Jedro

Določba, ki ne glede na pisni dogovor odgovornost za spoštovanje določb s področja varnosti in zdravja pri delu nalaga uporabniku, niti v času škodnega dogodka (27. 1. 2012) niti v času pred tem (ko je bila torej sklenjena sporna pogodba) ni veljala. ZDR takšne določbe ni poznal. Vseboval pa je pravili, (1) da delodajalec in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika in (2) da morata uporabnik in delavec v času opravljanja dela delavca pri uporabniku upoštevati določbe tega zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma splošnih aktov uporabnika, glede tistih pravic in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.648,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2015 do plačila" ter tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 713,94 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške tožeče stranke pa v plačilo naloži toženi stranki.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo priglašenih stroškov za odgovor.

4. Pritožba je utemeljena.

O sporu

5. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (kot delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja in zdravil za delavca Z. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 27. 1. 2012 poškodoval pri opravljanju dela.

6. V zvezi s tem (zahtevkom) se tožeča stranka sklicuje na določilo 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (v nadaljevanju ZZVZZ) in navaja, da je škoda, ki ji je nastala, posledica opustitve dejanj, ki bi jih tožena stranka morala izvesti, da bi zagotovila varnost pri delu. Izpostavlja kršitve 5., 9., 11. in 29. člena ZVZD-1 ter kršitve 4., 6. in 93. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na delovnih mestih.

7. Tožena stranka ugotovitvi, da se je dne 27. 1. 2012 poškodoval njen delavec Z. A., ne nasprotuje. Ugovarja pa svoji pasivni legitimaciji. Trdi, da je bil zavarovanec Z. A. zaposlen pri njej, da pa ga je, kot delodajalec za zagotavljanje dela drugemu uporabniku, na podlagi Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. in aneksov k tej pogodbi (pogodba), napotila na delo k naročniku S. d. d. Pri tem se opira na določilo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po katerem je za spoštovanje določil zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih, odgovoren uporabnik.

8. Sodišče prve stopnje je ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije sledilo. Po tem, ko je pojasnilo vsebino posameznih določb pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o., je namreč presodilo, da je tožena stranka na podlagi Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. nastopala kot delodajalec za zagotavljanje dela uporabniku S. d. d. ter zaključilo, da je ne glede na določbe 13. člena pogodbe (po katerih naj bi bila tožena stranka dolžna organizirati in izvajati dela v skladu s tehnološkimi varnostnimi ukrepi, izdelati program ukrepov iz varnosti in zdravja pri delu in dnevno usklajevati varnostne ukrepe z glavnim koordinatorjem, imenovanim v pisnem dogovoru ali s strani investitorja ter dogovorjene ukrepe tudi vpisovati v kontrolno knjigo na gradbišču) treba upoštevati kogentno določbo drugega odstavka 62. člena ZDR-1, po kateri je ne glede na določbe pisnega dogovora med med delodajalcem za zagotavljanje dela in uporabnikom, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik, torej v konkretnem primeru S. d. d. (ki se po 3. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu prav tako šteje za delodajalca).

O pritožbi

9. Takšen materialnopravni zaključek tožeča stranka graja. Po njenem prepričanju je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo Pogodbo št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o.. Iz nje ne izhaja, da bi šlo za posojanje delavcev drugemu delodajalcu. Tožena stranka je bila - glede na pritožničine navedbe - kot delodajalec (poškodovanega delavca) na podlagi samega zakona zadolžena za varnost in zdravje pri delu svojih zaposlenih. Zadolžena pa je bila za to tudi na podlagi sporne pogodbe.

10. Z očitki pritožnice je mogoče soglašati zgolj delno. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo Pogodbo št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. ter napačno zaključilo, da iz nje izhaja, da gre za posojanje delavcev drugemu delodajalcu, tj. S. d. d. Sodišče prve stopnje je celostno, natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj kljub videzu gospodarske pogodbe med naročnikom in izvajalcem meni, da tožena stranka v tem primeru ni nastopala v vlogi izvajalca del, pač pa v vlogi delodajalca za zagotavljanje dela uporabniku (pri čemer je na podlagi potrdila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vpisana v register pravnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku oziroma delodajalcu - 5. točka obrazložitve). Upoštevalo je torej tudi navedbe tožeče stranke, da je bila tožena stranka izvajalec storitev in presojalo posamezna določila pogodbe, ki to tudi potrjujejo, a na podlagi vsebine drugih (določil) logično sklepalo ter prepričljivo pojasnilo, zakaj so v obravnavanem primeru prevladali elementi posredovanja dela delavcev.

11. Sodišče prve stopnje je tako izrecno izpostavilo - kar pritožbeno ponavlja tudi pritožnica - da je v uvodnem delu omenjene pogodbe tožena stranka opredeljena kot izvajalec, kot predmet pogodbe pa izvajanje storitev s področja montažnih, varilskih, ključavničarskih in strojnih del v delavnicah in na deloviščih naročnika S. d. d. in da to na prvi pogled kaže, da je bila tožena stranka izvajalka del za naročnik in ne zgolj delodajalec za zagotavljanje dela. Ker pa je v nadaljevanju istega člena kot edina obveznost tožene stranke določena le obveznost naročniku zagotoviti najmanj osem kvalitetnih ključavničarjev, ki bodo dela opravljali v delavnici naročnika in na različnih lokacijah, skupaj z zaposlenimi delavci naročnika, in ker so v primeru, da je bila tožena stranka izvajalec, določbe 3., 5. in 10. člena pogodbe nelogične, je smiselno zaključilo, da je Pogodba št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. kot pogodba o izvajanju storitev v bistvu navidezna. To sta nenazadnje potrdili tudi priči Z. A. in B. ko sta izpovedali, da je poškodovanemu delavcu delo odrejal, evidentiral opravljene ure in tudi pripravljal razpored dela S. d. d. (kateremu je bil ta posojen) in ne tožena stranka oziroma da je bil Z. A. eden od agencijskih delavcev tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni interpretiralo vsebine vseh določb, na katere se je sklicevala tožena stranka (6., 7., 8. in 11. člen Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o., iz katerih izhaja, da se je tožena stranka kot izvajalec zavezala izvršiti prevzeta dela strokovno in kakovostno ipd.), a mu po presoji pritožbenega sodišča to tudi ni bilo treba. Ob ponujeni interpretaciji določb, iz katerih je jasno razvidno, da je bistveni element pogodbe zagotovitev najmanj osmih kvalitetnih ključavničarjev, izpovedb zaslišanih prič ter že omenjenem potrdilu ministrstva, je namreč postalo očitno, da ostale določbe služijo le prikrivanju prave narave razmerja. Četudi je torej pogodbeno določeno, da se tožena stranka kot izvajalec zavezuje izvršiti prevzeta dela strokovno in kakovostno, da naročnik prevzame od izvajalca pogodbena dela pod pogojem, da so dela kakovostno izvršena itd., ni mogoče zaobiti dejstva, da je obveznost tožene stranke zgolj zagotovitev 8 delavcev in da je npr. pogodbena kazen dogovorjena zgolj za primer, ko izvajalec naročniku ne zagotovi dogovorjenega števila delavcev. Do drugačnega zaključka, kot ga ponuja pritožnica, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priti. Iz 1. člena pogodbe v nasprotju z navedbo pritožnice nikakor ne izhaja, da bo dela opravljala tožena stranka s svojimi delavci, temveč da bo tožena stranka naročniku zagotovila delavce, ki bodo skupaj z delavci S. d. d. opravljali delo.

13. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču tudi neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da iz Zapisnika o raziskavi vzrokov nesreče poškodovanca ne izhaja, da bi bil poškodovani delavec napoten na delo k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza za ugotavljanje vsebine razmerja med toženo stranko in S. d. d. utemeljeno ni upoštevalo, saj za to ni primeren dokaz. Na vprašanje, ali je bil poškodovani delavec napoten na delo k drugemu delodajalcu (oziroma k uporabniku), lahko da odgovor le vsebina Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o., ne pa Zapisnik o raziskavi vzrokov nesreče. 14. Odgovora na zastavljeno vprašanje pa končno ne more dati niti firma oziroma ime tožene stranke. Iz njega je sicer razvidno, da se ta ukvarja s kovinskimi konstrukcijami in montažo, a ker iz potrdila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve izhaja, da je vpisana v register pravnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku oziroma delodajalcu, je očitno, da se ukvarja tudi s slednjim. Odgovor na vprašanje, v kakšni vlogi je tožena stranka nastopala v tem primeru - kot izvajalec storitev ali delodajalec za zagotavljanje dela drugemu uporabniku - je bilo torej treba iskati v vsebini pogodbenega razmerja z S. d. d. in to je prvostopenjsko sodišče tudi storilo.

15. Kljub pravilni ugotovitvi, da Pogodba št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. pravzaprav skriva posredovanje dela delavcev drugemu uporabniku, pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v nadaljevanju napravilo preuranjen materialnopravni sklep o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke. Utemeljilo ga je namreč na določbi Zakona o delovnih razmerjih, ki pred 12. 4. 2013 ni bila v veljavi.

16. Sodišče prve stopnje se je ob ugotovitvi, da je imela tožena stranka na podlagi Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. zgolj položaj delodajalca za zagotavljanje dela delavcev, S. d. d. pa položaj uporabnika, oprlo na določbo drugega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je ne glede na določbe pisnega dogovora3 za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik. Odgovornost za zagotovitev ukrepov varstva pri delu je torej pripisalo uporabniku - tj. S. d. d., tožbeni zahtevek iz naslova regresa, ki je bil naperjen zoper toženo stranko (ki se je izkazala za delodajalca za zagotavljanje dela drugemu uporabniku), pa iz tega razloga zavrnilo.

17. Določba, ki ne glede na pisni dogovor odgovornost za spoštovanje določb s področja varnosti in zdravja pri delu nalaga uporabniku, niti v času škodnega dogodka (27. 1. 2012) niti v času pred tem (ko je bila torej sklenjena sporna pogodba) ni veljala. ZDR takšne določbe ni poznal. Vseboval pa je pravili, (1) da delodajalec in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika (drugi odstavek 61. člena ZDR4) in (2) da morata uporabnik in delavec v času opravljanja dela delavca pri uporabniku upoštevati določbe tega zakona, kolektivnih pogodb, ki zavezujejo uporabnika, oziroma splošnih aktov uporabnika, glede tistih pravic in obveznosti, ki so neposredno vezane na opravljanje dela (drugi odstavek 62. člena ZDR).

18. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni sledeče. Ker ni veljalo, da je ne glede na določbe pisnega dogovora za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu ter o delovnem času, odmorih in počitkih odgovoren uporabnik5, bi bilo omenjeni dogovor, v delu, v katerem se nanaša na varnost in zdravje pri delu (tj. v 13. členu pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o.), potrebno upoštevati. Odgovornost delodajalca (za zagotavljanje dela drugemu uporabniku) za spoštovanje določb s področja varnosti in zdravja pri delu takrat ni bila zakonsko izključena (kot to velja po uveljavitvi ZDR-1) in se zato vsebina pisnega dogovora izkaže kot relevantna.

19. Da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila toženka v tem primeru delodajalec za zagotavljanje dela drugemu uporabniku, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Dejstvu, da je bila delodajalka poškodovanega delavca (kar je pomembno s stališča 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), toženka v tem primeru tudi ni nasprotovala. Ker pa se prvostopenjsko sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožena stranka kot delodajalec za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku na podlagi Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. dolžna zagotoviti ukrepe varstva pri delu, ki bi preprečili nastanek škodnega dogodka oziroma poškodbo delavca A., in je zato dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

20. Sodišče prve stopnje bo torej moralo presoditi, ali je bila tožena stranka kot delodajalec za zagotavljanje dela drugemu uporabniku na podlagi Pogodbe št. KLJ-01/2011 - A. d. o. o. dolžna zagotoviti ukrepe za varnost in zdravje njenih delavcev (in sicer na delovišču, na katerem se je dne 27. 1. 2012 poškodoval delavec Z. A.) oziroma ukrepe, katerih opustitev ji očita tožeča stranka. Šele, ko bo odgovorilo na to vprašanje, bo namreč lahko ugotovilo, ali je tožnica tožbo vložila zoper pravega delodajalca, ki mora po 87. členu ZZVZZ povrniti nastalo škodo.

21. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS- A, 40/12 - ZUJF, 21/13 - ZUTD- A, 63/13 - ZIUPTDSV, 91/13, 99/13 - ZUPJS-C, 99/13 - ZSVarPre-C, 111/13 - ZMEPIZ-1, 95/14 - ZIUPTDSV- A, 95/14 - ZUJF-C in 47/15 - ZZSDT. 3 V istem odstavku 62. člena ZDR-1 je namreč določeno, da delodajalec za zagotavljanje dela in uporabnik pred začetkom dela delavca pri uporabniku skleneta pisni dogovor, v katerem podrobneje določita medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. 4 Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007 - odl. US, 103/2007, 45/2008 - ZArbit, 83/2009 - odl. US. 5 Vsaka pravna ali fizična oseba, za katero pod njenim nadzorom in v skladu z njenimi navodili začasno dela delavec.