Jedro

Prvostopenjski organ je tožnici kot zavezanki za plačilo komunalnega prispevka naložil, da mora – poleg plačila komunalnega prispevka – izvesti tudi samo priključitev stavbe na javno kanalizacijsko omrežje v določenem roku. Prvostopenjski organ pa po presoji sodišča za naložitev te obveznosti tožnici z izpodbijano odločbo, izdano v postopku odmere komunalnega prispevka, ni imel podlage niti v ZPNačrt niti v Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč, na določbe katerih se sklicuje v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ne v drugih predpisih.

Po Ustavi (67. člen) zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena (tudi) njena ekološka funkcija. ZGJS pa v drugem odstavku 5. člena določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, razen če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (vendar pa, kot že navedeno, za predmetno zadevo to ne velja). Taka ureditev – ob upoštevanju dejstva, da gre v predmetni zadevi za obvezno občinsko gospodarsko javno službo s področja varstva okolja, ni v neskladju z Ustavo.

Obveznost zagotavljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za toženko predstavlja (tudi) recipročno obveznost njene uporabe za tožnico in posledično, da plača z izpodbijano odločbo odmerjeni komunalni prispevek, skladno s zakonitimi predpisi toženke.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se odločba Občinske uprave Občine Preddvor št. 359-0001/2014-81/15 z dne 25. 11. 2014 v 8. točki izreka odpravi.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Preddvor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na podlagi sedmega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Preddvor (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč) z izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti odločila, da se na javno kanalizacijsko omrežje priključi stavbo št. 757 na naslovu …, z navedenimi podatki o površini stavbe in zemljišča, k. o. … (1. točka izreka), za kar se odmeri komunalni prispevek (2. točka izreka). Zavezanec za njegovo plačilo je tožnica (3. točka izreka), komunalni prispevek znaša 5.393,62 EUR (4. točka izreka) in ga je treba poravnati v največ treh obrokih do 25. 11. 2015 (5. točka izreka). Plačilo se izvede na ustrezen račun (6. točka izreka) in če tožnica komunalnega prispevka ne poravna v določenem roku, se ji zaračunajo zakonske zamudne obresti (7. točka izreka). Zavezanec se mora na kanalizacijsko omrežje priključiti do 31. 12. 2014 (8. točka izreka). Stroškov postopka ni (9. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da toženka gradi javno kanalizacijsko omrežje. Za stavbe, ki jih je možno priključiti na zgrajeno kanalizacijsko omrežje, se odmeri komunalni prispevek kot plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo. Po enačbi za izračun komunalnega prispevka skladno z določili Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ta znaša 7.191,49 EUR. Tožnici se skladno s 17. členom tega odloka prizna minula vlaganja v lastne individualne sisteme za odvajanje in čiščenje odpadne vode v višini 25 % komunalnega prispevka, kar znaša 1.797,87 EUR, in za toliko je nižji končni znesek komunalnega prispevka, ki ga mora plačati tožnica.

