Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da ni lastnik stvari in je v dobri veri glede veljavnosti pravnega posla in pridobitve lastninske pravice in ima stvar v posesti, kot da je njegova. Opravičljiva zmota se presoja ob upoštevanju potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Zadeva se dodeli drugemu sodniku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnin parc. št. 764/6 k. o. X in parc. št. 764/7 k. o. X (prej parc. št, 764/2)(1), ki sta nastali na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke, pri kateri se bo kot lastnik vknjižil po pravnomočnosti sodbe, ki bo podlaga za vpis sedaj rezerviranih parcelnih številk nepremičnin v kataster zemljišč ter zemljiško knjigo, kjer bodo navedenim nepremičninam dodeljene identifikacijske številke (točka 1) ter toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 3.029,35 EUR (točka 2).

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju navaja, da dobrovernost predstavlja določen standard, kar pomeni, da ne sme obstajati okoliščina, ki bi kazala, da nekaj v zvezi z določenim zemljiščem ne bi bilo v redu. V postopku so bile ugotovljene številne okoliščine, ki izključujejo tožnikovo dobrovernost in tudi zakonito posest. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da ni bil dobroveren, saj je izpovedal, da je računal, da bodo nepremičnine njegove, pa z očetom tega ni mogel rešiti, kasneje pa tudi ne. Že sama lega parcel, ki se nahajata preko poti parc. št. 764/5 in vse ostale nepremičnine vzhodno in severovzhodno od poti vključno z gospodarskim poslopjem, ki se nahaja neposredno ob parc. št. 764/6 predstavlja neločljivi del gospodarskega poslopja, ki ga je ves čas uporabljala toženka oziroma njeni pravni predniki. Toženka je lastnica poti, zato glede na stanje v naravi je logično in življenjsko sprejemljivo, da je bila parc. št. 764/2 vseskozi v uporabi toženke in njene družine. Sporni parceli predstavljata del zaščitne kmetije, kar izhaja iz sklepa o dedovanju po pokojnem očetu tožnika. V zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, tožnik ni oporekal, da bi bil sporna nepremičnina predmet zapuščine. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da bo geometer opravil odmero le dela parc. št. 764/1 k. o. X in ne tudi parc. št. 764/2. V zapuščinskem postopku je bila opravljena cenitev, kjer je bila upoštevana tudi parc. št. 764/2 k. o. X Tožnik je priznal, da je lastnoročno napisal parcele na zadnji strani posestnega lista, ki naj bi mu pripadale, med katerimi pa ni označil parc. št. 764/2. Tožnik je od pokojnega moža toženke, ki je bil prevzemnik zaščitene kmetije, dobil denarno odmero tudi za nepremičnino parc. št. 764/2. Sodišče prve stopnje se do navedenih dejstev v sodbi ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je tudi naredilo zmotne ugotovitve glede dejanskega izvrševanja posesti, pri čemer je svojo odločitev sprejelo mimo izpovedi neodvisnih prič R., B. in M. Prvo sodišče se v sodbi ni opredelilo do izpovedb toženke in njenega sina, ki sta izpovedala, da je pokojni mož oziroma oče opravljal različna dela na nepremičnini, saj jo je kosil, obrezoval mejo, obiral plodove iz dreves, s takšnim delom pa sta po njegovi smrti tudi sama nadaljevala. Dokazno zmotno je prvo sodišče tudi ocenilo izpovedbo M. S., njeno izpovedbo je iztrgalo iz konteksta.

3. Tožnik vlaga odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu II Cp 58/2014 z dne 12. 3. 2014 predstavilo materialnopravna stališča, ki so v obravnavani pravdni zadevi odločilna za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Pritožba utemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki pa so potrebni za pravilno materialnopravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato znova izpostavlja, da je dobroverni lastniški posestnik le tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da ni lastnik stvari in je v dobri veri glede veljavnosti pravnega posla in pridobitve lastninske pravice ter ima stvar v posesti, kot da je njegova (27., 28. in drugi odstavek 43. člena, v zvezi z 269. členom Stvarnopravnega zakonika). Opravičljiva zmota se presoja ob upoštevanju potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Ker velja domneva dobre vere (9. člen SPZ), je na toženki dokazno breme, da dokaže, da je tožnik vedel oziroma mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V času zatrjevanega priposestvovanja so veljale določbe Zakona o temeljnih lastniskopravnih razmerjih(3), ki je za pridobitev lastninske pravice zahteval vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR), vendar je sodna praksa dopuščala možnost izvenknjižnega priposestvovanja, takšen način pridobitve lastninske pravice pa je v izjemnih primerih dopusten tudi po uveljavitvi SPZ.

