Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker ji torej ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, toženka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega (prilagojenega) delovnega mesta, katerega delovne naloge naj bi tožnica po lastnem prepričanju lahko opravljala.
Takšnega delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnica (tj. kombinacija perice in dopoldanske čistilke), toženka nima sistemiziranega in tožnica od nje ne more zahtevati niti, da ji ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prilagojenim opisom obstoječih delovnih mest niti, da sistemizira oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu z dne 30. 3. 2022 in sklep o spremembi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu z dne 25. 4. 2022 nezakonita in se razveljavita, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja, za reintegracijo, plačilo reparacije in stroškov postopka.
2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da ji III. kategorija invalidnosti ni bila priznana za obe delovni mesti, ki ju je opravljala pri toženki (čistilka in perica), temveč zgolj za delovno mesto čistilke. Toženka bi ji lahko ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za dela, ki so v skladu z njeno delovno zmožnostjo, tj. za delovno mesto perice, za katero ji ni bila priznana invalidnost, in lažja dela dopoldanske čistilke, ki jih je že do sedaj opravljala. Poudarja, da bi toženka lahko dela dopoldanske čistilke opredelila kot dodatna dela delovnega mesta perica II v novi pogodbi o zaposlitvi, kar bi bilo skladno tudi z omejitvami iz odločbe ZPIZ, pri čemer ne bi šlo za nobeno prilagajanje delovnega mesta ali drugačno organiziranje delovnega procesa ali novo sistemizacijo delovnega mesta, temveč le za natančnejši opis del, ki bi jih skladno z omejitvami opravljala na delovnem mestu perica II. Ravnateljica toženke je zaslišana potrdila, da se delo čistilke, ki čisti dopoldne in delo čistilke, ki to dela popoldan, razlikuje. Vztraja, da je bil namen toženke že od vsega začetka odpovedati pogodbo iz razloga, ker je stopila v bran A. A., ki je bila s toženko v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza za pribavo in vpogled v ta spis ni izvedlo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi se s predlaganim izvedencem medicinske stroke na novo ugotavljala njena zmožnost za delo. Ker sodišče prve stopnje izvedenca ni angažiralo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Opis dela snažilk, ki je bil izdan v šolskem letu 2011/2012, je dejansko veljal vseskozi. S tem opisom se je natančneje definiralo delo dopoldanske snažilke in popoldanskih snažilk (za vrtec, za razredno ter predmetno stopnjo v šoli). Da je ta opis veljal tudi kasneje, dokazuje tudi plačilna lista za mesec maj 2019, iz katere je razvidno, da je takrat še prejemala položajni dodatek (kot vodja snažilk). Načrt rednega vzdrževanja in čiščenja ni bil sprejet šele septembra 2022, kot je neresnično izpovedala ravnateljica, saj ga je priložila že svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2022. Ta načrt dokazuje, da se je razlikovalo delo dopoldanske čistilke in popoldanskih čistilk, ter da so dela dopoldanske čistilke lažja, tj. takšna, da jih lahko opravlja tudi tožnica, kljub omejitvam iz odločbe ZPIZ. Da njeno dosedanje delo na delovnem mestu perica II in čistilka II ne krši omejitev iz odločbe ZPIZ, izhaja tudi iz izjav B. B., C. C. in A. A. Ker jih sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo, to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, očitanih v pritožbi, kot tudi ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2022, ki je bila tožnici podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Pri tožnici, ki je bila zaposlena na delovnih mestih čistilka II in perica II, je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 24. 11. 2021 ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila iz tega naslova priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez prisilnih drž hrbtenice, z ročnim premeščanjem bremen do 8 kg, brez dela, ki se izvaja z rokami nad višino ramen, brez dela na višini ali nad globino, s polnim delovnim časom od 27. 9. 2021 dalje. Toženka je nato ugotovila, da v okviru sistemizacije in razpoložljivih delovnih mest nima prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostalim delovnim zmožnostim tožnice oziroma upoštevalo omejitve iz odločbe ZPIZ. Na podlagi njenega predloga je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16. 3. 2022 izdala mnenje, da tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve odločbe ZPIZ (A6) in izvedenskega mnenja invalidske komisije (A5) res izhaja le navedba delovnega mesta „čistilka“, vendar to ne pomeni, da je bila tožnici invalidnost III. kategorije (in posledično pravica do premestitve) priznana zgolj za delovno mesto čistilke, ne pa tudi za delovno mesto perice, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Tovrstne navedbe sicer predstavljajo pritožbeno novoto, vendar tudi v kolikor bi jih tožnica podala pravočasno, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožba spregleda, da je v izvedenskem mnenju invalidske komisije, na podlagi katerega je bila izdana odločba ZPIZ, upoštevano in presojano celotno tožničino delo, torej tako delo perice kot delo čistilke. Izvedensko mnenje namreč povzema opis njenega dela v celoti, v katerega so poleg zadolžitev čistilke vključene tudi delovne naloge perice, in sicer dnevna skrb za čiščenje perila (pranje in likanje kuhinjskega in vrtčevskega perila). Enak opis tožničinega delovnega mesta je toženka podala v delovni dokumentaciji iz leta 2017, podpisani s strani tožnice (C1), ter tudi tožnica sama v letu 2021 na obrazcu delovna anamneza (C3). Odločilen je izrek odločbe ZPIZ, ki jasno določa, da se tožnici prizna pravica do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami, ki jo mora zagotoviti toženka kot delodajalec, kar pomeni, da tožnica po presoji ZPIZ-a ni več zmožna opravljati dosedanjega dela v celoti, torej kot čistilka in kot perica.
