Jedro

Razlog za izdajo začasne odredbe, da se prepreči samovoljno ravnanje (sklep o razporeditvi delavca po vrnitvi na delo na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) iz 1. odst. 19. člena ZDSS, ne zahteva, da bi bilo samovoljno ravnanje že v celoti izkazano in storjeno, saj je cilj začasne odredbe iz tega razloga pravočasna preprečitev eventualne samovolje.

Pri odločanju o pravicah delavca je mogoča samovolja tudi v primeru, če je odločitev formalno sprejel pristojni organ delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Izvršitev sklepa direktorja tožene stranke št. III/2 z dne 23.7.1999 in sklepa komisije za ugovore tožene stranke št. III/2 - KU - SB 1, z dne 25.8.1999, o prerazporeditvi tožnika z delovnega mesta natakar na delovno mesto vzdrževanje in pomožna dela ter ostala dela po nalogu nadrejenega v OE P., se zadrži do pravnomočne rešitve tega spora." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 23.598,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za izdajo začasne odredbe, s katerim naj bi sodišče začasno zadržalo izvršitev sklepov tožene stranke o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto, ki sta predmet tega sodnega spora in sicer do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti spornih sklepov. Pri tem je štelo, da razlogi za izdajo začasne odredbe niso bili podani.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem navaja, da je prvostopno sodišče spregledalo očitno samovoljo tožene stranke pri izdaji spornih sklepov o šikanozni razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto.

Pritožba je utemeljena.

Eden od razlogov za izdajo začasne odredbe v smislu 1. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) je tudi preprečitev samovoljnega ravnanja. Pritožba pravilno opozarja, da se iz tega razloga lahko izda začasna odredba tako po uradni dolžnosti (le med postopkom), kot tudi na predlog stranke.

Hkrati ta razlog ne zahteva, da bi bilo samovoljno ravnanje že v celoti izkazano in storjeno, temveč je cilj začasne odredbe preprečitev eventualne samovolje.

Pritožbeno sodišče soglaša, da bi lahko šlo za samovoljo, če o spremembi delavčevega delovnega statusa ne bi odločali pristojni organi. Vendar je mogoča samovolja tudi v primeru, da je odločitev formalno sprejeta s strani pristojnih organov. Iz analize spornih sklepov izhaja, da naj bi bil tožnik, kot natakar, razporejen na podlagi določb 17. člena ZTPDR v drugo poslovno enoto, na delovno mesto vzdrževanje in pomožna dela v IV. tarifnem razredu (prvostopni sklep), da so poleg tega vzrok za njegovo razporeditev stalne pritožbe gostov, da ga zaradi tega ni bilo mogoče razporediti na delovno mesto, kjer bi prihajal v stik s strankami in da se na delovnem mestu vzdrževanje in pomožna dela v OE P. ne zahteva posebna kvalifikacija (drugostopni sklep). Tako iz tožbe, kot iz toženkinega odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe pa izhaja, da naj bi bil tožnik pred tem po razveljavitvi disciplinskih sklepov tožene stranke s strani sodišča vrnjen na delo k toženi stranki. Gornji, v marsičem konktradiktorni razlogi v spornih razporeditvenih sklepih ob izkazanem že predhodnem sodnem sporu dejansko kažejo na to, da bi v tem primeru pri spornem razporejanjem lahko šlo za samovoljno ravnanje tožene stranke. Da se prepreči takšno samovoljno ravnanje, je tožnik predlagal, glede na določbe 273. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ - Ur. l. SFRJ, št. 51/98) vsebinsko ustrezno začasno odredbo, to je zadržanje r spornih sklepov o razporeditvi tožnika dokler o njuni zakonitosti ne odloči sodišče. Glede na prikazane okoliščine, ki so bile prezentne tudi prvostopnemu sodišču, je bil izpodbijani sklep izdan ob zmotnem zaključku, da v tem primeru ni grozilo samovoljno ravnanje, katerega odvrnitev bi bila utemeljena s predlagano začasno odredbo. Ob pravilni uporabi določb 19. člena ZDSS je zato pritožbeno sodišče na utemeljeno pritožbo tožnika v skladu s členom 358 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlagano začasno odredbo izdalo, ker so zanjo obstojali zakoniti razlogi.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti stroške za sestavo pritožbe v tej zadevi v znesku 23.598,00 SIT (tar. št. 10, tč. 4 v zvezi s tč. 1 b Odvetniške tarife).