane določbe direktive izhaja, da je v takih okoliščinah nadaljnje pridržanje oziroma omejitev gibanja prosilcu za azil dopustna le, če bi lahko toženka sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prošnja vložena zaradi oviranja oziroma otežitve odločbe o vrnitvi, na podlagi splošnih, vnaprej določenih in za vse prosilce veljavnih objektivnih meril (poleg objektivnega merila, da je prosilec že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito). Že iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je namreč razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije.

31. ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, oziroma je določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, tj., da je prosilec imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Vendar navedeno pravno domnevo o obstoju utemeljene domneve opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril, in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz česar Recepcijska direktiva II sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne utemeljene domneve, pa bi po presoji sodišča morala biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pomeni, da bi moralo biti določeno, iz katerih objektivnih okoliščin je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene domneve. Tako razlago potrjuje tudi že omenjena 15. uvodna izjava Recepcijske direktive II, iz katere prav tako izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Nenazadnje pa je tudi Sodišče Evropske Unije presodilo, da lahko državljan tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, potem ko je bil že pridržan na podlagi 15. člena Direktive o vračanju, ostane v pridržanju na podlagi določbe nacionalnega prava, vendar le, če se po presoji vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera izkaže, da je bila ta prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, in da je objektivno nujno ohraniti ukrep pridržanja, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi.8

32. Ob takem izhodišču Recepcijske direktive II bi se zakonodajalec moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Glede na to za odločitev ni relevantno, kdaj je tožnik prvič podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito, in sodišče tega dejstva ni ugotavljalo.

33. Zato je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce v tem delu zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage. Glede na navedeno je sodišče tožbi v tem delu ugodilo.

34. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore CT, pravilna in zakonita, vendar ne iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni tudi v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v 1. točki izreka odpravilo besedilo "in ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito".

1 Glej I U 867/2012 z dne 8. 11. 2012, I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010 in druge 2 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 3 Glej IU 636/2020 z dne 15. 6. 2020 in v njej navedene sodbe. 4 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 5 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 6 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 7 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 8 Sodba SEU v zadevi C-534/11, Arslan, 63. točka obrazložitve.