2. Župan Občine Preddvor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 10. 2015 kot neutemeljeno v celoti zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je stavba št. 757, k. o. … priključena na komunalni sistem, in sicer na čistilno napravo, ki je bila zgrajena na podlagi odločb in dogovorov s pravnim prednikom toženke, to je Občino A.. Čistilna naprava ima dokončno in pravnomočno gradbeno dovoljenje, zanjo se vsako leto izvaja redni obratovalni monitoring odpadnih voda. V delu, ko gre za kanalizacijsko omrežje v naselju … in komunalne naprave v kraju, način tretiranja odpadnih voda nikoli ni bil niti urbanistično načrtovan niti programiran, niti po uradni dolžnosti, in tudi drugače ni bil obravnavan, kot izhaja iz dokončnih upravnih odločb in drugih predpisov, ki urejajo to območje. Meni, da je 15. člen Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Preddvor, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe (Uradno glasilo občine Preddvor, št. 2/2012, 3/2013, v nadaljevanju Odlok o GJS), na katerega se opira odločitev drugostopenjskega organa, ustavno sporen, kar uveljavlja tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem RS. Meni še, da so bile v postopku napačno uporabljene določbe Urbanističnega programa in določbe sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt ter 80. člena tega zakona. Določitev komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi pomeni kršitev 156. in 157. člena Ustave. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo v povezavi z odločbo drugostopenjskega organa in postopek priklopa na javno kanalizacijsko omrežje ter odmero prispevka ustavi, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih. Primarno izpostavlja, da razlogov, ki ji tožnica navaja v tožbi, v upravnem postopku ni uveljavljala, zato jih ni mogoče upoštevati skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dalje navaja, da četudi drži, da je stavba tožnice priključena na obstoječo čistilno napravo, je to ne razbremenjuje, da svojo stavbo priključi na novo zgrajen kanalizacijski sistem. Skladno s 34. členom Odloka o GJS je uporaba infrastrukturnih objektov in naprav javne kanalizacije definirana kot obvezna na vseh območjih, kjer je vzpostavljen javni kanalizacijski sistem. Opisuje, kako je v postopku gradnje javnega kanalizacijskega omrežja aktivno sodelovala s tožnico, in poudarja, da javna služba obsega sicer tudi prevzem komunalne vode in blata iz malih komunalnih čistilnih naprav, vendar le na tistih območjih, ki niso opremeljena z javno kanalizacijo. To pa za stavbo in čistilno napravo tožnice ne velja. Kontaktna oseba na strani tožnice A.A. je v elektronskem sporočilu z dne 22. 10. 2015 potrdil, da bo tožnica izvedla priklop na javni kanalizacijski sistem čistilne naprave … v roku, to je do 1. 1. 2015. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 30. 6. 2016, 29. 9. 2016 in 25. 10. 2016 nasprotuje stališču toženke, da je pri navajanju dejstev v tožbi prekludirana. Dodatno pojasnjuje, kako je morala malo čistilno napravo zgraditi sama, na zahtevo lokalne skupnosti, pri čemer je izgradnja čistilne naprave zanjo predstavljala strošek v višini 60.000,00 EUR. Toženka se je izrecno strinjala s postavitvijo čistilne naprave. Komunalne prispevke je plačala za stavbo že ob izdaji gradbenega dovoljenja. Zahtevek toženke, da ponovno plača komunalni prispevek, je neutemeljen in v nasprotju z načelom poštenja. Ni ji znano, da bi njeni delavci izjavljali, da se bo priklopila na javni kanalizacijski sistem do določenega roka. Priklop na javni komunalni sistem je potrdila le pogojno, ko to še ni bilo denarno ovrednoteno. A.A. je podal nevtralno in neobvezujočo izjavo o tem, priklopa stavbe pa ni potrdil, ker za to ni imel pooblastila. Odpadne vode in snovi povsem obvladuje, ima tudi ustrezen certifikat. Je pravna oseba in za takšen subjekt Odlok o GJS predvideva drugačen režim uporabe in upravljanja objektov in naprav, kot pa to velja za fizične osebe. Odstranitev čistilne naprave oziroma prehod na javno kanalizacijo bi povzročilo znatne nepotrebne stroške.

6. Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 8. 8. 2016 in 2. 11. 2016 dodatno pojasnjuje, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o trditvah, da ji ni znano, da bi njeni delavci izjavljali, kdaj se bo priklopila na komunalni sistem in da je zgradila malo čistilno napravo, ovrednoteno na 60.000,00 EUR. Sklicuje se na določila Odloka o GJS in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter dodaja, da če bi argumenti tožnice veljali, potem bi se vsak lastnik stavbe na poselitvenem območju, ki je opremljeno z novo javno kanalizacijo, lahko ubranil obveznosti priklopa na kanalizacijo, češ da ima že obstoječo nepretočno greznico, s katero obvladuje svoje odpadne vode. To pa bi v končni fazi izničilo namen izredno drage izgradnje nove javne kanalizacije.

7. Tožnica je hkrati s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. O tej zahtevi je sodišče že pravnomočno odločilo, in sicer jo je s sklepom I U 1680/2015-8 z dne 17. 12. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Tožba je delno utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali mora tožnica priključiti stavbo na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje in plačati komunalni prispevek, čeprav že uporablja lastno malo komunalno čistilno napravo kapacitete 50 PE,(1) s katero po lastnih navedbah obvladuje svoje odpadne vode.

