Jedro

Domačemu javnemu redu nasprotuje tuja sodna odločba, če višina in način obračuna zamudnih obresti od priznane glavnice v domači valuti ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije (91. čl. ZUKZ).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se priznanje veljavnosti odločbe Temeljnega sodišča združenega dela v Nišu z dne 3.9.1991, opr. št. Np 134/90, Republika Srbija, nanaša le na odločitev o glavni terjatvi in stroških postopka, predlog na priznanje veljavnosti pa se zavrne v obsegu izreka o obrestih od glavnice.

V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo veljavnost odločbe Temeljnega sodišča združenega dela v Nišu, Republika Srbija, z dne 3.9.1991, opr. št. Np 134/90, po kateri je nasprotni udeleženec Š. iz Maribora dolžan plačati predlagatelju S. iz Niša odškodnino v znesku 360.000 din z obrestmi v višini eskontne stopnje (pri čemer je očitno mišljena eskontna stopnja Narodne banke Srbije) povečane za 20 %, računajoč od 3.9.1991 dalje do končnega plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 6.300 din. Štelo je, da tuja sodna odločba izpolnuje predpostavke za priznanje v skladu z določbami členov 87. do 92. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.

Proti takšni odločitvi se je pritožil nasprotni udeleženec zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da bo predlog na priznanje tuje sodne odločbe zavrnjen, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja pri trditvah, da se predlagatelj ni poškodoval in da je njegovo slabo zdravstveno stanje posledica bolezenskih sprememb organizma. Pri tem niso bili upoštevani vsi dokazi, na katere se je nasprotni udeleženec v postopku pred tujim sodiščem skliceval. Napačno je potekal tudi pritožbeni postopek, ki bi moral teči v skladu s predpisi, veljavnimi glede delovnih sporov pri sodiščih združenega dela. Odločba tujega sodišča pa je nezakonita tudi zato, ker je nasprotni udeleženec napak označen.

Predlagatelj na pritožbo nasprotnega udeleženca ni odgovoril. Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sporno sodno odločbo štelo kot odločbo tuje države in zaradi njenega priznanja uporabilo določbe 4. poglavja zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list št. 1/91-I - v nadaljnjem tekstu "kolizijski zakon". Takega stališča tudi pritožba ne osporava, saj se sklicuje na dejstvo, da je bila odločba izdana v Republiki Srbiji dne 3.9.1991, torej po osamosvojitvi Republike Slovenije. Republika Slovenija do takoimenovane Zvezne republike Jugoslavije (Srbije in Črne gore) sicer vodi politiko nepriznanja, kar pa še ne izključuje priznanja sodnih odločb srbskih sodišč ob upoštevanju pogoja o vzajemnosti, ekonomičnosti ter interesov domačih fizičnih in pravnih oseb ob pridržku javnega reda Republike Slovenije. Takemu stališču dodatno pritrjuje tudi določba 3. odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je torej prav ravnalo, ko se je v utemeljitvi svoje odločitve skicevalo na določbe 4. poglavja kolizijskega zakona, med drugim tudi na določbo njegovega 92. člena. Tuja sodna odločba se ne prizna, če ni vzajemnosti, vendar pa se obstoj vzajemnosti domneva do dokaza o nasprotnem. Breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti je na stranki, ki trdi, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje odločb slovenskih sodišč. Česa takega nasprotna stranka ni zatrjevala. Obstoj vzajemnosti je torej treba v tem primeru domnevati, kar pomeni, da je pogoj po 92. členu kolizijskega zakona izpolnjen. V tej smeri tako ni razlogov za zavrnitev priznanja.

Ob predpostavki, da je sporna odločba bila izdana v tuji državi, vsebuje izpodbijani sklep tudi njen preizkus po določbi 88. člena kolizijskega zakona. V tej smeri pritožbeno sodišče ne najde napak, ki se vsebinsko zatrjujejo v pritožbi. Nasprotnemu udeležencu je namreč v postopku pred tujim sodiščem bila dana možnost sodelovanja, poleg tega pa za izvedbo postopka ni bilo izključno pristojno domače sodišče (89. člen zakona). Tudi o tem ni dvoma, da je sporna tuja odločba postala pravnomočna. Presoja izvedenih dokazov in uporaba materialnega prava tuje države pa ni predmet presoje v postopku za priznanje tuje sodne odločbe.

V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo določbe 91. člena kolizijskega zakona, po kateri tuje sodne odločbe ni mogoče priznati, če nasprotuje domačemu javnemu redu. Sporna sodna odločba nalaga domači pravni osebi izpolnitev glavne dajatve v tuji valuti, ki pa je v času sojenja na prvi stopnji še bila valuta Republike Slovenije. Dne 8.10.1991 je z zakonom (Ur. l. RS, št. 17/91) v Sloveniji bila uvedena kot veljavna državna valuta slovenski tolar z izhodiščem menjave s prejšnjo valuto v razmerju 1:1. V tem obsegu izreku tuje sodne odločbe, kolikor se nanaša na glavnico, ni mogoče očitati, da nasprotuje domačemu pravnemu redu, vendar pa ima navedeni pomislek svojo utemeljitev ob preizkusu obrestnega dela njenega izreka. Obresti v višini eskontne stopnje (očitno Narodne banke Srbije), povečane za 20 %, nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije; njihova višina in način izračunavanja sta v skladu s pravnim redom in razmerami v Republiki Srbiji in pogoji tamkajšnje splošno znane hiperinflacije. Z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje je zaradi obrazložene konverzije jugoslovanskega dinarja v slovenski tolar, s priznanjem celotnega izreka obravnavane tuje sodne odločbe nasprotnemu udeležencu naloženo v bistvu plačilo glavnice v domači valuti, vendar z zamudnimi obrestmi po obrestni meri in načinu obračunavanja obrestih, ki velja za tujo valuto in ki v primerjavi z domačo obrestno mero zamudnih obresti dalje učinek, ki je v nasprotju z javni redom Republike Slovenije.

V obsegu izreka o obrestih je torej treba uporabiti določbo 91. člena kolizijskega zakona in priznanje tuje sodne odločbe odkloniti. V opisanem obsegu je pritožba nasprotnega udeleženca utemeljena, to pa je imelo za posledico odločitev o delni spremembi izpodbijanega sklepa (4. točka 373. člena ZPP), medtem ko je v preostalem delu zaradi že navedenih razlogov pritožbo bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.