Jedro

Tožnik ne izkazuje pogojev trajnejše nelikvidnosti oziroma izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati in bi mu zaradi tega nastala hujša gospodarska škoda ter bi mu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik posluje še naprej kljub oteženi situaciji v dejavnosti gradbeništva in prevozništva in na trgu pridobiva prihodke, zato ne izpolnjuje pogoja za obročno plačilo davčnega dolga. Ugodnejši način plačila davčnega dolga se lahko uporablja le v izjemnih primerih, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila vloga tožnika z dne 4. 3. 2011 za obročno plačilo dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti – konto 2021, v skupni višini 6.204,25 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri zasebnikih – konto 2031, v skupni višini 30.570,37 EUR ter davka in prispevkov od zaposlenih pri zasebnikih – konto 2030, v skupni višini 16.140,38 EUR zavrnjena. Tožnik je vložil vlogo na podlagi določbe 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem odpis ali delni odpis ni mogoč, davčni organ pa lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi začasne plačilne nezmožnosti in izgube prihodkov ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda kot je prenehanje poslovanja in bi davčnemu zavezancu odlog ali obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku potem, ko je davčni organ tožniku poslal poziv z dne 3. 8. 2011, da v roku osem dni predloži dokazila o trajnejši nelikvidnosti, izgubi prihodkov, izgubi sposobnosti pridobivanja prihodkov (davčni obračun), bilanco stanja na dan vloge, izkaz poslovnega izida za zadnja dva meseca pred vložitvijo vloge, dokazila, da zavezancu grozi hujša gospodarska škoda ter dokazila, da bo odlog plačila davka omogočil preprečitev hujše gospodarske škode (plan prihodkov in odhodkov po posameznih mesecih za obdobje zaprošenega odloga ter plan denarnih tokov). Tožnik je predložil izkaz poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011 in od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011, bilanco stanja na dan 31. 7. 2011, izpis odprtih kratkoročnih terjatev do kupcev v državi ter kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi na dan 24. 8. 2011. Ni pa tožnik predložil plana prihodkov in odhodkov po posameznih mesecih ter plana denarnih tokov (za obdobje zaprošenega odloga oziroma obročnega plačila), do roka, ki se je iztekel dne 16. 8. 2011 in niti do dneva izdaje odločbe. Tožnik ima od leta 1995 registrirano dejavnost s firmo A. s.p.. Prav tako je tožnik od 8. 4. 2010 edini družbenik in direktor kapitalske družbe B. d.o.o., z osnovnim kapitalom 7.500,00 EUR, ki v letu 2010 ni imela prihodkov od prodaje.

Tožnik je v svoji vlogi navedel, da je v letu 2010 posloval s C. d.d., ki je bilo njegov poglavitni poslovni partner. Zaradi nerednega plačevanja so predali terjat ve C. d.d. davčni upravi, vendar se je zaradi stečajnega postopka postopek izterjave terjatev prekinil. V januarju 2011 je C. d.d. prijavilo prisilno poravnavo, v februarju pa še stečajni postopek, v katerega je tožnik prijavil terjatve v višini 180.449,54 EUR z obrestmi. Sprožil je tudi izvršbo v podjetjih D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.d., G. d.o.o. in H. d.o.o.. Zaradi neplačanih terjatev, prisilnih poravnav, stečajnih postopkov in slabega gospodarskega položaja v letu 2010 ni bil sposoben poravnavati obveznosti do države in do dobaviteljev. V letu 2011 ima sklenjeno letno pogodbo s podjetjem I. d.o.o., kjer načrtuje približno 50.000,00 EUR mesečnega priliva. S podjetjem J. d.d. v mesecu aprilu načrtuje rušenje trgovskega centra K. v višini 129.950,00 EUR. Pripravljata se še dve pogodbi s podjetjem L., kjer načrtuje približno 50.000,00 EUR mesečnih prilivov. Tudi pri javnih razpisih pričakuje, da bo prevzel javna naročila, kjer planirajo 300.000,00 EUR prihodkov na letni ravni. Tožnik je predložil potrdilo o plačilni sposobnosti M. za leto 2011 in N. d.d. za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 1. 2011, izpis odprtih postavk na dan 31. 12. 2010 do O. d.o.o. in P. d.o.o., izpis stanja na računu N. d.d. in M. d.o.o., letno pogodbo s C. d.d., izpis odprtih postavk na 31. 12. 2010 ter listine, ki izkazujejo aktivnosti tožnika glede izterjave dolgov do že zgoraj navedenih pravnih oseb. Predložil je tudi pogodbo o dolgoročnem kreditu z R. d.d., zaradi najema kredita v višini 200.000,00 EUR, podizvajalsko pogodbo o oddaji prevoznih in strojnih storitev med zavezancem - tožnikom in I. d.o.o., ki velja od 1. 3. 2010 za nedoločen čas ter kooperantsko pogodbo zaradi izvedbe kooperantskih del s strani investitorja K. d.d..