8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženka imela možnost, da bi tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto perica z natančnejšo opredelitvijo del, med katerimi bi bila tudi dela dopoldanske čistilke, saj kljub omejitvam lahko takšno delo, ki ga je opravljala že v preteklosti, še vedno opravlja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sistemizacija toženke ne vsebuje ločenih delovnih mest dopoldanske čistilke in popoldanske čistilke. Na podlagi izpovedi ravnateljice toženke, da čistilke tudi krožijo, je utemeljeno sprejelo tudi zaključek, da ne delajo samo popoldne ali samo dopoldne. Kot navaja tožnica v pritožbi, je ravnateljica sicer potrdila, da se delo čistilke, ki čisti dopoldne, in delo čistilke, ki čisti popoldne, razlikuje, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča življenjsko logično, saj določenih opravil ni mogoče izvesti v času vzgojno-izobraževalnega procesa. Vendar iz izpovedi ravnateljice izhaja tudi, da je šlo pri tem, da je tožnica po razporedu delala dopoldan, za stvar dogovora, saj je takrat delala po 4 ure dnevno, preostale 4 ure pa je bila v bolniškem staležu. Na tej podlagi je pravilen prvostopenjski zaključek, da je bilo tožničino dopoldansko opravljanje dela dejansko posledica njene zmanjšane delovne zmožnosti zaradi bolezni in krajšega časa dela, zato je bil njen obseg dela nekoliko drugačen kot v opisu dela iz sistemizacije. Okoliščina, kdaj je bil sprejet načrt rednega vzdrževanja in čiščenja (A11), ni bistvena, saj tudi, če ta načrt dokazuje, da so bila dela dopoldanske čistilke lažja oziroma takšna, da jih lahko opravlja tudi tožnica kljub omejitvam iz odločbe ZPIZ, to ne vpliva na odločitev o zakonitosti odpovedi iz razloga invalidnosti. Tožnica namreč na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ ne sme več opravljati dela na dosedanjem delovnem mestu, tj. čistilke II in perice II, ampak jo je morala toženka premestiti na drugo ustrezno delovno mesto.
9. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le v primeru priznane pravice do poklicne rehabilitacije (70. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Tožnici po odločbi ZPIZ ni bila priznana pravica do nadaljnjega opravljanja dela na istem delovnem mestu z omejitvami, temveč ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (81. člen ZPIZ-2). Ker ji torej ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, toženka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega (prilagojenega) delovnega mesta, katerega delovne naloge naj bi tožnica po lastnem prepričanju lahko opravljala. Vztrajanje pritožbe, da pri tem ne gre za prilagoditev, temveč le za natančno opredelitev del, ni utemeljeno. Takšnega delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnica (tj. kombinacija perice in dopoldanske čistilke), toženka nima sistemiziranega in tožnica od nje ne more zahtevati niti, da ji ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prilagojenim opisom obstoječih delovnih mest niti, da sistemizira oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti. Glede na vse navedeno to, da je v opisu delovnega mesta perica določeno, da se v nujnih primerih opravljajo tudi druge naloge, ki ne sodijo v celoti v opis nalog perice, ne vpliva na zaključek, da toženka ni dolžna spreminjati sistemizacije in prilagajati opisov delovnih mest. 10. Sodišče v delovnem sporu ne sme na novo ugotavljati (preostale) delovne zmožnosti tožnice in njenih omejitev pri delu, saj so bile te predmet izvedenskega mnenja invalidske komisije oziroma postopka, ki je bil pravnomočno končan z invalidsko odločbo ZPIZ, ki tožnico šteje za nezmožno opravljanja dela, ki ga je v času odločanja opravljala. V tem sporu je ključno, da sodišče preveri, ali toženka res nima prostega ustreznega delovnega mesta, na katerega bi bilo možno premestiti tožnico, ob upoštevanju njenih omejitev pri delu, ne pa, da s pomočjo izvedenca medicinske stroke, mimo obstoječih opisov delovnih mest ugotavlja, katera opravila bi tožnica zmogla in katera ne. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni postavilo izvedenca medicine dela, prometa in športa, ki naj bi potrdil, da tožnica kljub omejitvam še vedno lahko opravlja dela perice in dopoldanske čistilke, ki jih je opravljala pred ugotovitvijo invalidnosti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje zaradi neizvedbe tega dokaza, ni podana.
