Jedro

Ker je bila oškodovancu zaradi akutnega poslabšanja zdravja z odločbo Centra za socialno delo odvzeta opravilna sposobnost, obsojenec pa je pred tem imel možnost postavljati vprašanja oškodovancu v zvezi z izjavami, s katerimi ga je obremenil, in je to možnost tudi izkoristil, saj je bil navzoč na njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, je sodišče pravilno odločilo, ko je na glavni obravnavi v skladu z določbo 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o oškodovančevem prejšnjem zaslišanju.

S tem ko je sodišče zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, ker je ocenilo, da gre za pravno nerelevanten dokaz - izvedenka je na vsa potrebna vprašanja že odgovorila -, ni kršilo pravice do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A.F. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto zapora, ki se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.4.2002 pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Dne 13.6.2002 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju) vložil zagovornik obsojenca odvetnik I.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik namreč očitanih kršitev v zahtevi ni utemeljil s konkretnimi navedbami, katera zakonska določila sta sodišči kršili in tudi svojih trditev ni podkrepil s konkretnimi okoliščinami postopka, ki pomenijo takšne kršitve.

Zahteva za varstvo zakonitosti se ne strinja z zaključki obeh sodišč glede dejanskega stanja in trdi tudi, da je bilo to nepopolno ugotovljeno. Uveljavlja torej razlog, ki se s pravnim sredstvom zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve je sodišču v postopku, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodne odločbe obsojencu kršilo pravico do obrambe s tem, ker obsojenec na glavni obravnavi ni imel možnosti postavljati oškodovancu vprašanj in se z njim soočiti.

Določba 1. odstavka 340. člena ZKP dopušča sodišču, da sme prebrati med drugim tudi zapisnike o izpovedbah prič, če so zaslišane osebe umrle oziroma jih zaradi bolezni ni več mogoče zaslišati. V obravnavani kazenski zadevi je šlo za takšno situacijo, saj je bila oškodovancu zaradi akutnega poslabšanja zdravja z odločbo Centra za socialno delo z dne 4.5.2001 odvzeta opravilna sposobnost. Ne glede na navedeno pa je obsojenec tudi v tem kazenskem postopku imel možnost postavljati vprašanja oškodovancu v zvezi z izjavami, s katerimi ga je obremenil in je to možnost tudi izkoristil, saj je bil navzoč na zaslišanju oškodovanega A.F. pred preiskovalnim sodnikom in je na njegovo izpovedbo, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju, tudi podal pripombe. S tem, ko je sodišče na glavni obravnavi prebralo izpovedbo oškodovanca, obsojencu torej ni kršilo pravnih jamstev v kazenskem postopku, saj dokaza objektivno ni bilo mogoče več ponoviti.

Nadaljnjo kršitev pravic do obrambe vidi zagovornik v tem, ker obrambi ni bila dana možnost postavljati vprašanja izvedenki. Sodišče je izvedenko sicer vabilo na glavno obravnavo, vendar se ta na vabilo ni odzvala, sodišče pa je ponovno vabljenje izvedenke zavrnilo. Tako ne zagovornik, ne obsojenec nista mogla postavljati realnih vprašanj, s katerimi bi se zadeva po tej izvedeniški plati lahko razčistila.

Sodišče je v tej kazenski zadevi v skladu z določbo 1. odstavka 249. člena ZKP obsojencu poslalo odredbo o postavitvi izvedenca, zatem pa je na glavni obravnavi, opravljeni dne 10.10.2001, v soglasju s strankami mnenje izvedenke tudi prebralo. Po izvedbi dokaza pa je zagovornik obsojenca predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri, da izvedenka pojasni, s koliko udarci je bila povzročena poškodba oškodovancu, kako močni so bili ti udarci in pod kakšnim kotom naj bi bili prizadejani. Tak dokazni predlog je sodišče zavrnilo kot nepotreben, saj je izvedensko mnenje izvedenke sodne medicine jasno in prepričljivo odgovorilo na vsa potrebna vprašanja (sodba sodišča prve stopnje), oziroma je izvedenka jasno zapisala, na kakšen način so po njenem mnenju nastale poškodbe in s koliko udarci (eden ali največ dva - usmerjena pa sta bila v levo polovico obraza oškodovanca - razlogi sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče je torej izvedbo tega dokaza obrazloženo zavrnilo, ker je zaključilo, da gre za pravno nerelevanten dokaz. Izvedenka je namreč na vsa zastavljena vprašanja že odgovorila. Navedbe zagovornika v zahtevi, ki so izrazito pavšalne narave, pa tudi ne vnašajo dvoma v pravilnost in utemeljenost te odločitve. Izražena nestrinjanja s pravilnostjo oziroma prepričljivostjo izvedenskega mnenja (obramba je dokaj kritična do zaključka izvedenke, da poškodba oškodovanca ne bi mogla nastati z naletom na kanglo za mleko) namreč pomenijo le izražanja dvoma v ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča, ki je v celoti sledilo mnenju izvedenke, oziroma pomenijo uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za nadaljnje pomisleke zagovornika v zahtevi, ali je oškodovanec prišel tistega dne trezen ali vinjen domov, ali je zadobil poškodbo, preden je prišlo do oddaje mleka ali potem, ter ali se ni morda poškodoval s kolesom z motorjem po verbalnem konfliktu, ki sta ga imela z obsojencem. Pravnomočna sodna odločba ima o navedenem jasne in prepričljive razloge, tako da te navedbe v zahtevi, ki so v glavnem ponovitev pritožbenih očitkov, ne vnašajo dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, zato tudi ni podlage za uporabo določbe 427. člena ZKP.

Slednjič pa je neutemeljen tudi očitek, da je podano nasprotje med odločbo sodišča prve stopnje in odločbo pritožbenega sodišča o tem, kdaj je obsojenec zadobil poškodbe, saj tako iz odločbe prvostopenjskega sodišča (1. odstavek na strani 4 sodbe), kakor tudi iz odločbe pritožbenega sodišča (1. odstavek na strani 3 odločbe) izhaja, da je do poškodbe prišlo tedaj, ko je oškodovanec mleko že oddal. Ker torej sodišče ni kršilo zakona, kot to očita vložnik zahteve, in ker deloma uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo tudi trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).