6. Na toženki je bilo zato težko dokazno breme, da dokaže, da tožnik ni bil dobroveren. V ta namen je predložila relevantne dokaze, ki so zahtevali skrbno dokazno oceno, vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, takšne dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni naredilo, pri tem pa se do številnih relevantnih dokazov v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do trditev toženke, da je tožnik v posestnem listu (B3) pred izdajo sklepa o dedovanju označil parcele, ki naj bi jih dobil po pokojnem očetu, med katerimi pa ni označil parc. št. 764/2, prav tako v zapuščinske postopku ni zatrjeval, da navedena nepremičnina ni predmet zapuščine. Toženka tudi zatrjuje, da je bila parc. št 764/2 predmet cenitve v zapuščinskem postopku, na podlagi katere je bil tožniku izplačan nujni dedni delež, toženkin pravni prednik pa je zato postal lastnik te nepremičnine. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je tožnik dedoval del parc. št. 764/1 in da bi za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo moral predlagati parcelacijo, ki pa je ni predlagal. Toženka trdi, da bi tožnik lahko takrat izvedel, da obstaja parc. št. 764/2, ki je v lasti pravnega prednika toženke. Prvo sodišče se do navedenih trditev toženke ni opredelilo, v sodbi se je le opredelilo do zapisa na hrbtni strani posestnega lista (B9), kjer je tožnik označil parc. št. 764 in pripisal „doma“ in na podlagi izpovedbe tožnika, da je s tem mislil tudi parcele okoli njegove hiše, naredilo zaključek, da zato smiselno izhaja, da je imel za svoje zemljišče tudi nepremičnino parc. št. 764/2. 7. Tožnik zatrjuje, da mu je nepremičnino na podlagi ustne pogodbe podaril oče leta 1981, ko je bila sicer sklenjena darilna pogodba in služnostna pogodba s tožnikovim bratom, v kateri je sodeloval tudi njun oče, kar je lahko predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, vendar ob upoštevanju vseh relevantnih dokazov in celovite dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je v sodbi le navedlo, da je „tožnik povedal, da mu je oče podaril sporni del“, s tem, da ne pojasni razlogov, zaradi katerih šteje, da je bila nepremičnina podarjena tožencu. Prvo sodišče se v sodbi tudi ni opredelilo do trditev tožnika, da je bila sklenjena ustna darilna pogodba za nepremičnino, ker zaradi nečitljive kopije niso vedeli, da ima nepremičnina svojo parcelno številko, in tudi ne glede izpovedbe tožnika, na katero opozarja pritožba, da je tožnik ves čas računal, da bo nepremičnina njegova, a z očetom tega niso rešili, kasneje pa tudi ne. Tožnik je tudi izpovedal, da je nepremičnino uporabljal na podlagi dogovora z očetom. Sodišče prve stopnje bi moralo v sodbi pojasniti vse okoliščine vezane na sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega tožnik zatrjuje, da je dobroverni lastniški posestnik. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku podrobneje zaslišati tožnika glede vseh okoliščinah vezanih na sklenitev ustne darilne pogodbe, ki je lahko utemeljena podlaga za dobroverno lastniško posest, na zaslišanju pa ga tudi pozvati, da se opredeli do vseh okoliščine, ki jih izpostavlja toženka, da tožnik ves čas priposestvovanja ni mogel biti dobroveren. V zvezi s pravnim naslovom je treba ugotoviti, ali je tožnik sklenil darilno pogodbo, ali je od očeta prejel le darilno obljubo.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb nevtralnih prič D. B., J. M., J. R., neutemeljeno tudi pritožba zatrjuje, da je bila izpoved M. S. iztrgana iz konteksta, prvo sodišče je njeno izpoved le dokazno ocenilo, ob upoštevanju drugih dokazov, pritožba pa utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje znova ni opredelilo do izpovedbe toženke in njenega sina prav v zvezi z vprašanjem izvrševanja posesti na nepremičnini. V novem postopku se bo moralo prvo sodišče do navedenih izpovedb podrobneje opredeliti. Toženka bo morala tudi predložiti dokaz, iz katerega bo prepričljivo izhajalo, da je pravni promet z nepremičnino omejen, ker je del zaščitene kmetije, ker sklep o dedovanju in do sedaj izvedeni dokazi tega ne potrjujejo s stopnjo prepričanja.

9. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku na podlagi 356. člena ZPP.

10. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju nepremičnina oziroma nepremičnini.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZTLR.