Jedro

Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2014 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 6. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek (I. točka izreka sodbe) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 454,45 EUR (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je imela tožnica prispevke za brezposelnost poravnane od 28. 1. 2013 dalje, vendar to, da jih ni imela poravnanih na dan prenehanja zavarovanja kot samostojna podjetnica, še ne pomeni, da je pravico do denarnega nadomestila izgubila. Ker ZUTD ne določa roka, v katerem morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila oziroma na kateri dan se ugotavlja izpolnjevanje pogojev iz 2. odstavka 59. člena, je po prepričanju sodišča upoštevati tudi kasnejše plačilo prispevkov. Toženec tožnice pred izdajo prvostopenjske odločbe ni pozval k predložitvi dokaza, da so prispevki plačani, čeprav je tožnica v pritožbi zoper odločbo prve stopnje navedla, da ima prispevke plačane in je navedeno toženec ugotovil tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper odločbo prve stopnje. Ker toženec drugih pogojev ni ugotavljal, je sodišče izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje k tožencu.

2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, ZUTD) ne določa roka, v katerem morajo biti izpolnjeni predpisani pogoji za priznanje pravice do denarnega nadomestila oziroma, da ne določa na kateri dan se ugotavlja izpolnjevanja pogoja iz 2. odstavka 59. člena ZUTD. Rok, do kdaj morajo biti plačani prispevki je določen v 118. in 119. členu ZUTD, ki določata postopek za uveljavljanje in varstvo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti in rok za uveljavitev pravice. Iz uradnih evidenc DURS-a je izhajalo, da tožnica DURS-u ni predlagala obračunov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, zato je ZRSZ po vložitvi tožničine vloge za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti o dejanskem stanju odločil na podlagi razpoložljivih podatkov. Drugi odstavek 118. člena ZUTD, ki določa postopek za uveljavljanje pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti določa, da o pravici do denarnega nadomestila na vlogo zavarovanca odloča zavod, pri čemer se lahko vloga za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila vloži v pisni obliki na predpisanih obrazcih ali po elektronski poti. Sled tega toženka navaja, da citirani člen izrecno določa, da se vloga za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti vloži skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice, ki jih ni mogoče pridobiti iz uradnih evidenc, pri čemer, iz uradnih evidenc niso izhajali podatki glede obračuna iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnica je šele v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje izkazovala, da je prispevke za zaposlovanje plačala dne 28. 1. 2013. ZRSZ, kot prvostopenjski upravni organ, je bil v skladu s 124. členom ZUTD vezan na podatke uradnih evidenc in je tako na podlagi potrdila DURS-a ugotovil, da tožnica ni vplačevala prispevkov za brezposelnost od leta 1998 dalje ter tako ni izpolnila zakonskega pogoja iz 1. odstavka 59. člena ZUTD, ki določa, da pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Za zavarovalno razmerje morajo poleg vzpostavitve pravnega razmerja, biti tudi plačani prispevki, kot to izhaja iz 14. in 15. točke 5. člena ZUTD. Rok za plačilo socialnih zavarovanj pa je določen v davčnih predpisih, ki jih je tožnica nesporno periodično kršila, saj mora zavezanec za prispevke predložiti obračun za prispevke za socialno varnost in plačati prispevke za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V kolikor se bi sledilo stališču sodišča v izpodbijani sodbi bi to pomenilo, da bi upravni organ druge stopnje v vsakem primeru moral upoštevati plačane prispevke po izdaji odločbe organa prve stopnje, če bi stranka (pritožnik) pravočasno vložila pritožbo, kar pa ni v skladu z določbo 140. člena ZUP. Tožnica ni predlagala davčnih obračunov, niti ni plačevala prispevke za socialno varnost in je s tem kršila predpise, zato po mnenju toženke je nesprejemljivo stališče sodišča, da se kljub navedenim kršitvam tožnici priznajo socialne pravice, saj ZUTD za samozaposlene osebe jasno določa, da morajo za priznanje pravice do denarnega nadomestila imeti plačane prispevke, kar pa ne pomeni, da je dopustno, da jih plačajo več let po njihovi zapadlosti oziroma v nasprotju z materialnim predpisom, ki je podlaga za plačilo konkretno ZDAVP-2. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 101/2015, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je še v fazi revizijskega odločanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 6. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti tožnice zavrne. Ker ni dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti.

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica pred nastankom brezposelnosti opravljala dejavnost kot A.A. s.p., poslovne, računovodske in druge storitve, in sicer od 1. 1. 2005 do 26. 11. 2012, ko je bila iz Poslovnega registra Slovenije izbrisana kot samostojna podjetnica posameznica in ji je tako z dnem 26. 11. 2012 prenehala obvezno zavarovanje. Iz dopisa DURS z dne 26. 7. 2014 izhaja, da ima A.A. s.p. na dan 26. 7. 2014 plačane vse evidentirane prispevke za zaposlovanje iz naslova samostojnega opravljanja dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2005 do 26. 11. 2012. Tožnica je prispevke za zaposlovanje plačala dne 28. 1. 2013. Tožnica je dne 11. 1. 2013 pri ZRSZ vložila vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki jo je po pozivu dopolnila z izjavo o razlogih prenehanja opravljanja samostojne dejavnosti z dne 26. 11. 2012 ter zdravniškim potrdilom z dne 8. 1. 2013. Prvostopenjska odločba tožene stranke je bila izdana dne 19. 6. 2013. 7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v ZUTD, kateri v 59. členu določa, da pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. Pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. 8. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi tožnica že skupaj z vlogo morala predložiti vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice, ki jih ni mogoče pridobiti iz uradnih evidenc, pri čemer iz uradne evidence DURS-a niso izhajali podatki glede obračuna iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Toženka pozablja, da v upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi opredeljeno v 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ta v 1. odstavku določa, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer skrbijo zato, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost strank in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek). Organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP). Organ lahko po skrajšanem postopku tako odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP). Navedena pravna izhodišča pomenijo, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Kot navaja Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016 mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden.

9. V kolikor bi toženka ravnala tako, kot je navedeno v prejšnji točki bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko jasno posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala dne 28. 1. 2013, torej pred izdajo prvostopenjske odločbe.

10. Napačno je stališče v pritožbi, da ZUTD določa, kdaj morajo biti prispevki plačani. Zakon določa zgolj to, da morajo biti prispevki plačani, ne pa tudi kdaj. Kar je bistveno v tej zadevi, je da so bili prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti s strani tožnice plačani pred odločitvijo prvostopenjskega organa tožene stranke in je tako tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice na podlagi 59. člena ZUTD, ker je kot s.p. v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti imela poravnane prispevke za potrebno obdobje.

11. Navedeno je v predmeti zadevi odločilnega pomena. Ob odsotnosti ustreznega opozorila upravni organ, torej tožnici ni zagotovil učinkovitega uveljavljanja socialnih pravic na podlagi 7. člena ZUP v povezavi s 50. členom Ustave RS, ravnal pa je tudi v nasprotju z 9., 138. in 144. členom ZUP. Odločba organa prve stopnje je zato nezakonita, nezakonita je tudi odločba organa druge stopnje, ki je odločbo organa prve stopnje potrdil. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.