Po podatkih M. davčni zavezanec nima blokiranega računa in je imel v letu 2010 v višini 5.494,68 EUR prometa v dobro, do 23. 2. 2011 pa 215,00 EUR. Iz potrdila N. d.o.o. o plačilni sposobnosti davčnega zavezanca dne 23. 2. 2011 je razvidno, da davčni zavezanec na dan izstavitve potrdila nima neporavnanih dospelih obveznosti. Stanje na dan 22. 2. 2011 znaša 32.056,75 EUR, davčni zavezanec nima blokiranega računa in ima odobren okvirni kredit v višini 50.000,00 EUR. Iz izpisa odprtih postavk na dan 31. 12. 2010 je razvidno, da ima davčni zavezanec 379.382,96 EUR kratkoročnih terjatev do kupcev v državi. Iz izpisa odprtih postavk na dan 24. 8. 2011 je razvidno, da znašajo kratkoročne terjatve do kupcev v državi 105.979,65 EUR, kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi znašajo 289.954,07 EUR. Iz bilance stanja je razvidno, da ima davčni zavezanec po stanju na dan 31. 12. 2010 v višini 1.052.677,00 EUR sredstev (preteklo leto 1.273.048,00 EUR), od tega 665.772,00 opredmetenih osnovnih sredstev, 25.200,00 EUR zalog, 358.369,00 kratkoročnih poslovnih terjatev, 38,00 EUR denarnih sredstev in 3.298,00 EUR kratkoročnih aktivnih časovnih razmejitev. Tožnik ima prav tako 1.052.677,00 EUR obveznosti do virov sredstev, od tega 30.254,00 EUR kapitala, 548.596,00 EUR dolgoročnih obveznosti in 473.827,00 EUR kratkoročnih obveznosti. Prvostopenjska odločba tudi natančno navaja kakšno je stanje po podatkih iz bilance stanje na dan 31. 7. 2011. Iz izkaza poslovnega izida je razvidno, da je od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 dosegel 912.707,00 EUR čistih prihodkov od prodaje (v preteklem letu 1.135.734,00 EUR), posloval je z 10.839,00 EUR dobička (preteklo leto 22.069,00 EUR). V obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011 je tožnik dosegel 380.193,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, od 1.1. 2011 do 30. 6. 2011 je dosegel 329.207,00 EUR čistih prihodkov od prodaje. Zavezanec je v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011 posloval z izgubo v višini 25.119,00 EUR.

Sklepno je prvostopenjski organ upoštevajoč določbe 102. člena ZDavP-2 ter upoštevajoč pogoje iz 40. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) ugotovil, da je iz predloženih dokazov razvidno, da je tožnik od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 dosegel 912.707,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in je posloval z dobičkom. Od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011 je dosegel 380.193,00 EUR čistih dogodkov in je posloval z izgubo. Vendar pa zavezančeva sredstva (predvsem opredmetena osnovna sredstva) tako na dan 31. 12. 2010 kot na dan 31. 7. 2011 precej presegajo davčni dolg, kar v konkretnem primeru ne more predstavljati hujše gospodarske škode, pri čemer je tožnik v tekočem letu opredmetena osnovna sredstva celo povečal. Tožnik je kot fizična oseba v letu 2010 ustanovil tudi kapitalsko družbo z osnovnim kapitalom 7.500,00 EUR. Ni sporno, da plačilo davčnega dolga za davčnega zavezanca predstavlja finančno breme, predvsem zaradi izgube poslovnega partnerja C. d.d. ter neporavnanih terjatev ostalih kupcev, vendar tožnik v postopku odločanja ni izkazal trajnejše nelikvidnosti, temveč je celo izkazal, da ima s kupci kot so I. d.o.o., J. ter L. sklenjene pogodbe oziroma so le-te v pripravi ter navaja, da na javnih razpisih pričakuje naročila, kjer planira 300.000,00 EUR prihodkov na letni ravni. Zato prvostopenjski organ ocenjuje, da s plačilom davčnega dolga davčnemu zavezancu ne grozi hujša gospodarska škoda. Tožnik posluje in na trgu pridobiva dohodke, kar izhaja tudi iz priložene dokumentacije. Pri tem pa davčni organ poudarja, da ima plačilo davčnega dolga prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi zavezanca ter da je dovolitev obročnega plačila davčnega dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2 predvidena kot izjemna možnost v primerih, ko so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato bi moral tožnik svoje morebitne finančne težave reševati z uporabo drugih možnosti financiranja pri bankah in drugih finančnih ustanovah.