10. ZPNačrt v 79. členu določa, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, pri čemer v višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme (prvi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek). Skladno z 80. členom tega zakona je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. 11. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je v 2. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določeno kot obvezna občinska (oziroma lokalna) gospodarska javna služba varstva okolja. Za območje toženke je način opravljanja te obvezne lokalne gospodarske javne službe urejen z Odlokom o GJS, ki v 3. členu določa, da so uporabniki javne službe po tem odloku (katere naloge so opredeljene v 2. členu) lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta in upravljavci javnih površin, za katere se zagotavlja izvajanje javne službe. Kot obvezno storitev javne službe mora izvajalec javne službe na območju ali njegovem delu, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, zagotavljati odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, ki se odvaja v kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije, in odvajanje in čiščenje odpadne padavinske odpadne vode, ki se s streh in javnih površin odvaja v kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije (prvi odstavek 8. člena Odloka o GJS). Območje poselitve mora biti zaradi izvajanja javne službe opremljeno z javno kanalizacijo z zagotovljenim čiščenjem odpadne vode (13. člen Odloka o GJS). Komunalna odpadna voda, ki nastaja v stavbi na tem območju, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, se mora odvajati neposredno v javno kanalizacijo (prvi odstavek 14. člena Odloka o GJS).

12. Javna kanalizacija je javna infrastruktura lokalnega pomena, ki jo zagotavlja občina (prvi odstavek 34. člena Odloka o GJS, drugi odstavek 149. člena ZVO-1), uporaba za to potrebnih infrastrukturnih objektov in naprav pa je obvezna na vseh območjih, kjer je vzpostavljen javni kanalizacijski sistem (četrti odstavek 34. člena Odloka o GJS).

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski organ v 8. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se mora „zavezanec [...] na kanalizacijsko omrežje priključiti do 31. 12. 2014“, kar pomeni, da je tožnici kot zavezanki za plačilo komunalnega prispevka naložil, da mora – poleg plačila komunalnega prispevka – izvesti tudi samo priključitev stavbe na javno kanalizacijsko omrežje v navedenem roku. Prvostopenjski organ pa po presoji sodišča za naložitev te obveznosti tožnici z izpodbijano odločbo, izdano v postopku odmere komunalnega prispevka, ni imel podlage niti v ZPNačrt niti v Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč, na določbe katerih se sklicuje v uvodu in obrazložitvi izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ne v drugih predpisih. Kot navedeno sicer Odlok o GJS izrecno določa v četrtem odstavku 34. člena, da je uporaba infrastrukturnih objektov in naprav javne kanalizacije obvezna na vseh območjih, kjer je vzpostavljen javni kanalizacijski sistem, vendar pa že sam ta odlok v prvem odstavku 38. člena določa, da izvaja nadzor nad upoštevanjem njegovih določb pristojni občinski inšpekcijski organ, kar prvostopenjski organ ni. Z drugimi besedami: prvostopenjski organ ni mogel tožnici z izpodbijano odločbo naložiti izpolnitve obveznosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, čeprav je ta na splošno določena v Odloku o GJS (z učinkom, da direktno zavezuje), saj mu zakon oziroma zakonit predpis tega pooblastila ne dajeta. V konkretnem primeru prvostopenjski organ za svojo odločitev, da se mora tožnica priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, ni imel pravne podlage ne v sedmem odstavku 79. člena ZPNačrt ne v Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč, prav tako pa tudi ne v kakem drugem predpisu, zato je podan razlog za odpravo 8. točke izreka izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožba je v tem delu torej utemeljena.

14. V preostalem delu, kolikor se nanaša na tožničino obveznost plačila komunalnega prispevka, je tožba neutemeljena.

15. Sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da tožnica v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 30. 6. 2016, 29. 9. 2016 in 25. 10. 2016 navaja dejstva in predlaga dokaze, ki se nanašajo na vrednost oziroma stroške izgradnje male komunalne čistilne naprave, njene specifikacije in monitoring, sodelovanje oziroma usklajevanje s toženko pri gradnji kanalizacijskega omrežja, plačilo komunalnega prispevka za stavbo ob izdaji gradbenega dovoljenja, pogojni pristanek k izvedbi priklopa na kanalizacijsko omrežje ter njena predvidevanja, da bo njeno čistilno napravo uporabljala celotna krajevna skupnost. Ta dejstva sodišče ocenjuje kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1,(2) ker so nedvomno obstajala že v času odločanja prvostopenjskega organa, vendar tožnica ni navedla nobenega (opravičljivega) razloga, zakaj jih ni uveljavljala že tekom dosedanjega (upravnega) postopka; tožnica teh dejstev ni zatrjevala niti v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim organom. Takih novih dejstev sodišče kot tožbenih razlogov ne more upoštevati.

