Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da morajo biti spremembe bistvene. Višje cene, podražitve oziroma splošno zvišanje življenjskih stroškov, samo po sebi ne morejo pomeniti okoliščin, ki bi bile podlaga za sodni poseg v pravnomočno določeno preživnino. Te so krite z usklajevanjem preživnin.

Po oceni pritožbenega sodišča je tudi razporeditev bremena stroškov za preživljanje otroka v obsegu ¾ oče in ¼ mati primerna. Zgolj numerični izračun dnevnega preživljanja časa za to porazdelitev ni primeren. Upoštevati je treba vse relevantne okoliščine, tako kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje, ko je upoštevalo, da so preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca še vedno precej boljše od materinih (zato tudi ni potrebe, da bi sodišče opravljalo dodatne poizvedbe o njegovem premoženjskem stanju), da mati pri zelo zmanjšanem obsegu stikov nosi praktično celotno breme varstva in vzgoje, le občasno jo za krajši čas prevzame oče, da mora mati poskrbeti za otrokovo varstvo, ko je vrtec zaprt, da jo obremenjuje nakup slušnega aparata, očeta pa znatno kreditno breme, in da imata oba le enega otroka. S tem, ko bo oče plačeval po 460 EUR mesečno in prispeval potne ter še nekatere ostale stroške, je porazdelitev stroškov preživljanja povsem ustrezna. Mati bo brez dvoma razliko lahko krila, lahko si bo pomagala tudi s socialnimi transferji, ki jih trenutno še ima. Bodoče negotovo dejstvo pa je, da mati socialnih transferjev ne bo več prejemala in zato to na višino preživnine ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu predlagateljice za zvišanje preživnine delno ugodilo in od vključno septembra 2021 določilo preživnino v višini 460 EUR mesečno ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da v roku 15 dni plača že zapadlo razliko, v bodoče zapadle obroke pa plačuje najkasneje do 3. dne v mesecu za tekoči mesec, in sicer do prve uskladitve preživnin, nato pa v valoriziranih zneskih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka preživnine do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala predlagateljica več (zvišanje preživninske obveznosti na 850 EUR mesečno), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Predlog nasprotnega udeleženca za znižanje preživnine je v celoti zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Predlagateljica vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi samo njenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Najprej navaja, da matematično gledano otrok preživi z materjo 97 % časa, z očetom pa le 3 %. Že zato je nasprotni udeleženec, ki mu je sodišče naložilo, da krije ¾ stroškov otrokovih potreb v prednosti za 22 %. Poleg tega je sodišče opustilo upoštevanje splošnih podražitev, saj se je življenje v Republiki Sloveniji po statističnih podatkih v zadnjem letu podražilo za skoraj 30 %. Nadalje sodišče ni opravilo predlaganih poizvedb o siceršnjem premoženjskem stanju nasprotnega udeleženca, saj že več kot 10 let živi v Avstriji in je rezident Avstrije. Pri tem opozarja, da je nasprotni udeleženec predložil dokaz o stroških za elektriko le v nemškem jeziku, če bi sodišče zahtevalo prevod pa bi ugotovilo, da gre najverjetneje za letni znesek, razdeljen na šest obrokov, kar pa pomeni, da bo nasprotni udeleženec v drugi polovici leta brez tega stroška. Zato predlagateljica vztraja, da sodišče opravi predlagane poizvedbe.

Sin A. je z nasprotnim udeležencem le enkrat na mesec, sicer pa je v varstvu in vzgoji pri materi, ki mora v primeru, ko mora služiti denar ali takrat, ko vrtec ni na voljo, za varstvo otroka sama poskrbeti, kar bi se moralo upoštevati. Izostalo je tudi obdobje, ko mora predlagateljica plačevati varstvo zaradi zaprtja vrtca 5 dni v trajanju šestih tednov, prav tako prvomajskih praznikih in drugih dela prostih dneh. Pa tudi sicer je ljubljanski Waldorfski vrtec najmanj za 50 EUR dražji od mariborskega. Neutemeljeno in v škodo predlagateljice pa je sodišče tudi štelo, da predlagateljica v stanovanju s sinom ne živi sama. Neutemeljeno je zavrnilo tudi otrokove potrebe glede higiene, frizerja, izdatkov za kreme in robčke ter prehrano brez laktoze ter znižalo potrebe po garderobi za 10 EUR. Več kot jasno pa tudi je, da otrok rabi igrače, knjige, risanke, pobarvanke, kakšen športni rekvizit. Z opustitvijo stroškovne ocene vseh teh potreb, je mladoletni A. zagotovo oškodovan za najmanj 100 EUR mesečno.

Predlagateljica pripominja, da ji je socialna denarna pomoč zagotovljena samo do marca 2023 in v kolikor do te pomoči ne bo več upravičena, bodo vsi stroški preživljanja mladoletnega A. bistveno večji, jeseni pa bo prestopil še šolski prag. Zaključuje, da ni dvoma, da so se okoliščine iz časa sklepanja poravnave popolnoma spremenile. Okoliščine, v katerih se sklepa sodna poravnava ali pa sodno odloča preživnina, so po njenem mnenju različne in zato sodišče ne more preživnine, ki je bila določena s sodno poravnavo, primerjati s preživnino, ki jo določi sodišče samo.

3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlaga, da se jo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršljivim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (197. člen DZ1). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da morajo biti spremembe bistvene. Višje cene, podražitve oziroma splošno zvišanje življenjskih stroškov, samo po sebi ne morejo pomeniti okoliščin, ki bi bile podlaga za sodni poseg v pravnomočno določeno preživnino. Te so krite z usklajevanjem preživnin.2 Tega predlagateljica zgolj s pavšalnim pritožbenim zanikanjem, da temu ni tako, ne more ovreči. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v kratkem času od sklenitve sodne poravnave pa do vložitve predloga predlagateljice potrebe mladoletnega A. (roj. ... 2017) bistveno niso spremenile, so se pa izboljšale razmere za preživljanje na strani predlagateljice in nasprotnega udeleženca. Kot okoliščino, ki pa opravičuje zvišanje preživnine, pa je sodišče ugotovilo zmanjšan obseg stikov, ki jih ima otrok z nasprotnim udeležencem.

7. Predlagateljica meni, da je sodišče prve stopnje potrebe A. ugotovilo napačno. A to ne drži. Ne drži namreč, da sodišče ni upoštevalo stroškov za higieno, frizerja, izdatke za kreme in robčke, in da je prehrana brez laktoze dražja. Vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo v znesku 220 EUR (200 EUR na račun hrane, ki jo mati kupuje za A., pri čemer je upoštevalo, da ima otrok veliko obrokov v vrtcu, kjer ima zagotovljeno dietno prehrano, da mati kupuje izdelke brez laktoze in glutena, v ostalem, pa je sodišče štelo, da gre to na račun higienskih pripomočkov, frizerja, lekarne in čistil).

8. Prav tako ne drži, da sodišče ni upoštevalo, da otrok rabi igrače, knjige, risanke, pobarvanke in športne rekvizite. Sodišče je ocenilo, da na ta račun A. stroški mesečno znašajo 70 EUR, v kar je vključeno tudi dodatno varstvo. Zato tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje popolnoma ignoriralo, da materi poleg stroška vrtca nastane še dodaten strošek za A. varstvo, ko je vrtec zaprt in nima druge pomoči. Neupoštevno je zatrjevanje matere, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da je vrtec zaprt v trajanju šestih tednov, saj mati tega ni izkazala, enako kot ne, da je mariborski vrtec cenejši od ljubljanskega. Za nič od navedenega mati v pritožbi ne ponudi dejanskih stroškov, ki bi omogočali konkreten preizkus ocene sodišča prve stopnje glede občasnega varstva otroka, ko je vrtec zaprt. S pavšalnimi trditvami, pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Ocena sodišča prve stopnje, da za petletnega A. na račun preživljanja prostega časa, razvedrila, športne aktivnosti, varstva in raznih dejavnosti odpade 70 EUR mesečno, je glede na ugotovljeno in upoštevano popolnoma ustrezna in utemeljena, višji strošek dejavnosti oziroma razvedrila pa ni na mestu. Mati otroku sicer lahko nudi še več, a očetu presežka tega stroška ne gre naložiti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni štelo, da A. živi v tri članskem gospodinjstvu, temveč je upoštevalo, da precej časa s A. in predlagateljico preživi tudi predlagateljičin partner B. Materini trditvi, da gre le za vikend obiske ni sledilo, temveč je štelo, da so obiski pogostejši, saj nasprotni udeleženec ob telefonskih stikih z otrokom pogosto zazna prisotnost partnerja, otrok pa ga kliče „B. ati“. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da del bivanjskih stroškov odpade tudi nanj. Če predlagateljica partnerja s temi stroški ne obremenjuje, pa mora to breme nositi sama.

10. Prav tako zmotno je zatrjevanje v pritožbi, da je sodišče A. potrebe po garderobi znižalo za 10 EUR. Pritožnica namreč napačno razume obrazložitev sodišča prve stopnje, ko je v A. potrebe vštelo tako strošek, ki ga ima z garderobo ona, kot strošek, ki ga ima z garderobo za A. oče in je tako ta strošek strošek ocenilo na 50 EUR mesečno (30 do 40 EUR s strani matere ter 10 EUR s strani očeta).

11. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi razporeditev bremena stroškov za preživljanje A. v obsegu ¾ oče in ¼ mati primerna. Zgolj numerični izračun dnevnega preživljanja časa za to porazdelitev ni primeren. Upoštevati je treba vse relevantne okoliščine, tako kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje, ko je upoštevalo, da so preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca še vedno precej boljše od materinih (zato tudi ni potrebe, da bi sodišče opravljalo dodatne poizvedbe o njegovem premoženjskem stanju), da mati pri zelo zmanjšanem obsegu stikov nosi praktično celotno breme varstva in vzgoje, le občasno jo za krajši čas prevzame oče, da mora mati poskrbeti za A. varstvo, ko je vrtec zaprt, da jo obremenjuje nakup slušnega aparata, očeta pa znatno kreditno breme, in da imata oba le enega otroka. S tem, ko bo oče plačeval po 460 EUR mesečno in prispeval potne ter še nekatere ostale stroške, je porazdelitev stroškov preživljanja povsem ustrezna. Mati bo brez dvoma razliko lahko krila, lahko si bo pomagala tudi s socialnimi transferji, ki jih trenutno še ima. Bodoče negotovo dejstvo pa je, da mati socialnih transferjev ne bo več prejemala in zato to na višino preživnine ne more vplivati. Tudi dejstvo, da gre A. jeseni v šolo avtomatično ne pomeni, da se bodo njegove potrebe povečale. Predlagateljičino zatrjevanje, da je v bistveno slabšem položaju od nasprotnega udeleženca, ker nima redne zaposlitve, glede na splošno znano dejstvo, da v Sloveniji obstaja velika potreba po zaposlovanju npr. v gostinstvu, ni upravičeno. Obveznost staršev je, da svoje otroke preživljajo (183. člen DZ) in so zato dolžni sprejeti tudi delo, ki si ga sicer ne bi izbrali. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno opozarjanje na stroške prevozov otroka na stik, saj je povečanje teh stroškov delno povzročila predlagateljica sama s selitvijo iz Maribora v Ljubljano, da nasprotni udeleženec plačuje vinjeto in bencin, pa ne zanika.

12. Neutemeljeno pritožnica tudi meni, da s sodno poravnavo dogovorjene preživnine ni mogoče upoštevati pri zvišanju preživnine, ki ga določi sodišče, ker naj bi se sodna poravnava sklepala v drugačnih okoliščinah, predvsem zato, da se postopek čim prej konča in zaključi. Če preživnina, ki jo želita s poravnavo določiti starša ni primerna, sodišče takšne poravnave namreč ne dovoli.

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako niso podane druge kršitve na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v skladu z materialnim pravom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, enako nasprotni udeleženec, ker je z odgovorom na pritožbo v bistvenem zgolj izrazil strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje.

1 Družinski zakonik, Uradni list RS, številka 15/17. 2 VSL sodba IV Cp 2263/2014 z dne 24. 9. 2014.