Tožena stranka je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno ter se v celoti sklicevala na razloge in obrazložitev iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka še pojasni, da se ugodnejši način plačila davčnega dolga lahko uporablja le v izjemnih primerih, ko je podano dejansko stanje spleta sistemskih in izrednih okoliščin, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca, ni pa mogoče pritrditi izpolnjevanju pogojev v primeru tožnika, kjer je vzrok njegove finančne stiske povezan z zagotavljanjem trenutne likvidnosti poslovanja. Ni mogoče tudi mimo dejstva, da večino davčnega dolga predstavljajo obveznosti iz naslova plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene delavce, za katere glede na dejstvo, da gre za davčni odtegljaj, boniteta ugodnejšega načina plačila davčnega dolga ni mogoča že na podlagi določbe četrtega odstavka 102. člena ZDavP-2. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2001 razveljavilo pravno podlago za uporabo bonitete odloga ali obročnega plačila v primerih, ko se davčni dolg nanaša na prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene (delojemalce).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da izpolnjuje zakonite pogoje za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Zaključki v izpodbijani odločbi so pravno in dejansko zmotni. Prvostopenjski organ bi moral upoštevati, kljub temu, da gre deloma za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje dejstvo, da gre pri zaposlenih delavcih tudi za družinske člane tožnika. Prav tako ni razlogov, da se tožnikovi prošnji ne bi ugodilo deloma v delu, v katerem ne gre za plačilo prispevkov. Tožnik poudarja, da opravlja dejavnost prevozništva in nizkih gradenj, kar je povezano z uporabo kamionov za prevoz in težke gradbene mehanizacije. Pri opravljanju tovrstne dejavnosti je v Slovenijo splošno znano, da ostala majhna in srednja velika podjetja, torej takšna kot je tožnikovo ostajajo brez poplačil za dela, ki so jih izvajala kot podizvajalci. Zato ne drži, kar trdi izpodbijana odločba, da tožnik ni izkazal trajnejše nelikvidnosti. Trajnejša nelikvidnost je pojem, ki je v nasprotju s pogoji za dovolitev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga. Temeljni pogoj pri obročnem plačilu davčnega dolga je, da se s tem prepreči hujša gospodarska škoda. To pa hkrati pomeni, da se prepreči trajnejša nelikvidnost. V tožnikovem primeru je gotovo, da se že nahaja v stanju nelikvidnosti, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe, da ima blokirana sredstva na transakcijskem računu. V primeru, da ne bo prišlo do odloga, bodo tožnikove obveznosti še toliko večje in se bo sedanje finančno stanje še poslabšalo. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter obe odločbi odpravi in odloči, da se tožeči stranki dovoli odlog plačila davčnega dolga za obdobju 24 mesecev od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS). Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za obročno plačilo davka po 102. členu ZDavP-2 v povezavi s 40. členom do 43. členom Pravilnika.

Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let, dovoli plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik v členih 30 do 43. Po 40. členu Pravilnika so kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2, ki jih davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu plačilu oziroma obročnem plačevanja davka upošteva na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu: da je davčni zavezanec plačilno nezmožen ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov; da je plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati; da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda; da bi odlog plačila davka ali obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

Prvostopenjski organ je natančno proučil vlogo tožeče stranke, pregledal je priložena dokazila ter pridobil podatke o premoženjskem stanju o tožeči stranki tudi po uradni dolžnosti.

V izčrpni obrazložitvi je prvostopenjski organ, tudi po presoji sodišča, pravilno zaključil, da tožnik ne izkazuje pogojev trajnejše nelikvidnosti oziroma izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati in bi mu zaradi tega nastala hujša gospodarska škoda ter bi mu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik posluje še naprej kljub oteženi situaciji v dejavnosti gradbeništva in prevozništva in na trgu pridobiva prihodke, zato tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogoja za obročno plačilo davčnega dolga. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da se ugodnejši način plačila davčnega dolga lahko uporablja le v izjemnih primerih, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca.

Tožnik ne more uspeti s tožbenimi ugovori, da se zapadli prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nanašajo tudi na družinske člane tožnika, ki so pri njem zaposleni. Kot opozarja že tožena stranka, je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, ki je prvi odstavek 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) razveljavilo v delu, ki se glasi: „odpisuje delno, odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi Svet zavoda“, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1, v 15 točki zapisalo, da delodajalci, izplačevalci plač morajo plačati prispevke po tem zakonu ob izplačilu plače za vsakega posameznega delavca. Zato določba, ki omogoča, da delodajalec izposluje odlog, obročno plačilo ali odpis prispevkov, posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Nenazadnje pa tudi določba prvega odstavka 110 člena ZDavP-2 določa, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Zato dolga iz naslova teh prispevkov ni mogoče poravnavati obročno.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.