16. Vendar pa, četudi bi ta dejstva lahko bila upoštevana, gre v celoti za tožničine pravno nerelevantne trditve oziroma neutemeljene navedbe, ki na odločitev v obravnavanem primeru ne bi mogle vplivati. To, da naj bi tožnica že plačala komunalni prispevek za vse svoje stavbe ob izdaji gradbenih dovoljenj, kakor navaja (tudi sicer pod prekluzijo) šele v naknadni pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2016, ni relevantno za odločitev v predmetni zadevi; poleg tega pa iz njenih navedb niti ne izhaja, da bi šlo za plačilo istega komunalnega prispevka, kot ji je bil naložen z izpodbijano odločbo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in dokumentacije upravnega spisa, gre v obravnavanem primeru namreč za odmero zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (kanalizacijsko omrežje) v smislu sedmega odstavka 79. člena ZPNačt, kar med strankama tudi ni sporno. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se pa lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt). Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe. Tožnica ne ugovarja, da se zadevno stavbno zemljišče oziroma stavba na njem ne bi mogla priključiti na kanalizacijsko omrežje in da se stavba ne nahaja na območju poselitve z javno kanalizacijo (13. in 14. člen Odloka o GJS). Kolikor meni drugače, s tem ko navaja, da (za naselje …) (novozgrajeno) javno kanalizacijsko omrežje ni bilo nikoli urbanistično načrtovano in programirano, pa sodišče dodaja, da je iz Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč razvidno, da sta med naselji obračunskega območja za kanalizacijsko omrežje navedeni (tudi) naselji … (v katerem se po podatkih spisa nahaja stavba, za katero se komunalni prispevek z izpodbijano odločbo odmerja) in …; da bi ta odlok ne imel podlage v OPN, pa tožnica niti konkretizirano ne navede in tudi ne izkaže. Ker je uporaba javne kanalizacije obvezna na vseh območjih, kjer je vzpostavljen javni kanalizacijski sistem (četrti odstavek 34. člena Odloka o GJS), iz tega sledi, da je tožnici prvostopenjski organ že na teh podlagah utemeljeno odmeril plačilo komunalnega prispevka ter da je nerelevantna okoliščina, da ima tožnica zgrajeno lastno malo komunalno čistilno napravo kapacitete 50 PE.

17. Prvi odstavek 35. člena Odloka o GJS namreč med drugim določa, da male komunalne čistilne naprave z zmogljivostjo enako in večjo od 50 PE (kot v predmetni zadevi), v katere se odvaja odpadna voda iz nestanovanjskih stavb, niso objekti javne kanalizacije. Odlok o GJS sicer v sedmem odstavku 14. člena določa, da se lahko na območjih, ki niso opremljena z javno kanalizacijo (13. člen Odloka o GJS), komunalna odpadna voda iz nestanovanjskih stavb odvaja v malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo, enako ali večjo od 50 PE, ki ni objekt javne kanalizacije in je v lasti in upravljanju lastnika ali lastnikov nestanovanjskih stavb, iz katerih se odvaja komunalna odpadna voda. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tako območje, kot se je sodišče že opredelilo. Poleg tega pa v zvezi s sklicevanjem tožnice na imetništvo in uporabo lastne čistilne naprave sodišče dodaja, da Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč predvideva v 17. členu upoštevanje že plačanih sredstev za opremljanje stavbnih zemljišč, in sicer v višini 25 % komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje. Tudi tožnici so bila skladno s tem členom minula vlaganja v lastno čistilno napravo priznana, in temu nasprotnih navedb v tožbi ne podaja.

18. Tožnica brez podlage ugovarja tudi, da določbe Odloka o GJS zanjo ne veljajo, ker da je pravna oseba. Uporabniki javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, za katere velja obveznost uporabe javne kanalizacije po Odloku o GJS, so skladno s 3. členom tega odloka lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta in upravljavci javnih površin, za katere se zagotavlja izvajanje javne službe. Citirana določba ne ločuje med fizičnimi in pravnimi osebami, zato velja za vse lastnike stavb oziroma upravljavce, torej tako za fizične kot pravne osebe. Ne drži torej, da bi Odlok o GJS za pravne osebe predvideval drugačen režim uporabe in upravljanja objektov ter naprav javnega kanalizacijskega omrežja, kot to velja za fizične osebe.