11. Glede na že pojasnjeno, tožničino sklicevanje na obvestilo o preventivnem pregledu, da je zmožna z omejitvami za delo čistilka II pri toženki, ter na obvestilo Zavoda RS za zaposlovanje, da delovno mesto čistilka II pri Zdravstvenem domu D. ustreza njenim kompetencam, ne more izpodbiti vsebine pravnomočne odločitve ZPIZ o priznani pravici do premestitve na drugo delovno mesto zaradi omejitev pri delu. To bi lahko bilo le predmet socialnega spora, ki pa ni bil sprožen.
12. Prav tako ni relevantna tožničina ocena svoje delovne zmožnosti na delovnem mestu perica II in čistilka II kot tudi ne ocena sodelavk B. B., C. C. in A. A., da bi bila zmožna še naprej opravljati svoje dosedanje delo, ki ne bi kršilo omejitev iz odločbe ZPIZ. Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje zaradi neizvedbe njihovega neposrednega zaslišanja o tem, saj so okoliščine tožničine delovne zmožnosti za opravljanje dela v okviru delovnih mest, na katerih je bila zaposlena, razvidne že iz listinskih dokazov, subjektivne ocene prič pa niso odločilen dokaz, s katerimi bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitve iz pravnomočne odločbe ZPIZ in izvedenskega mnenja invalidske komisije.
13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj dokumenta opis dela snažilk za šolsko leto 2011/2012 (A3) ni štelo za relevantnega. Sodišče prve stopnje je v 10. točki sodbe pojasnilo, da se ta dokument nanaša le na študijsko leto 2011/2012 in da pomeni razporeditev dela med snažilkami, ne pa opisa delovnih mest čistilke ali perice, pri čemer je kot bistveno izpostavilo prvo alinejo, iz katere izhaja, da vse snažilke opravljajo vsa dela, ki so navedena v sistemizaciji, ki pa nima sistemiziranega delovnega mesta dopoldanske in popoldanske snažilke oziroma čistilke. Tožnica v pritožbi trdi, da je opis dela snažilk, ki je bil izdan v šolskem letu 2011/2012, dejansko veljal vseskozi, tudi kasneje, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je še v maju 2019 prejemala položajni dodatek kot vodja snažilk, vendar gre za nedovoljene pritožbene novote, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).
14. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi utemeljilo, zakaj verjame ravnateljici glede del, ki jih opravlja čistilka dopoldne. V izpovedi je potrdila, da čisti stranišča, iz igralnic odnaša smeti, čisti jedilnico, pobriše mizo predmetne stopnje, pospravi hodnike, s čimer se v pritožbi strinja tudi tožnica, zato so nasprotujoče nadaljnje pritožbene navedbe, da so stranišča v vrtcih čistile in razkuževale pomočnice vzgojiteljice ter da predpisi ne dovoljujejo praznjenja košev v igralnicah. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica pri pospravljanju stranišč (čiščenju in razkuževanju), pri čemer je tožnica zaslišana sama povedala, da je stranišča pospravljala, izpostavljena prisilni drži. Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem navaja, da tožnica ne prenaša bremen teže nad 8 kg ter da je smeti oziroma kuhinjsko perilo nosila v več delih, saj je iz delovne anamneze razvidno, da je tudi tožnica sama označila obremenitev „ročno premeščanje bremen nad 5 kg do 15 kg“. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da poraba smeti 10 kg pomeni nenormalno porabo, saj je ravnateljica v izpovedi poudarila, da v petih igralnicah smeti ni bilo malo, ker so bile poleg papirnatih brisač tudi pleničke.
15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici predstavljalo dejstvo, da je toženka ni mogla premestiti na drugo delovno mesto, ki bi upoštevalo vse omejitve, ki jih je v svoji odločbi določil ZPIZ, ne pa zamera, ker je v delovnem sporu, ki je potekal med toženko in sodelavko A. A., stopila v bran slednji. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot neprimeren dokaz zavrnilo pribavo in vpogled v ta spis, saj po pritožbenih navedbah tožnica v tem sporu, ki se je končal s sodno poravnavo, niti ni bila zaslišana kot priča, poleg tega ni bilo prerekano, da je bila predlagana za zaslišanje v sporu A. A. (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s tem zato ni utemeljen.
16. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da toženka ni izkazala, da ji je poskusila zagotoviti delo pri drugem delodajalcu, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Prav tako v pritožbi ni izkazala, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.
17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).