19. Prav tako brez podlage tožnica ugovarja tudi, da je 15. člen Odloka o GJS neustaven in da določitev komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi pomeni kršitev 156. in 157. člena Ustave. V 15. členu Odloka o GJS je zgolj določeno, da mora biti priključitev na javno kanalizacijo omogočena za vsako stavbo, v kateri nastaja komunalna odpadna voda, na območju poselitve, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, in da mora izvajalec javne službe obvestiti bodočega uporabnika o pogojih odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v javno kanalizacijo. To je skladno z obvezno pravno naravo te javne službe,(3) sicer pa sam 15. člen Odloka o GJS niti ne predstavlja podlage za določitev kakšne obveznosti tožnici. Stališče tožnice, da določitev komunalnega prispevka v izpodbijani odločbi pomeni kršitev 156. in 157. člena Ustave, pa je očitno neutemeljeno. Ustava v navedenih členih ureja postopek za oceno ustavnosti (156. člen) in upravni spor (157. člen). Kolikor se glede na (skope) tožbene navedbe sodišče do zatrjevanih neskladij z Ustavo more opredeliti, navaja naslednje: Po Ustavi (67. člen) zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena (tudi) njena ekološka funkcija. Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) pa v drugem odstavku 5. člena določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, razen če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (vendar pa, kot že navedeno, za predmetno zadevo to ne velja). Taka ureditev – ob upoštevanju dejstva, da gre v predmetni zadevi za obvezno občinsko gospodarsko javno službo s področja varstva okolja, ni v neskladju z Ustavo.

20. Že iz zgoraj citiranega drugega odstavka 5. člena ZGJS po presoji sodišča izhaja, da obveznost zagotavljanja obvezne lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za toženko predstavlja (tudi) recipročno obveznost njene uporabe za tožnico in posledično, da plača z izpodbijano odločbo odmerjeni komunalni prispevek, skladno s zakonitimi predpisi toženke.

21. Ob tem ko tožnica v tožbi ne nasprotuje samemu izračunu komunalnega prispevka, v njem uporabljenim podatkom ter njegovi višini, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba v delu, kolikor se nanaša na obveznost plačila komunalnega prispevka, pravilna in utemeljena na določilih ZPNačrt (79. in 80. člen), Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter Odloka o GJS. V tožbi zatrjevane materialnopravne kršitve pa po presoji sodišča tudi niso podane.

22. Tožnica je predlagala izvedbo dokazov (vpogled v listine, zaslišanje prič) za dokazovanje dejstev, glede katerih se je sodišče v 15. točki obrazložitve te sodbe (že) opredelilo, da predstavljajo nova dejstva, ki jih ni mogoče upoštevati kot tožbenih razlogov (prekluzija skladno z 52. členom ZUS-1). Poleg tega se je v nadaljnjih 16. in 17. točki obrazložitve te sodbe sodišče prav tako že opredelilo, da gre tudi sicer za dejstva, ki so pravno nerelevantna oziroma da so navedbe, povezane z njimi, neutemeljene. Zato sodišče s strani tožnice predlaganih dokazov ni izvedlo, saj za odločitev niso pomembni. Prav tako kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani toženke, saj je enako predlagala dokaze za dokazovanje dejstev, ki niso pravno relevantna (o sodelovanju tožnice s toženko v času izgradnje kanalizacijskega omrežje ter v zvezi s priključitvijo tožnice na novozgrajeno kanalizacijsko omrežje) oziroma niso sporna (da je priključitev možna, saj temu tožnica ni oporekala).

23. Kot že navedeno, je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v 8. točki izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V preostalem delu je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče zadeve v obsegu, v katerem je odpravilo izpodbijano odločbo, ni vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, saj nima pravne podlage, da v postopku odmere komunalnega prispevka, uvedenem na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt, odloča o tem vprašanju.

24. Ker je sodišče (delno) ugodilo tožbi, je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice. V primeru uspeha s tožbo se tožniku stroški priznajo glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je upoštevaje navedeno tožnici stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena v znesku 285,00 EUR, povečanem za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, ker je pooblaščenec tožnice (odvetnik) zavezanec za DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče zato ni sledilo stroškovnemu zahtevku tožnice v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do poteka 15-dnevnega paricijskega roka, in je toženki naložilo, da tožnici povrne dosojeni znesek stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe ter šele od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Stroškovni zahtevek toženke je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (po kriteriju uspeha v postopku), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. opomba (1) : Populacijska enota oziroma populacijski ekvivalent (enota za obremenjevanje vode z onesnaženjem).

opomba (2) : Po določbi tega člena tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

opomba (3) : Glej 2. točko prvega odstavka 149. člena ZVO-1.